Bi plavali v smeteh? V plastiki ste že.

Ljubljana – Odpadki v morju so resna grožnja tako obalnemu kot morskemu okolju in življenju po vsem svetu. Večina je plastike, ki je zelo počasi razgradljiva, povzroča pa škodo velikih razsežnosti, tudi zdravstveno, saj plastiko jedo ribe, ribe pa jemo ljudje.

Morska življenjska okolja so onesnažena s smetmi, ki jih proizvaja človeštvo, kar je vedno večja grožnja okolju, zdravju, gospodarstvu in videzu. Zato poskuša evropska komisija povečati zavedanje o tej svetovni težavi prve vrste, s tem pa upošteva zaveze iz Ria de Janeira, da bodo države sveta zmanjšale onesnaženje morskih ekosistemov.

Komisar za okolje Janez Potočnik je poudaril, da so se svetovni voditelji zavezali k občutnemu zmanjšanju količine odpadkov v morjih do leta 2025. »Evropska komisija namerava biti vodilna pri tem, ob tesnem sodelovanju s članicami Evropske unije, regionalnimi konvencijami za morje in drugimi deležniki pa prepoznati in razviti celostne pobude za spopad s to težavo,« pravi Potočnik.

Večina odpadkov v morjih je plastičnih, od 60 do 80 odstotkov, plavajočih odpadkov pa je kar 90 odstotkov plastičnih. Raziskave kažejo, da bi zgolj ena litrska plastenka lahko razpadla v dovolj delcev, da bi jih bilo dovolj za »označitev« vsakega poldrugega kilometra vseh svetovnih obal. Odpadkov pa je v morjih in oceanih za poldrugo Slovenijo. Kar 267 različnih vrst morskih živali je ogroženih zaradi teh odpadkov – bodisi se zapletejo vanje ali pa jih jedo, kar jim napolni želodec, razpade pa ne, zato umrejo od lakote. Iz plastike se poleg tega lahko sproščajo tudi strupene spojine.

Plastični delci so lahko dobro okolje za mikroorganizme in druge vrste, pri čemer omogočajo prenos invazivnih vrst na nova področja. Poleg tega delci povzročajo škodo ljudem, njihovi lastnini in počutju. Poškodujejo namreč lahko pogonske sklope čolnov, zamašijo dovode vode in črpalke, povzročajo pa tudi poškodbe na plažah in vodnih parkih. Morski odpadki imajo tudi gospodarske posledice, britanske občine, denimo, na leto za odstranjevanje odpadkov s plaž porabijo 18 milijonov evrov, stroški pa so se v desetih letih povečali za 37 odstotkov. Podobno je na Nizozemskem in v Belgiji, odpadki na plažah vsako leto odnesejo 10,4 milijona evrov.

Plastike je v morjih vedno več zato, ker se ne razgrajuje kot številne druge organske spojine. To pa ne pomeni, da plastika ne degradira, zaradi valov in fotokemičnih procesov, ki jih sproža sončna svetloba, namreč razpada na čedalje manjše delce, ki jih poznamo pod imenom mikroplastika. To jedo ribe, ribe jemo ljudje, tako tudi ljudje jemo mikroplastiko. Za to se je oblikoval izraz plastična juha.

Projekti za izboljšanje

Na morski biološki postaji inštituta za biologijo se s problematiko morskih odpadkov ukvarjajo predvsem v okviru projekta, ki ga financira evropski program Eco-Innovation (Grant Agreement ECO/10/277396/SI2.601543). »Projekt ima pomenljiv naslov MarineClean, kajti usmerjen je predvsem v zagotavljanje čistejšega morja. V projektu sodeluje osem partnerjev iz Slovenije, Hrvaške in Litve, ki imajo skupni cilj najti inovativne rešitve za zmanjšanje količine morskih odpadkov, ki predstavljajo eno večjih ekoloških groženj v morskem okolju,« pravi Janja France z morske biološke postaje.

Triletni projekt, ki se je začel novembra 2011, vključuje štiri področja, razvoj inovativne opreme za zbiranje morskih odpadkov, razvoj užitne in biološko razgradljive plastične embalaže za uporabo na ladjah, razvoj ribiških mrež, ki omogočajo preprosto izsleditev in recikliranje ob izgubi, in promocijo uporabe do okolja prijaznih novih izdelkov in mreženje njihovih uporabnikov. Predlagane rešitve bodo prispevale k varovanju morskega okolja, saj se bosta povečali uporaba biološko razgradljive plastike in število območij z aktivnim čiščenjem odpadkov.

»Na morski biološki postaji testiramo biološko razgradljivost in užitnost plastične embalaže. S poskusi v laboratorijskih akvarijih in v naravnem morskem okolju spremljamo razgradnjo stoodstotno biorazgradljive folije, primerne za izdelavo vrečk, ki jo proizvajajo pri hrvaškem partnerskem podjetju EcoCortec. Poleg tega testiramo tudi trdnejšo biorazgradljivo plastiko, ki je primerna za embalažo. V morju smo testirali tudi že izdelane plastične vrečke. Zelo hitro je vrečke prekril biofilm iz raznovrstnih organizmov, najprej mikroskopsko majhnih (bakterije, mikroalge …), kasneje pa tudi večjih organizmov, vidnih s prostim očesom (črvi cevkarji, mahovnjaki …). Pestra združba organizmov je omogočila razgradnjo plastike v morju, ki je trajala nekaj mesecev. Nasprotno se je v akvariju, naseljenem z nekaterimi morskimi živalmi (ribe, raki, morske vetrnice, polži) plastična folija razgradila veliko hitreje, v nekaj tednih,« še pravi Janja France.

Po svetu poteka še več projektov, kljub temu pa količine odpadkov v morjih po ugotovitvah Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP) še vedno nezadržno naraščajo. Tudi zato, ker mednarodni dogovori niso izpolnjeni, državni sistemi ravnanja z odpadki pa so pogosto pomanjkljivi. V morje odpadke mečejo z vseh različnih plovil in naftnih ploščadi, še več pa jih pride s kopnega, s smetišč, po rekah in kanalizaciji, veliko pa jih na obalah pustijo tudi obiskovalci plaž.

Novejših podatkov o količini odpadkov v oceanih ni. Leta 1997 so ocenili, da konča v svetovnih morjih 6,4 milijona ton odpadkov na leto (vsa Slovenija proizvede približno 800.000 ton komunalnih odpadkov). Po ocenah na vsakem kvadratnem kilometru oceanov plava več kot 13.000 kosov plastike.

Tudi druge skrbi

Morske biologe v Piranu skoraj še bolj kot taki odpadki skrbijo načrti pristanišč v Tržaškem zalivu. Zato izvajajo tudi aplikativni projekt o možnih posledicah in učinkih dviganja sedimentov z morskega dna zaradi ladijskih vijakov. Ne razumejo namreč, zakaj je edina rast lahko povečevanje pretovora in vedno več ladij, ne pa tudi zmanjševanje stroškov z varčnejšo rabo energije in podobno.