Zadnje iztočnice za pokojninsko reformo kažejo, da smo se v Sloveniji bolj ali manj že odločili, da bo pretočni sistem pokojninskega zavarovanja ostal v prihodnje osrednji način zagotavljanja pokojnin. Kljub temu je razpravo o pokojninah v Sloveniji smiselno začeti z dilemo med kapitalskim in pretočnim sistemom pokojninskega zavarovanja.
Enaki argumenti za dve različni poti do pokojnin
Kapitalski pokojninski sistem temelji na prihrankih vsakega posameznika v njegovem delovnem obdobju. Ti naj bi omogočili, da posameznik prek izplačila privarčevane glavnice in donosov nanjo dobi vir za pokojnino, potem ko se njegovo delovno obdobje konča. Malo nagajivo lahko rečemo, da ta sistem najprej ustvarja iz delavcev kapitaliste, da bi potem lahko ti kot upokojenci s pokojninami pojedli kapitalistični del svoje narave iz časa delovne dobe. Kapitalski pokojninski sistem v sebi nima elementov solidarnosti, saj je velikost pokojnin odvisna od obsega prihrankov posameznika med delovno dobo in donosov nanje. Temeljno merilo velikosti pokojnin so prihranki posameznika in ne njegovi dohodki, kot pogosto lahko slišimo, saj pokojninska osnova nastane zgolj, če te dohodke vsaj delno privarčujemo. Prav s temi prihranki ponavadi upravičujemo obstoj kapitalskega pokojninskega sistema, saj naj bi pospeševal varčevanje. Prek večjega varčevanja naj bi vodil do večjega investiranja, zadnje pa naj bi pripeljalo do povečanja bruto domačega proizvoda, ki naj bi zagotavljal, da bi upokojenec ob privarčevanih sredstvih dobil še donos, ko bo začel črpati pokojnino. Glavna značilnost pretočnega pokojninskega sistema pa je obveznost zaposlenih, da v pokojninsko blagajno plačujejo ustrezne prispevke, in pravica upokojencev, da lahko iz te blagajne črpajo toliko pokojnin, kolikor so jih tekoče vplačali zaposleni.
Zagovorniki pretočnega pokojninskega sistema vidijo njegove prednosti predvsem v slabostih kapitalskega pokojninskega sistema, pri tem pa so te slabosti običajno tiste značilnosti kapitalskega sistema, ki jih njegovi zagovorniki štejejo med njegove prednosti. Glavna očitka kapitalskemu pokojninskemu sistemu sta ponavadi, da nima v sebi nobene solidarnosti in da ni varen. Prvi očitek je, kot sem že opisal, točen, a je to za tiste, ki so proti različnim solidarnostim, njegova prednost, saj zagovarjanje kapitalskega sistema temelji na prepričanju, da mora vsakdo sam poskrbeti za svojo starost. Drugi očitek pa tudi drži. Ni treba pojasnjevati, da nobeno varčevanje na tako dolgo obdobje niti za posameznika niti za zavarovalnico ne more biti nujno varno. A varno ni niti na ravni narodnega gospodarstva, saj bi za tako varnost morali vsi pokojninski prihranki posameznikov v resnici postati investicije - narodnogospodarsko so namreč prihranki »na koncu dneva« vedno enaki investicijam -, investicije bi morale tako povečati bruto domači proizvod, da bo privarčevana glavnica za pokojnine v resnici doživela čase, ko bo posameznik potreboval pokojnino, in da bo možno povečanje pokojnin nad neposredno privarčevanimi zneski. Če bi se to redno dogajalo, tržna gospodarstva, seveda, ne bi poznala kriz.
Z delom ne dobimo ekonomske pravice do pokojnine
Čeprav so zagovorniki enega ali drugega sistema pogosto med sabo »smrtni sovražniki«, lahko zlahka pokažemo, da delajo eni in drugi pogosto enako napako. Eni in drugi namreč zanemarjajo dve dejstvi.
Prvič, vsakoletni bruto domači proizvod namreč potrošimo za končno porabo, kot sta hrana in obleka, za državno porabo, kamor spada nakup zdravstvenih, šolskih in obrambnih storitev, in za investicije, če zaradi preprostosti zanemarimo mednarodno menjavo. Bruto domači proizvod iz leta 1974, ko je avtor tega zapisa prvič plačal prispevek za pokojnine, smo torej potrošili že tega leta in ga ne bo nič ostalo do, na primer, leta 2020, ko avtor upa, da bo potreboval in dobil pokojnino. Na prvi pogled je sicer videti, kot da so investicije orehi, ki jih veverice pustijo za zimo, v resnici so le nakup enega dela bruto domačega proizvoda, s katerim naj bi ustvarili večji bruto domači proizvod, a same po sebi še niso povečanje jutrišnjega bruto domačega proizvoda. Z investicijami zato ne prenesemo dela bruto domačega proizvoda iz letošnjega leta v prihodnja, temveč le povečamo proizvodne dejavnike, ki omogočajo, a ne zagotavljajo nastanka povečanja bruto domačega proizvoda v prihodnosti.
