V Sloveniji se o dokapitaliza ciji NLB razpravlja toliko in skoraj tako, kot v nekaterih državah razpravljajo o tem, kdo naj bi igral v nogometni ali košarkaški reprezentanci. Med razpravljavci so večinoma profesorji z ekonomske fakultete. Večini je skupna skrb za nujnost ohranitve zlate delnice in nadzora nad največjo banko. Takšno mnenje je zapisal tudi predhodnik gospoda Jašoviča, sedanjega predsednika uprave NLB, gospod Veselinovič, in sicer v prilogi Posel & denar: »Tuji strateški partner je večno odprta opcija in nikoli v resnici polno izkoriščena. Edino ta bi presekala 'državniške' oz. politikantske igre v NLB, čeprav bi država logično obdržala zlato del nico.« Ne razumem, zakaj meni, da je dobro oz. logično obdržati zlato delnico, če sam ugotavlja, da vlagatelji »vložkov v to banko v preteklosti doslej niso dobili enakovredno povrnjenih«.
V Sobotni prilogi se je na to temo oglasil še profesor Mencinger ter se jasno in glasno postavil proti privatizaciji. O modelih priva tizacije v nekdanjih socialističnih državah sva si izmenjevala poglede in komentarje že pred skoraj dvajsetimi leti. Dvajset let pozneje je skupni imenovalec dejstvo, da so delniške družbe kot gospodarski subjekt zaživele, prinesle novo dinamiko rasti, razvoja, pa tudi propad posameznih nekdanjih socialističnih podjetij. A dejstvo je, da nas z vidika konkurenčnosti in BDP na prebivalca po standardu kupne moči številne države iz t. i. vzhodnega bloka vztrajno dohitevajo. Po mojem mnenju je eden ključnih razlogov za to ravno dejstvo, da so največji banki in posamezni veliki sistemi ostali pod prevelikim vplivom države. Glede na to, da gre za strokovnjaka in osebnost, čigar mnenje ima posebno težo, podajam nasprotne poglede na zapisano v SP.
Tako je profesor Mencinger zapisal: »S prodajo NLB se bomo vrnili, kamor morda res sodimo.« In nadaljuje: »Tudi na prvi pogled privlačen priliv denarja, ki ga prinese prodaja, se prej ali slej spremeni v odliv, kar je razumljivo; brez računanja na prihodnje visoke dobičke tujih neposrednih naložb sploh ne bi bilo.«
Dejstvo je, da NLB ne dosega rezultatov iz poslovanja, ki bi zadovoljili prave lastnike. Ali NLB potrebuje dokapitalizacijo, mora najbolje vedeti uprava NLB. Njena nalo ga je, da prepriča potencialne vlagatelje o dodatnem kapitalu, ki ga potrebuje. Slabo upravljanje banke v preteklosti kot posledica prav tako slabega nadzora nadzornikov vzbujajo nezaupanje v zahtevano dokapitalizacijo. Le lastnik(i), ki ne bo(do) državni, bo(do) upanje, da bo z NLB bolje, kot je zdaj. Sedanje stanje in tako imenovani kreditni krč je predvsem posledica neznosne lahkosti posojanja denarja v preteklosti.
Vrnimo se k možni prodaji in računanju na prihodnje visoke dobičke. Dobiček ni nekaj bogokletnega, nasprotno, je zrcalo uspešnosti poslovanja in hkrati zagotovilo za zadovoljstvo lastnikov. Če banka ustvari dobiček, je to vir prihodka v proračun iz naslova davka na dobiček. Odliv iz eventuelnega transferja dividende – popolnoma vseeno je, ali gre za domačega ali tujega lastnika – pa pomeni še dodaten davek iz naslova obdavčitve dividende. Kaj je tu slabega za nacionalno gospodarstvo? Ali je boljše stanje, ko ni dobička in so stopnje dobičkonosnosti daleč pod povprečjem primerljivih bank? Dobiček je namreč za banke najbolj naraven vir povečanja kapitala. Če ga je dovolj, večinoma ni potrebe po dodatni dokapitalizaciji.
