Za državo je postopek bolj pomemben kot cena javnega naročila

Ljubljana – Država zaradi slabo izvedenih javnih naročil pogosto preplača blago ali storitve. Realne cene blaga in storitev lahko javni uslužbenci in funkcionarji dosežejo s skupnimi javnimi naročili in sestavljanjem usposobljenih ekip za naročanje.

Največja napaka sistema javnega naročanja je izbira najboljšega ponudnika izključno na podlagi kriterija ponujene cene, opozarja Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Ponudniki zaradi ostre konkurence postavijo nerealno nizke cene, ki ne pokrijejo niti stroškov dela. To so v preteklosti delali veliki gradbinci, na primer SCT, Vegrad in GPG, ki so zdaj v stečaju in ne morejo poplačati svojih podizvajalcev. Po drugi strani pa se v javnih naročilih pogosto znajdejo pogoji, ki neupravičeno omejujejo konkurenco in tako zvišujejo ceno storitve ali predmeta naročila. S tem je oškodovan državni proračun, saj država plača višjo ceno od tržne.

Kljub temu da kriterij najnižje cene na koncu odloči, kdo bo dobil posel, lahko naročnik skozi tehnične specifikacije zelo dobro definira, kaj si želi, poudarja direktor Agencije za javno naročanje Sašo Matas. S specifikacijami lahko krog ponudnikov omeji na tiste, ki bodo naročilo izvedli hitro, kvalitetno in po najnižji še realni ceni.

A specifikacij javni uslužbenci pogosto ne definirajo dovolj dobro, ker imajo premalo znanja o samem predmetu in finančni plati javnega naročila, obenem pa dajejo prevelik poudarek postopkovni plati. »Ko javni uslužbenci kupujejo elektriko, pazijo na postopke. Podjetniki pa pazijo na ceno. Tu se razlikujemo od gospodarstva, ki je pri nabavi dobrin in storitev bolj učinkovito,« ponazarja Matas.

Ključno je sodelovanje

Da bi dosegli nižjo ceno za bolj kakovostno storitev, bi morale javna naročila višjih vrednosti sestavljati ekipe ljudi, ki imajo znanje tako s postopkovnega kot tudi s finančnega področja in področja predmeta naročila. Tudi z namenom formiranja takih ekip je bila lani ustanovljena Agencija za javno naročanje. Ideja je, da bi agencija v takšne ekipe prispevala pravnega in finančnega strokovnjaka, poznavalca predmeta naročila pa bi v ekipo prispeval najprimernejši javni organ, pojasnjuje Matas. V primeru naročanja računalnikov za javno upravo agencija to že izvaja – ker sama nima strokovnjakov za informacijske tehnologijo, je k sodelovanju povabila računalnikarje z ministrstva za javno upravo. A podobnih praks je za zdaj veliko premalo.

Za sestavo ekip je nujno certificiranje strokovnjakov. Certifikate bi dobili tisti javni uslužbenci, ki bi pridobili procesno in finančno znanje, potrebno za kakovostno izpeljavo naročila. Obenem potrebujemo objetkiviziran in standardiziran sistem javnega naročanja, ki bi opredeljeval, kdaj se pojavi potreba po javnem naročilu, kako se preverja stanje na trgu, kako zagotoviš ustrezno konkurenco med potencialnimi ponudniki. Takšni procesi v svetu obstajajo, tako da se lahko zgledujemo po drugih državah, poudarja predsednik računskega sodišča Igor šoltes.

Skupno naročanje 
za nižje cene

V zdravstvu imamo primere, da vsaka bolnišnica ali celo vsak oddelek posebej naročajo enake potrebščine, na primer gaze in pincete. Skupno naročanje večjih količin takšnih potrebščin bi zato pomenilo nižjo ceno. Vprašanje pa je, zakaj ni skupnega naročanja več – deloma je tako zaradi korupcije, deloma pa tudi zato, ker bi racionalizacija postopka pomenila, da bi bilo v javni upravi nenadoma zaposlenih nekaj ljudi preveč, razmišlja Tatjana Čerin, izvršna direktorica GZS za socialni dialog.

Agencijo za javno naročanje je vlada ustanovila tudi z namenom izvajanja skupnih naročil. Pri tistih naročilih, ki jih opravljamo za več sto naročnikov hkrati, vidimo, da dosegamo celo večmilijonske prihranke, pove Sašo Matas. A obenem morajo biti pazljivi, da zaradi velikosti skupnih naročil ne zaprejo vrat malim in srednjim podjetjem. Zato naročila delijo v manjše sklope. »Še posebno v zdravstvu bi se morali lotiti skupnega naročanja čim prej. A problem predstavljajo različni lobiji, ki s pritiski na nas in neprimernimi zahtevami za revizijo dušijo skupno naročanje.« Zaradi večje racionalnosti jim takšno naročanje namreč manjša prihodke.

Na agenciji se proti pritiskom borijo tako, da skupini strokovnjakov, ki je odgovorna za naročilo, podelijo jasen mandat ter kakšne dolžnosti in pristojnosti imajo. Obenem dajejo velik poudarek transparentnosti, saj so vsa naročila agencije zbrana na enem mestu, potencialni ponudniki pa lahko na spletni strani postavljajo tudi vprašanja o posameznih naročilih. Ker obstaja agencija šele eno leto, prenaša država odgovornost za javno naročanje nanjo postopoma. Končni cilj je prenos vseh naročil države nad 125.000 evrov, ta na leto skupaj znašajo od 500 do 600 milijonov evrov. Lani je največje skupno naročilo, ki ga je agencija izpeljala (za nakup goriv na bencinskih servisih), znašalo 28,5 milijona evrov. Odprtih pa imajo še za približno 50 milijonov skupnih naročil. A agencija je kadrovsko podhranjena: »Osemnajst zaposlenih nas je lani zaključilo okoli 90 postopkov. V avstrijski agenciji imajo na leto sto postopkov in sto zaposlenih, v hrvaški približno 15 zaposlenih in le od šest do sedem postopkov na leto. Zato upamo na dodatno pomoč,« težave opiše Matas.

Priložnost nam ponuja EU

Eno izmed priložnosti za izboljšanje praks naročanja bo ponudil prenos nove direktive Evropske unije o javnem naročanju v našo zakonodajo, meni predsednica Državne revizijske komisije Miriam Ravnikar Šurk. Osnutek direktive predlaga večjo uporabo pogajanj v postopku naročanja. S hkratnimi pogajanji z več ponudniki lahko namreč naročniki dosežejo ugodnejšo ceno pa tudi boljšo kakovost predmeta javnega naročanja.

Hkrati bo napovedana direktiva bolj zagovarjala zeleno naročanje. To pomeni, da se bodo v ceno predmeta, ki ga hočejo naročniki z javnim naročilom kupiti, všteli tudi stroški amortizacije in ekološkega uničenja. »Lahko se namreč zgodi, da je nakupna cena nečesa zelo nizka, njegova razgradnja pa zelo obremenjujoča za okolje in s tem draga,« opozarja Miriam Šurk.