Tiskane izdaje
Ljubljana – Manjša poraba vina kaže zobe tudi uspešnim slovenskim družinskim vinogradnikom in vinarjem. Indeksi prodaje so v primerjavi z lani za približno četrtino slabši, v primerjavi z letom prej tudi do 60 odstotkov, ugotavlja Bruno Gaberšek, sekretar Združenja družinskih vinogradnikov in vinarjev Slovenije.
V združenju, ki šteje 80 članov, ne skrivajo zadovoljstva, da so na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano končno obravnavani kot enakopravni partner z drugimi v vinski panogi in da so upoštevani pri sprejemanju odločitev, ki krojijo dogajanje v slovenskem in evropskem vinskem prostoru. Gabršek poudarja, da bodo prihodnje leto veliko časa in energije zagotovo porabili v prizadevanju za spremembo zakona o kmetijstvu, pri kateri pričakujejo, da se bo definiral status kmetijskih gospodarstev, ki morajo dobiti status pravne osebe posebnega pomena zaradi dela v naravi. Pomembno bo tudi urejanje razmer pri obdavčevanju, saj je po zakonu o dohodnini v 154. členu določena podvojena obdavčitev katastrskega dohodka le do 30. junija 2012.
»Pričakujemo, da jim bo z novo vlado uspelo doseči dogovor, da vsaka drugačna obdavčitev v teh težkih časih, ko se vsem vinarjem prodaja zmanjšuje, ni ustrezna oziroma bi bila zelo škodljiva. Verjetno bi nekaterim družinam, ki živijo zgolj od vinarstva, ogrozila celo obstoj,« pravi Gabršek.
Za Danila Steyerja, predsednika združenja, temu je uspelo povezati večino najbolj prepoznavnih zasebnih vinogradnikov in vinarjev – vsi skupaj obdelujejo okrog 600 hektarov, njihov tržni delež pa po količini ne predstavlja niti 15 odstotkov prodajanega vina, v izvozu pa dosegajo dvakrat višje cene, kot je povprečje skupnega izvoza slovenskih vin –, je ob poudarjanju pomena samopreskrbe in domače, slovenske hrane pomembno tudi, da Slovenija ohrani pridelavo svojih odličnih vin. Priznal je, da bi moralo biti v združenju še kaj več članov, a da je med temi manjšimi, družinskimi vinogradniki in vinarji tudi nekaj špekulantov, ki jim ni do plačevanja članarine in se zanašajo, da bodo tako in tako v združenju delali tudi zanje.
Kriza, ki vpliva na prodajo njihovega vina, in velika konkurenca na odprtem trgu pa sta tudi pri družinskih vinogradnikih in vinarjih izpostavili problem sivega trga v Sloveniji. Tako je Matjaž Lemut, podpredsednik združenja, spomnil, da imamo veliko popoldanskih vinogradnikov, ki svoje dohodke sestavljajo tudi z drugimi dejavnostmi. Zato bi morali jasneje opredeliti, kaj je proizvodnja z namenom preživljanja in kaj je dopolnilna dejavnost.
»S tem v zvezi bi morali natančneje opredeliti, kdo je zares kmet. Imamo vinarje, ki so bolj ali manj to postali z zasaditvijo od enega do dveh hektarov vinogradov in svojo dejavnost združujejo z neko drugo. Ker svojega pridelka ne morejo popiti, se preizkušajo tudi na trgu s svojimi blagovnimi znamkami. Zanje je pomembna dvanajstmesečna likvidnost, nam pa mesečna in v tem je bistvena razlika,« pravi Matjaž Lemut in dodaja, da to pomeni, »da oni vozijo gostincu vino na up oziroma na kredit, kar ruši delovanje trga, poleg tega pa ni nujno, da je ta prodaja prek gostincev sploh evidentirana«.
V združenju opozarjajo, da je eno glavnih orodij za minimaliziranje sivega trga lahko prav nadzor pri gostincih, od sprejemnih do prodajnih papirjev. »Če bomo tam preprečili neevidentirano prodajo in plačilo na roko, bo veliko.« Sicer pa so po Lemutovih besedah danes še tisti, ki so bili pred petimi leti, denimo, za čim manjšo transparentnost, večinoma za preglednost svojega poslovanja. Ker opažajo, da je ob njihovi velikosti ter glede na status v Sloveniji in v tujini to res najbolje zanje. Vse več vinarjev namreč spoznava, da bo v prihodnji novi skupni kmetijski politiki ta transparentnost dela in poslovanja eden osnovnih pogojev za pridobitev kakršnekoli pomoči.
Zato so zadovoljni z že doseženim načelnim soglasjem na ministrstvu za kmetijstvo, da status določijo kmetijam z vsemi minimalno potrebnimi knjigovodsko-birokratskimi postopki. In da jim zagotovijo v nadaljevanju v okviru skupne kmetijske politike enakopravnost oziroma enako raven, kot jo imajo druge vinarske kmetije v Italiji, Avstriji ali Franciji.