Vsaj nekateri zagovorniki kapitalskega pokojninskega sistema torej izhajajo iz napačne iztočnice, da morajo zaposleni varčevati pri današnji potrošnji, ker bodo s tem del današnje potrošnje prenesli v čase, ko bodo upokojenci. Taka razlaga bi veljala, če bi bili ljudje veverice, ki nabirajo orehe jeseni, da bi jih lahko trle pozimi. V resnici pa upokojenci niso zimske veverice in pokojnine ne morejo biti orehi z jesenske žetve. Bruto domači proizvod, ki bi si ga želel prisvojiti v letu 2020 v obliki pokojnine na način, da bi unovčil glavnico in donose iz svojega kapitalskega pokojninskega varčevanja, bo namreč nastal v tem letu in ne bo nekakšen za stara leta shranjen ostanek bruto domačega proizvoda iz leta 1974. Res je, da bo delo v letu 2020 ustvarilo tisti bruto domači proizvod tudi s kapitalom in da bo ta kapital mogoče nastal iz investicij, ki bodo temeljile na mojem varčevanju v okviru kapitalskega pokojninskega sistema v letu 1974. Toda to še ne pomeni, da bom tedaj potrošil del bruto domačega proizvoda iz leta 1974. Pomeni le, da bo mogoče delo v letu 2020 zaradi mojega varčevanja in z njim povezanih investicij iz leta 1974 bolj produktivno. Od te produktivnosti bo potem odvisno, koliko bom s svojo pokojnino v letu 2020 zmanjšal absolutni obseg porabe tistih, ki bodo s svojim delom bruto domači proizvod v tem letu tudi ustvarili in ga potem namenjali za končno in državno porabo ter investicije.
Drugič, bruto domači proizvod iz leta 1974 smo ustvarili iz delom v tem davnem letu, bruto domači proizvod v letu 2020 pa bomo ustvarili z delom v tem letu. Zato tudi moje delo iz leta 1974 ni naredilo tistega bruto domačega proizvoda, ki naj bi bil moja pokojnina leta 2020. Za delo v letu 1974 sem že bil v celoti plačan tedaj in svoj dohodek sem tedaj porabil za svojo potrošnjo in investicije ter plačilo davkov. Če sem svojo potrošnjo bruto domačega proizvoda tedaj zmanjšal, ker sem plačal pokojninski prispevek, so ta del bruto domačega proizvoda potrošili tedanji upokojenci, ki so dobili pokojnino iz mojega prispevka. Če bi tedaj privarčevani del svojega dohodka za pokojnino nesel v pokojninski sklad, bi z moje strani neporabljeni del bruto domačega proizvoda porabili investitorji, ki bi investirali na podlagi mojega pokojninskega varčevanja v tistem letu.
Prav zato nekateri zagovorniki pretočnega sistema grešijo, ko menijo, da sem z delom v letu 1974 ustvaril ekonomsko pravico do deleža v bruto domačem proizvodu leta 2020. Delo, ki sem ga potrošil leta 1974 in ki mi je dalo plačo, iz katere sem plačal prispevek za pokojnino, nima nobene zveze z mojim pokojninskim dohodkom v letu 2020, ker ni delo, povezano z nastankom bruto domačega proizvoda v letu 2020. Tega bo ustvarilo neko drugo delo, bo zanj tudi plačano, meni ga bodo morali del odstopiti za pokojnino tisti, ki ga bodo v letu 2020 prisvojili bodisi na podlagi dela bodisi na podlagi kapitala. Parola, da smo z delom dobili pravico do pokojnine, je ekonomsko nesmiselna.
