Kaj bi moral po 25. maju storiti potrošnik, posameznik?

 

Ljubljana – Veliko je pisanega o tem, kaj morajo po novem storiti tisti, ki zbirajo in obdelujejo osebne podatke, manj pa o tem, kaj naj s pravicami, ki mu jih prinaša uredba, stori običajni potrošnik, posameznik. Naj pasivno čaka, da bodo ponudniki prilagodili svoje poslovanje črki uredbe, ali naj se aktivno vključijo?

Kaj naj kot posameznik, potrošnik, sam storim po 25. maju?

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik meni, da je prav, da se zavedamo, da so naši podatki za podjetja pomembni in vredni. Bolje ko nas poznajo, lažje oglašujejo in nam prodajo blago in storitve, zato smo upravičeno zahtevni do njih. Zahtevajmo, da nam jasno in preprosto povedo, kaj vse bodo počeli z našimi podatki. Kot obvezne lahko zahtevajo podatke, ki so res potrebni za pogodbo oziroma storitev, preostali pa bi morali biti prostovoljni. Primer: za pogodbo o potovanju fotografija najbrž ni potrebna, kakor tudi ne podatek o starosti, če operater ponuja paket, ki ni vezan na primer samo na upokojence.

Komu lahko zaupam podatke?

Tistim, ki nam ne dajo jasnih odgovorov, kako bodo ravnali z našimi podatki, zagotovo ne. Ne pozabimo, da imamo pravico zahtevati svoje osebne podatke, na primer kopijo podatkov o nakupih od svojega trgovca, podatke o gledanosti TV-kanalov od svojega operaterja, podatke in dokazila od svojega delodajalca ... Po novem bomo v zasebnem sektorju lahko podatke tudi prenesli drugam – k podjetju, ki bo z njimi ravnalo bolj odgovorno, ki ima boljše storitve ali nam ponuja več v zameno za naše podatke.

Kako sploh vem, kdo vse ima moje osebne podatke? Kako to preverim?

Vsakdo lahko vpraša podjetje, katere podatke o njem zbira, in zahteva kopijo teh podatkov. Takšen zahtevek lahko naslovimo pisno ali elektronsko na podjetje. To bo pred posredovanjem podatkov moralo preveriti, ali smo mi v resnici tisti, za katerega se predstavljamo.

Sodeloval sem v nagradni igri, s katero je organizator zbral osebne podatke sodelujočih. Koliko časa jih lahko uporablja? Ali lahko zahtevam, da se izbrišejo?

Podatke lahko uporabljajo samo za tiste namene, ki so mi jih prej predstavili. Če jih uporabljajo za neposredno trženje, lahko zahtevam začasen ali trajen preklic uporabe podatkov za ta namen. Če sumim, da podjetje ne ravna ustrezno s podatki, ga lahko prijavim Informacijskemu pooblaščencu.

V denarnici imam šop kartic zvestobe. Kaj moram vedeti o tem? Katere podatke v ta namen lahko ponudnik zahteva, katerih ne?

Lahko zahtevam svoje podatke skupaj z izpisom podatkov o svojih nakupih. Od trgovca lahko zahtevam tako rekoč vse podatke, po novem tudi v strojno berljivem formatu, lahko jih tudi sam obdelam ali pa prenesem k drugemu izbranemu trgovcu, na primer podatke o svojih nakupih. Pred vstopom v klub zvestobe si moram prebrati pogoje. Pri plačilnih karticah velja podobno.

Dobivam elektronsko pošto, oglase, ponudbe podjetij, pri katerih sem kupoval, pa ne vem več, ali sem privolil v zbiranje podatkov, niti tega ne, kakšno je bilo zbiranje. Kaj naj storim?

Vsako podjetje lahko vprašam, kje so dobili moje podatke, zahtevam pojasnila, informacije in izpis podatkov. Če nam nočejo dati pojasnil ali jim ne zaupamo, lahko podamo prijavo Informacijskemu pooblaščencu.

Ali je razlika, če podjetje vsem svojim strankam po elektronski ali navadni pošti pošilja enake ponudbe oziroma če so naslovniku »pisane na kožo«? Ali mi podjetje na moj e-naslov lahko pošilja oglase, če v to posebej ne privolim?

Podjetja lahko izvajajo neposredno trženje po navadni pošti, če so naše podatke našli na javno dostopnem mestu (na primer internet, telefonski imenik), brez našega soglasja, a najdlje do našega preklica. Pri elektronski pošti je režim strožji: preden nam pošljejo komercialno sporočilo, potrebujejo naše vnaprejšnje soglasje, tudi če smo jim zaupali e-naslov, ko smo pri njih opravili nakup. Na e-naslove oseb, ki jih podjetje najde na spletu, ne sme pošiljati komercialnih sporočil po e-pošti. Izjema so službeni osebni e-naslovi uslužbenca, ki ga podjetje določi kot kontaktno osebo, ali e-naslovi, objavljeni na primer na linkedinu, FB, bolhi, če je njihova nadaljnja obdelava določena v splošnih pogojih na posameznih spletnih straneh.

Ali medij mora človeku, čigar fotografija je bila objavljena na primer v tisku ali prispevku na televiziji, poslati fotografije ali posnetek?

»Menim, da bodo mediji posamezniku morali fotografije posredovati, a z omejitvijo uporabe,« pravi Nataša Pirc Musar iz Odvetniške družbe Pirc Musar. V uradu Informacijskega pooblaščenca pojasnjujejo, da bo moral medij zahteve posameznika po posredovanju fotografij in posnetkov obravnavati kot pravico posameznika iz poglavja III GDPR. Gre za pravico posameznika do pridobitve kopije osebnih podatkov, po kateri mora upravljavec na zahtevo posameznika zagotoviti kopije vseh fotografij in posnetkov, na katerih je njegova podoba, pri čemer mora v primeru, ko so na fotografiji tudi drugi ljudje, te prekriti. V primeru zavrnitve je možna pritožba pri Informacijskem pooblaščencu.

Kaj to pomeni za avtorske pravice medija oziroma fotografa te fotografije?

Sklicevanje na avtorske pravice upravljavca podatkov oziroma medija ne odvezuje dolžnosti, da posamezniku posreduje kopijo fotografije ali posnetka z njegovo podobo, pojasnjujejo v uradu Informcijskega pooblaščenca, saj je treba upoštevati tako pravico avtorja kot pravico fotografiranega človeka. Vendar posameznik, ki bi zahteval fotografije, tujega avtorskega dela ne bo smel uporabljati za objavljanje. Zato po mnenju Pirc Musarjeve lahko avtor preda fotografijo v slabi resoluciji, takšni, ki ni primerna za objavo, morda celo z vodnim žigom čez fotografijo.

Kaj storiti, če oseba te fotografije objavlja na svojih družbenih profilih ali kot profilno fotografijo na linkedInu ali facebooku in s tem krši avtorske pravice medijske hiše?

Takšno osebo tožite, je povedal Max Schrems, pravnik, ki je prvi zanetil vojno proti Facebooku zaradi zbiranja podatkov o posameznikih. Po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah je odškodnina za nezakonito uporabo fotografije, ki je avtorsko zaščitena (je last medija ali fotografa), zakonsko določena. Ponavadi je to avtorsko nadomestilo, povišano za 200 odstotkov. To pomeni, da bi kršitelj moral seči globoko v žep.