Cilji za predelavo odpadkov bodo višji

Bruselj – Krožno gospodarstvo brez odpadkov je nuja za prihodnost, je slišati od vsepovsod na Zelenem tednu v Bruslju, vendar so precej povedna tudi opozorila, da so sistemi ravnanja z odpadki v državah EU na zelo različnih stopnjah. Tudi za sežigalnice ni prave odločitve, govori se le o davkih, malo nižjih kot za odlaganje.

»Hočemo biti del procesa Združenih narodov na poti v krožno gospodarstvo, hočemo enoten evropski glas,« pravi komisar za okolje Janez Potočnik in dodaja, da če svet misli resno z odpravo revščine, kar vsebujejo milenijski cilji, mora zaščititi naravne vire za prihodnje generacije in zamenjati linearni sistem gospodarstva (pridobivanje v naravi, proizvodnja in odlaganje odpadkov) s krožnim brez odpadkov.

Spremembe so sicer težke, še opozarja Potočnik, saj imajo inovatorji sovražnike v vseh, ki jim gre dobro v starem sistemu. Tiste, ki jim gre dobro v novem sistemu, ki ga uokvirjajo rast svetovnega prebivalstva, podnebne spremembe, onesnaženje vseh vrst, grozeče pomanjkanje hrane, pa malokdo podpira. Tudi politiki vztrajajo pri starem, v 21. stoletju ohranjamo sistem iz 19. stoletja, tudi zaradi strahu pred socialnimi nemiri. »Sprememb se ne bomo lotili zdaj, počakali bomo na prihodnje leto, ko se bodo razmere uredile,« je glavni izgovor, čeprav se težave ponavljajo, od boja proti terorizmu do finančne krize. »Počasi, vendar gotovo gremo v napačno smer,« pravi Potočnik.

Premalo recikliramo

Tako bo Komisija v nekaj tednih predlagala nove cilje za učinkovito porabo virov, tudi vode in zemlje, in s tem za višje stopnje predelave odpadkov v materiale za nove izdelke. Paket zakonodaje za krožno ekonomijo bo podprl industrijsko simbiozo, ko je odpadek ene tovarne vhodni material za drugo tovarno, podprl pa bo tudi najem izdelkov, ne kupovanja. Do leta 2030 bo ta zakonodaja po prepričanju Komisije pomemben katalizator sprememb.

Karl Frankenberg, generalni direktor za okolje v generalnem direktoratu Komisije za okolje, je povedal, da lahko z evropskimi tehnologijami iz ene tone odpadne električne in elektronske opreme pridobijo 350 gramov zlata, poleg vseh drugih materialov in redkih zemljin. To je sedemkrat bolj učinkovito kot v rudnikih zlata. Andreas Papastravrou, namestnik stalnega predstavnika Grčije v Evropski uniji, pa je dejal, da recikliramo le štiri tone zlata od desetih. »Če to popravimo, bo zadoščeno vsemu povpraševanju in cene se bodo znižale,« je prepričan Papastravrou, ki je še dodal, da se je EU v zadnjih petih letih morala spoprijeti z velikimi izzivi. Teh pa se ne da odpraviti s klasičnim sistemom, zamenjati ga mora nov. »V teh časih potrebujemo rast in delovna mesta, zato je treba trajnostnemu razvoju dati več poudarka v strategiji za 2020,« še meni.

»Za proizvodnjo poliestra za proizvodnjo tekstila porabimo na leto 28 milijonov ton nafte. Od začetka proizvodnje je nastalo 488 milijonov ton poliestrskega tekstila, vsaj 108 milijonov ton ga je še po naših omarah. Zdaj je sveti gral najti način, kako ločiti bombažna vlakna od poliestrskih, saj je cilj narediti nove poliestrske niti, bombaž pa pretvoriti v, denimo, celulozo,« je povedala Cyndi Rhoades iz podjetja Worn again, kjer so ugotovili, da s predelavo starih oblek v sodobnejše le podaljšajo njihovo pot pred običajnim sežigom.

Ovire pri predelavi odpadkov

Vendar tudi ambicija, da bi predelovali odpadke v nove surovine, ki bi bile primerne za proizvodnjo novih izdelkov v tako rekoč neskončni krožni zanki, ni brez ovir. Rhoadesova je tako opozorila, da so nujna nova merila za vrednotenje takih surovin, ki bi vključevala odpravo stroška odlaganja, korist, ker so surovine vedno dosegljive, njihova cena pa ne niha, poleg tega odpade prevoz iz oddaljenih in včasih tudi politično in drugače zelo nestabilnih delov sveta. Nujni so tudi indikatorji za merjenje socialnih koristi, poleg tega je ključno, da brez ločenega zbiranja odpadkov teh ne bo mogoče predelati v uporabne materiale. Falkenberg je dodal, da je v nekaterih državah odlaganje odpadkov še vedno najcenejše, zato bo treba to primerno zaračunati. Potočnik pa je dejal, da bomo brez spodbud na trgu v velikih težavah, in spomnil, da je v EU veliko dobrih praks.

Glavna težava, tudi dobrih praks, je predelava odpadkov, zlasti plastike, v enako uporaben material, kot je svež. Tudi zato nekatere države zagovarjajo sežig preostanka odpadkov. Druge, zlasti pa okoljevarstvene organizacije menijo, da če se kateri od izdelkov ne da reciklirati, je napačen njegov dizajn.

Dobra praksa Bruslja

Ena od predstavljenih dobrih praks je največja bruseljska čistilna naprava za odpadno vodo Aquaris. Njena zmogljivost je 1,1 milijona populacijskih enot oziroma onesnaženje, ki ga povzroči toliko ljudi. V njej onesnaženje vode merijo z majhnimi ribicami, ki jim dodajo flourescentne markerje. S tem merijo skupni učinek vseh onesnaževal v vodi, kar je bistveno bolj povedno kot fizikalno ali kemično merjenje, kjer ugotovijo le vsebnost te ali one kemikalije, skupnega učinka, ki je lahko potenciran, pa ne. Za zdaj za skupno delovanje dveh ali več kemikalij sploh še ni mejnih vrednosti.

Bruselj se sicer ne more pohvaliti s tem, da so čistilno napravo zagnali šele leta 2007, napredujejo pa s pilotnim projektom, v katerem bakterije, ki jih uporabljajo za biološko čiščenje odpadne vode, proizvajajo polimere, iz teh pa naredijo majhne pelete bioplastike, ki jih uporablja plastična industrija. Za zdaj je ta postopek piloten, čistilna naprava pa tudi ni narejena za tako proizvodnjo. Je pa to lahko primeren postopek za nove čistilne naprave.

Čistilno napravo je sicer v javno-zasebnem partnerstvu zgradila Veolia, ki jo tudi upravlja. Anaerobno gnitje blata iz čistilne naprave sicer proizvaja bioplin, ki ga uporabljajo za proizvodnjo pare. Bazeni čistilne naprave so poleg tega tako visoko, da so na iztok namestili malo turbino za proizvodnjo elektrike. Z vsem tem čistilna naprava proizvede četrtino potrebne energije, saj imajo vse naprave za proizvodnjo energije moč enega megavata.