Pokojninska razprava je politična in ne ekonomska
Kapitalski pokojninski sistem je del sodobnega finančnega sistema, ki je nastal, ker je obstajalo na eni strani povpraševanje po storitvi ohranjanja prihrankov za starost in ker je na drugi strani nastala ponudba po takem tipu varčevanja. Je samo eden od tržnih odnosov in ima lastnost vseh tržnih odnosov - ekvivalentnost kupoprodajnega odnosa. Pretočni pokojninski sistem pa mora temeljiti na družbenem dogovoru, saj ne temelji na kupoprodajnem odnosu. Zato je razlika med obema pokojninskima sistemoma v prvi vrsti politična. Pri kapitalskem sistemu skrb za pokojnine prevalimo na posameznika in predpostavljamo, da pri tem lahko izkoristi vse prednosti sodobnih finančnih sistemov. Pri pretočnem sistemu pa skrb za pokojnine prevzame družba oziroma njena predstavnica država, in sicer s predpostavko, da s tem sprostimo posameznika, ki se lahko tako ukvarja bolj s svojimi dnevnimi vprašanji in ni obremenjen s prihajajočo starostjo. Pri tem je možnost prilagajanja družbenim preferencam bistveno večja pri pretočnem sistemu. Kolikor je to po eni strani dobro, toliko ta značilnost tega sistema vnaša v pokojninski sistem za posameznika visoko negotovost. Družbene preference se lahko hitro spreminjajo in čestokrat niso v skladu s pričakovanimi preferencami posameznika. Če bistveno tveganje kapitalskega sistema izvira iz tržne in finančne negotovosti, pa bistveno tveganje pretočnega sistema izvira iz spremenljivosti družbenih preferenc, neskladja med družbenimi in individualnimi preferencami ter nepopolnosti političnega sistema.
Pretočni sistem v vsakem trenutku povezuje dve generaciji, delovno in upokojeno. Vsaka od teh ima svoj družbeni interes, pretočni pokojninski sistem pa temelji na medgeneracijski solidarnosti, ki je edini skupni interes teh dveh generacij. Ta ni prostovoljna, saj brez nje nedelovna generacija ne more preživeti. A ob medgeneracijski solidarnosti so lahko interesi obeh generacij zelo različni. Ker smo ugotovili, da med prispevki in pokojninami na ravni posameznika in s tem tudi generacije ni ekonomske zveze, kriteriji, po katerih plačujemo prispevke v pokojninsko blagajno, vsaj z ekonomskega vidika ne opredeljujejo kriterijev, po katerih bomo črpali pokojnine iz te blagajne. Tako obstajajo v pretočnem sistemu trije družbeni dogovori, od katerih je dogovor o medgeneracijski solidarnosti na tem področju prisilen, dogovora med delovno generacijo o plačevanju prispevkov in upokojensko generacijo o izplačilu pokojnin pa ekonomsko nista določena in med sabo tudi nista ekonomsko povezana. Tako lahko delovna generacija plačuje prispevke z upoštevanjem različnih oblik solidarnosti, upokojenska pa si lahko deli pokojnine po drugih kriterijih solidarnosti, ne da bi bili s tem prizadeti interesi delovne generacije. Čisto mogoče je, da se je moja generacija leta 1974 sporazumela, da bo plačevala prispevke glede na dohodek in da bodo tudi pokojnine leta 2020 glede na dohodek, a da se bo ob tem generacija, ki bo ustvarjala bruto domači proizvod leta 2020, dogovorila, da bo prispevke plačevala neodvisno od velikosti dohodka.
Tako je tudi uvedba navideznih računov ali točk v naš pretočni sistem ter nova določitev delovne dobe in razlik med moškimi in ženskami zgolj družbeni dogovor moje generacije po razdelitvi sredstev med nami, ko bomo mi upokojenci. V bistvu gre za družbeni dogovor moje generacije o tem, kakšna oblika solidarnosti bo v veljavi med upokojenci, ko bomo mi dosegli to stanje. Zato sedanja pokojninska reforma s tega vidika v resnici sploh ne bi smela zanimati današnjih upokojencev, saj ti že živijo v skladu z družbenim dogovorom, ki je zdaj veljaven.
Napačno razumevanje pokojnin je v ozadju naše nizke konkurenčnosti
Dejstva, da je v letu 2005 1,8 zaposlenega skrbelo za pokojnino enega upokojenca in da bo po demografskih napovedih leta 2050 1,1 zaposlenega skrbelo za pokojnino enega upokojenca, ne more odpraviti niti kapitalski niti pretočni sistem. Delavci v letu 2050 bodo morali ustvariti tudi tisti del bruto domačega proizvoda, ki ga bodo potrošili tedanji upokojenci, in na žalost jim nobeni delavci iz prejšnjih let pri tem ne bodo mogli pomagati. Prav tako ne moreta odpraviti dejstva, da bomo morali leta 2050 bistveno večji delež bruto domačega proizvoda nameniti za upokojence, ker se bo njihov delež v celotnem prebivalstvu povečal, če bomo hoteli ohraniti njihov standard na sedanji ravni. To velja tako v kapitalskem sistemu, saj bo ob večjem številu upokojencev več ljudi, ki bodo povpraševali po tekočem bruto domačem proizvodu na podlagi lastnine v pokojninskih skladih, kakor za pretočni sistem, v katerem se bo pač več ljudi obračalo na pokojninsko blagajno, da bi dobilo pokojnine.
