Menda se je zgodilo nekako takole: pride Napoleon Bonaparte v vojašnico, v kateri je stanje že na prvi pogled nevzdržno. »Takoj zaprite poveljnika!« ukaže Bonaparte. Neki časnik pa si drzne zaupljivo pripomniti: »Vaša ekselenca. Poveljnik je ponoči umrl. Padel je v boju.« Bonaparte pa: »Imenujte njegovega namestnika in ga nemudoma zaprite!«
Ko bi se takšni voditeljski odločnosti zmogli približati tudi na Slovenskem, ne bi izgubljali podjetij, ki so desetletja pomenila preživetveno formulo nacije, ampak bi se naučili gledati tudi širše. Namreč: da brez blagovnih znamk, slovenskih blagovnih znamk, ni realnih možnosti za prihodnost. Hecno je, da je tako prezirani socializem sunil na površino nič koliko velikih imen v industriji, od Iskre in Tama do Krke in Save - a jih je šolarčkom tranzicije uspelo uspešno uničevati. Zdaj igrajo golf na Bledu, razmere v državi so nevzdržne, toda kdo bi se ubadal s tem, saj ni na vidiku nobenega Bonaparteja, ki bi naredil red.
Slovenija se bo morala sčasoma bolj zazreti v ogledalce pred seboj: če je svet v krizi, se to pri majhnih, zakotnih državicah pozna še toliko bolj; centrifuga pusti trdovratne ostanke nesnage prav v najbolj odročnih kotičkih. Zdi se, da se nam prav to dogaja: da smo povsem zastali, saj so poldrugo desetletje gnali asfaltni kilometri nekega Zidarja, ki je tako rekoč opustošil krajino. V tem času nismo pridobili ničesar novega, nobene kvalitete, le kilometre brezumnih cest, po katerih hrumijo ukrajinski tovornjaki. Razvoj je zato v resnici povsem zastal, od vsega je ostala samo hrbtenica, ki jo upogibamo t. i. koridorju 5.
Tipičen primer je seveda Mura, ki so jo desetletja izčrpavali - samo da bi bil mir! Tako usiha še tisto poslednje, kar znamo delati, skupaj s steklarstvom, premogovništvom, z usnjarstvom itd. Naj kdo dvigne roko, kaj ta Slovenija sploh še zna delati?! Dobro, Švicarji delajo ure, riccole in vijoličaste krave - kaj pa delamo mi? Najbolj me je, pripravljenega na vse najhujše, šokiral podatek, da je stečajni upravitelj škofjeloškega LTH, nekdaj elitne blagovne znamke, prodal svoji soprogi. Bog se usmili, to je pa vse skupaj že skoraj Sicilija, čeprav tam natančno vedo, do kod se sme in kje je vendarle že korak čez ...
Dve stoletji po tem, ko je France Prešeren pripeljal v Ljubljano »železno cesto«, ta novonastala državica še vedno nima pravega videnja, kaj s seboj. Prvi je gledal »malce čez« Niko Kavčič, ustanovitelj ljubljanske banke, ki je tudi dolgoročno pozicioniral geostrateški položaj koprskega pristanišča. Ki ga tedaj še ni bilo. Seveda tudi ne železnice, ampak ta je vendarle že bila na skrivnih načrtih, ki jih beograjska Udba ni smela videti. Če ne bi bilo te konspirativnosti in upornosti, Slovenija še zdaj ne bi imela povezave z morjem. V njeni hendikepiranosti bi se še toliko bolj izrazil pomen Blejskega otoka.
Saj res: čemu Slovenija gradi samo avtoceste, železnic pa sploh ne?! In mimogrede: škoda je zato ogromna, večja od vseh turških vpadov. No, Zidar se verjetno ni naučil niti vrtati predorov, kaj šele speljevati železnic, ki so bile ožilje slehernega industrijskega razcveta: počakati bo treba, da bo zrasel v kaj več. Spomnimo se, za primerjavo, British Railways, spomnimo se ameriške Santa Fe ... V Sloveniji ga ni, ki bi si bil sposoben zamisliti železnice, in to kljub domnevno gigantskim gradbeniškim izkušnjam: Karavanški predor, Ljubeljski predor. Soški koridor, Most na Soči - vse to, zgrajeno pred poldrugim stoletjem - daleč prehiteva sedanjo menedžersko in inženirsko stroko.
Kamniti most čez Sočo pri Solkanu: vsak kamen je imel vklesano številko, kam spada. In seveda jih je bilo več deset tisoč, da so naposled sestavljali obok. Kdor si je bil to zamislil, je očitno vedel in izračunal, kaj hoče - tega pa se nikakor ne da reči za novodobne zidarje, ki dragoceni prostor Slovenije porabljajo in izničujejo kar povprek. Komaj so se naučili graditi avtoceste - že se bodo priučevali na železnicah, ki jih sicer še ne znajo delati, a bomo vsi skupaj potrpežljivi in jih počakali ...
Slovenija je v tem čakanju, kdaj bo zidarjem uspelo prevrtati vse predore in pustiti kake ostanke hribin še za morebitne železnice, ostala bosa in gola. Se še spomnite Mure, Planike, Elana, Iskre, Litostroja, Tomosa? Tudi Slovenske železnice so bile nekdaj podjetje z ambicijami; zdaj očitno potrebujejo Bonaparteja: kdo je namestnik namestnika - in namestnik vseh namestnikov!? Vse takoj pozapreti!
Iz sveže izdaje Nedela