Slovenski bančni sistem je v bilanci stanja 30. junija 2010 na podlagi podatkov Banke Slovenije v aktivi prikazoval 52,4 milijarde evrov sredstev. Vse banke v Sloveniji pa so do tega datuma ustvarile le 80 milijonov evrov dobička pred davki oziroma skoraj 45 odstotkov manj kot v istem obdobju leta 2009. Na slabši celoten dobiček bančnega sektorja je najbolj vplivala NLB, ki je v prvem polletju izkazala 36,4 milijona evrov izgube. Ta izguba pa v večini izhaja iz politično odobrenih kreditov v preteklosti, saj je banka sedaj morala dodatno oblikovati rezervacije in slabitve za vrednostne papirje, ki jih je pridobila kot posledico slabo zavarovanih kreditov. Alibistična obrazložitev nadzornega sveta, da je banka v težkih razmerah poslovanja, ne vzdrži resne primerjave. Seveda mora biti jasno, da sedanja uprava NLB nikakor ni kriva za zdajšnje rezultate, še manj pa za zgrešene kreditne in druge oblike posojanja v preteklosti. Obratno, mislim, da je predsedniku uprave NLB zelo težko, saj ima največjega lastnika, ki ni klasičen lastnik, in nadzornike, ki jih imenuje politika.
Za primerjavo: ČSOB (Československá obchodní banka), ki jo je privatizirala KBC, je v prvem polletju 2010 ustvarila približno 275 milijonov evrov čistega dobička.
Izgovori z zaostrenimi gospodarskimi razmerami seveda ne držijo v celoti. Naredil sem primerjavo med ČSOB, katere večinski lastnik je KBC, ki je tudi solastnik NLB. Mimogrede: tudi druge privatizirane banke, Česká spořitelna (Erste bank) in Komerční banka (Societe Generali), so dosegle dobičke in donose, primerljive s ČSOB. Kljub podobnim težavam v gospodarstvu v obeh državah je omenjena banka v letu 2009 dosegla čisti dobiček 668 milijonov evrov, ob bilančni vsoti 33 milijard evrov (NLB ima okrog 20 milijard evrov bilančne vsote). Donos na povprečni kapital pred davki (ROEA) je v ČSOB skoraj trikrat večji, prav tako donos na povprečno aktivo pred davki (ROA). Hipotetično bi torej morala NLB, če bi želela dosegati merila ČSOB, doseči okrog 400 mi lijonov evrov dobička, da bi bila primerljivo uspešna.
Kljub ekonomski krizi je češkim bankam leta 2009 narasel celoten dobiček za skoraj tretjino – na približno 2,4 milijarde CZK. Rezultati bank za leto 2009 so zelo dobri in vsekakor boljši, kot se je moglo pred letom dni pričakovati. To, da se je bankam ne samo uspelo izogniti izgubam – v nasprotju s številnimi zahodnimi bankami –, ampak medletno celo povečati dobičke, je še dodatno okrepilo kapitalsko blazino in torej stabilnost bančnega sistema.
Sprašujem torej nasprotnike tujega lastništva: Kje grozi nevarnost za slovensko gospodarstvo ob prodaji NLB?
V kolumni, objavljeni septembra 2006, sem zapisal: »Slovenske banke financirajo omenjene menedžerske nakupe precej liberalno, morda tudi neodgovorno. Bančni sistem, ki je pregloboko povezan s tveganimi posojili velikim podjetjem, je ranljiv. To pa je za narodno gospodarstvo in posledično za državo nevarno.« Dodal sem tudi, »da bodo menedžerji s svojimi konsolidacijami lastništva škodovali podjetjem, saj takšna podjetja dolgoročno izgubljajo konkurenčno prednost in možnost razvoja, ker morajo stroške financiranja vključiti v ceno izdelka, storitve ali posredovanja! Posledično bodo začeli izgubljati tržni delež, razen če jih ščiti država. To bi bilo še slabše!«
Upam, da nas po Zaustavite desnico in Zaustavite levico ne čaka še Zaustavite prodajo NLB . Kam je pripeljalo politično vmešavanje in celo poslansko zbiranje podpisov proti nameravani prodaji Pivovarne Union, dobro vidimo.
Iz Sobotne priloge Dela