Kaj pomeni dejstvo, da bo moral okrog leta 2050 skoraj en delavec skrbeti za enega upokojenca, je veliko odvisno od rasti bruto domačega proizvoda. Če predpostavljamo, da se ta do takrat ne spremeni, da se skupno število zaposlenih in upokojencev ne spremeni, poveča pa se delež upokojencev, se je mogoče izogniti zmanjševanju prihodkov zaposlenih samo tako, da se zmanjšujejo prihodki upokojencev. Toda če se samo za igro številk delež zaposlenih zmanjša s 50 na 25 odstotkov, delež upokojencev pa poveča na 75 odstotkov, in če ob tem naraste bruto domači proizvod za 25 odstotkov, se standard tako zaposlenih kakor upokojencev ne spremeni, čeprav bi v novem stanju moral en delavec vzdrževati kar tri upokojence. Koliko naj bi starejša generacija v prihodnje obremenjevala mlajše, je zato nesporno bolj odvisno od rasti bruto domačega proizvoda in produktivnosti zaposlenih kot pa od reform, ki jih prinašajo novi pokojninski sistemi.
Vse začetne oblike človeštva so poznale določeno skrb za otroke, bolne in starejše, ki niso mogli več delati. Malce poenostavljeno bi lahko dejali, da je bila to naloga delovnih članov plemena, roda, družine. Njihovo delo je moralo biti dovolj produktivno, da so ustvarili presežek pridelka, dohodka, da so lahko vzdrževali tudi nedelovni del, kamor spadajo tudi starejši. Ta presežek vse do začetka industrijske revolucije niso razumeli kot strošek dela, ampak kot del dohodka, ki so ga namenili za očete, matere, otroke in bolne. Industrijska revolucija je poskušala osvoboditi delavca, pa mu je zato država tudi odvzela skrb za otroke, bolne in starejše. Toda, četudi danes starejši niso več skrb zgolj družine, ampak so skrb družbe oziroma države, gre še vedno za isto poslanstvo. Kakor je nekoč skrbela družina za svoje starejše, tako danes zanje vsaj v pretočnem sistemu - skrbi država. Del bruto domačega proizvoda, ki ga namenimo za starejše v družbi, tako ni strošek dela ali kapitala, temveč je del dohodka družbe, ki ga ta daje za očete in matere. Ker smo videli, da si ti z delom niso pridobili nobenih ekonomskih pravic do pokojnine, moramo skleniti, da v sodobnih družbah ne dajemo del bruto domačega proizvoda za dela nezmožne starejše, ker so ti nekoč delali, pač pa zato, ker so naši očetje in matere. Zato je tudi nesmiselno v pokojninskih sistemih obremenjevati faktorje dela ali kapitala zato, da pridobimo ustrezne dohodke za starejše. V bistvu bi morali te dohodke nabirati kot del davčnega sistema na podlagi dohodka, saj gre za del dohodka družbe, ki ga ta namenja za naše starejše. Zato tudi visoka obremenitev cene dela s prispevki za pokojninsko varstvo v Sloveniji - to je eden najpomembnejših dejavnikov, ki zdaj zmanjšujejo našo konkurenčnost - nima ekonomske podlage in je skregana z osnovnim poslanstvom pokojninskega varstva. Mogoče je mojo trditev laže razumeti, če se spomnimo sodobnega družinskega podjetništva. Tam mladi in stari gospodarji živijo v družini in družina skrbi za nekdanje gospodarje. Starejši ljudje zato v okviru družinskega podjetništva v bistvu sploh ne potrebujejo pokojninskega varstva, ki ga danes zagotavljamo z državnimi sistemi.
Toda, prav dejstvo, da pretočni pokojninski sistem temelji na številnih družbenih dogovorih, zahteva, da Slovenija posebno pozornost nameni razvijanju tudi kapitalskega pokojninskega sistema. Problem vseh družbenih dogovorov je namreč ta, da omejujejo posameznika, pa naj še tako dobro izražajo družbene preference. Zlasti za tiste posameznike, ki ustvarjajo višje dohodke, svoje preference pa morajo uresničiti znotraj pretočnega sistema, je zato treba razvijati kapitalski pokojninski sistem, čeprav smo se v Sloveniji upravičeno odločili, da bo naš temeljni pokojninski sistem pretočni.
Iz Sobotne priloge Dela