Zahteve za bonitetno oceno so postale poslovni standard

Ljubljana – Bonitetna hiša i, partnerica Dun & Bradstreeta, bo v torek trem podjetjem podelila naziv Rating leta. Prejšnji torek smo predstavili petdeseterico najbolj zaupanja vrednih podjetij v lanskem letu, danes objavljamo deset finalistov za ta naziv.

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Bredo Jerič, direktorico Bonitetne hiše i.

Ali slovenska podjetja pogosto preverjajo bonitete svojih poslovnih partnerjev ali so glavni temelj za sodelovanje še kar zveze in poznanstva?

Zadnjega po mojem mnenju ni več, zahteve za bonitetno oceno so postale že poslovni standard. V zadnjem času opažamo, da tudi male družbe intenzivno preverjajo svoje partnerje. Podjetjem tudi lastna dobra ocena veliko pomeni, mnoge jo oglašujejo celo na svoji spletni strani. Nemalo direktorjev si za cilj postavi, da bo podjetje uvrstilo v najboljši bonitetni razred. Razmere so nekoliko drugačne v nekaterih balkanskih državah. V Albaniji, na primer, so nekatera podjetja precej prizadeta, ko izvejo, da jih ocenjujemo. Včasih našim analitikom celo grozijo.

Kako pa si podjetje prisluži najboljšo oceno?

Zelo pomembno je plačevanje računov znotraj pogodbenih rokov. A pri tem je treba biti pazljiv – naše statistike kažejo, da se plačevanje v rokih izboljšuje, a roki podaljšujejo. Če so bili pred krizo v razponu od 15 do 60 dni, so danes lahko 120 ali celo 180 dni. Pri oceni upoštevamo tudi letno rast in dobiček, zadolženost ter starost in panogo družbe. Trudimo se dobiti tudi medletne podatke o poslovanju. Za dodelitev najboljše bonitetne ocene imamo zelo ostre kriterije.

Le 1,2 odstotka slovenskih družb si je lani prislužilo najvišjo bonitetno oceno, A1. Zakaj?

Pred krizo je imelo najboljšo oceno devet odstotkov slovenskih družb, zdaj je takšnih le še štiri odstotke. Za oceno A1 mora imeti družba še več kot 600.000 dolarjev lastniškega kapitala. Za padec je najbolj kriva finančna kriza. Glavni cilj družb trenutno ni rast, ampak preživetje, kar se pozna pri bonitetni oceni.

Opozarjate tudi na veliko zadolženost podjetij. Kako se lahko razdolžijo?

Edini način je, da družba izterja čim več terjatev, da lahko poplača obveznosti. A mehanizmi za izterjavo so zapleteni. V zadnjem času opažam, da družbe čedalje bolj zahtevajo plačilo z avansom. To me preseneča, saj se je v preteklosti zdelo, da to ni najbolj priljubljen način poslovanja. Pri razdolževanju lahko pomagajo tudi novi vlagatelji, če jih podjetje seveda lahko privabi.

Lahko pri razdolževanju pomaga tudi država, na primer s skrajšanjem sodnih postopkov v gospodarskih sporih?

To, da mora podjetje pet let čakati na sodbo, s katero bi lahko izterjalo dolg, zagotovo ne pripomore k razdolževanju. Verjetno bi bilo pametno skrajšati roke za predložitev dokazov sodišču in tako pospešiti postopke. Upamo, da se bo nova vlada začela ukvarjati s to težavo in se hkrati lotila tudi sanacije bančnega sistema. Vedno več poslovnih partnerjev mi pove, da se zadolžujejo v tujini, saj slovenske banke zaradi previdnosti in odpisov dolgov niti za dobre projekte nimajo denarja.

Kako podjetja ohranjajo dobro bonitetno oceno?

Predvsem tako, da vseskozi preverjajo svoje poslovne partnerje in si tako zagotovijo redna plačila za svoje blago ali storitve. Obenem morajo tudi geografsko razpršiti sodelovanje, saj izključna osredotočenost na slovenski trg ne zagotavlja dovolj stabilnosti. Opažamo, da vse več uspešnih družb išče poslovne partnerje zunaj Slovenije – v Evropski uniji pa tudi v Indiji, Braziliji, na Kitajskem.

Bonitetni oceni verjetno škoduje tudi zadolževanje podjetij za menedžerske odkupe, in ne za investicije...

Seveda. Eden izmed razlogov, zakaj v zadnjih štirih letih nismo podelili naziva rating leta je, da nismo mogli predvideti vedenja lastnikov. Veliko dobrih družb je v tem času zaradi odločitev lastnikov zabredlo v težave.