Reforma trga dela: zakaj bi se lahko zgledovali po Avstrijcih?

Medtem ko se pri nas javnofinančna in gospodarska kriza le še zaostrujeta, se Avstrija kaže kot model uspešnega premagovanja gospodarskih težav, v katerih se je znašla Evropa. Med drugim imajo najmanjšo brezposelnost v vsej Evropski uniji, število delovno aktivnih pa celo narašča. S približno štiriodstotno uradno brezposelnostjo se celo približujejo tako imenovani polni zaposlenosti prebivalstva.

V Avstriji je odpoved pogodbe mogoča brez navedbe razloga, delavec pa jo lahko dobi sredi ali na koncu meseca. Odpovedni roki so kratki, od dva do štiri tedne. Navedeno je sicer odvisno od kolektivne pogodbe, ki jih je v sosednji državi približno 170. Sistem razlikuje tudi med uslužbenci in delavci. Nekatere kolektivne pogodbe zaposlenim, ki so pri podjetju več let, določajo tudi nekoliko daljši odpovedni rok (na primer šest tednov), pri čemer lahko zaposleni odpoved dobi le ob četrtletjih.

Prejemanje nadomestila za brezposelnost je v Avstriji omejeno na pol leta, znesek pa je odvisen od zaslužka v zadnjih dveh letih, starosti, števila otrok itn. Primerjalni izračun za izmišljeno osebo z dvema otrokoma je pokazal, da bi ta pri dohodku 1500 evrov bruto prejemala dobrih 800 evrov neto nadomestila.

Klasične odpravnine, kot jih poznamo v Sloveniji, so v Avstriji odpravili že leta 2003, ko so prešli na nov sistem. Zaposleni pred tem letom imajo pravice iz starega sistema, po katerem jim po treh letih dela pripada odpravnina v znesku dvomesečne plače, po petih letih dela trimesečna, po desetih štirimesečna, po petnajstih šestmesečna, po 20 letih dela dobijo odpravnino v vrednosti devetih plač in po 25 letih v vrednosti dvanajstih plač.

Od leta 2003 vsak delodajalec v posebni sklad vplačuje 1,53 odstotka plače zaposlenega, zbrani denar pa je zaposlenemu na razpolago ob odpovedi, ne glede na to, ali je delovno razmerje prekinil delodajalec ali zaposleni sam. Tudi to je bistvena razlika s starim sistemom, v katerem je odpravnina zaposlenemu pripadla le v primeru delodajalčeve prekinitve pogodbe, je za Delo pojasnil svetovalec avstrijske agencije za promocijo tujih investicij ABA Miran Breznik.

V Avstriji se odmor za malico ne šteje v delovni čas, delodajalec ni obvezan plačati niti prevoza na delo. In zakaj bi morali to obdržati pri nas, če tega nimajo skoraj nikjer v Evropi, se sprašuje Hribar Milič. »Smo res tako dobri, da lahko delamo le 37 ur in pol na teden?«

Sindikati bi več varnosti, delodajalci pa prožnosti

Eden najtrših orehov pri predlagani reformi je koncept enotne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Z njim so nezadovoljni oboji, delodajalci in sindikati. Prvi pogrešajo več prožnosti, drugi več varnosti.

Kot pravi predsednik združenja delodajalcev Milan Lukič, je delovno razmerje do dveh let še nekako smiselno urejeno, po dveh letih zaposlitve pa se stvari vračajo v stare tirnice, ki nam že zdaj povzročajo veliko težav. »V izhodiščih novega zakona o delovnih razmerjih (ZDR) so bile stvari precej bolj smele, kot so zdaj zapisane v predlogu. Institut zaposlitve za nedoločen čas je ostal tog, nepregleden in zapleten,« meni Lukič. Prav tako pravih učinkov, ki bi jih dala enotna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ne vidijo v Gorenju. »Razumemo, da je treba zmanjšati dualizem na trgu dela, ki izvira iz razlik v položaju delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, in tistih, zaposlenih za določen čas, vendar smo v Gorenju zaradi nihanj v obsegu proizvodnje, ki je odvisno od obsega naročil, prisiljeni tudi k zaposlovanju za določeno obdobje, ko se proizvodnja povečuje. Pozdravljamo pa poenostavljene ter bolj prožne postopke pri odpuščanju delavcev, prav tako vidimo nekatere prednosti pri sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z možnostjo pridobitve denarnega nadomestila za brezposelnost. Vsekakor so spremembe korak k bolj prožni zakonodaji na področju trga dela, ki pa jo bo treba v prihodnje še dograjevati,« pravijo v Gorenju.

Vsaka zaposlitev novo tveganje

Veliki nasprotniki enotne pogodbe za nedoločen čas so na Združenju delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije. Po mnenju generalnega sekretarja združenja Igorja Antauerja koncept ne ponuja dobre rešitve in dobesedno ogroža male delodajalce in obrtnike. »Naši delodajalci nas že opozarjajo, da so prestrašeni in da je zanje vsaka zaposlitev novo tveganje. Raje ostajajo v varni fazi in se preživljajo z enim ali dvema zaposlenima.«

Dejal je še, da smo v obdobju brez gospodarske rasti, nimamo novih delovnih mest, tudi tujci ne prihajajo k nam. Težave imamo z rastjo in s preživetjem. In v takšnih okoliščinah sprejemamo zakon, ki podjetjem prav nič ne olajšuje težkega položaja, v katerem so se znašla. Zakaj imamo minulo delo obvezno za vse zaposlene? Ne le, da delamo s tem delo dražje in manj konkurenčno, ampak delamo manj konkurenčno tudi starejšo delovno silo. »Zato imamo pri nas tako visoko brezposelnost, ker se vsi bojijo zaposlovati starejše delavce, ki so dražji in še zaščiteni (starejši od 55 let). Ne mislim, da bo le trg dela rešil Slovenijo. Vendar pa tudi trg dela prispeva k temu, da se podjetja pri nas vse bolj ukvarjajo s tem, kako preseliti dejavnost v tujino,« je še povedal Igor Antauer.

Ena uspešnejših slovenskih družb v tujini je navtično podjetje Seaway. Njegov polovični lastnik Japec Jakopin kot največjo coklo za razvoj slovenskega gospodarstva in večje konkurenčnosti vidi visoke stroške dela. Priznan strokovnjak je za slovensko podjetje veliko dražji kot za nemško ali francosko. Kako naj imamo potem podjetja z visoko dodano vrednostjo, se sprašuje Jakopin, ki meni, da bi se morala vlada, če bi hotela izboljšati pogoje za podjetnike, lotiti reforme davčne zakonodaje.