Tiskane izdaje
Minimalna energijska učinkovitost se po Puresu dokazuje z maksimalnim dovoljenim koeficientom specifičnih transmisijskih toplotnih izgub skozi površino toplotnega ovoja stavbe, pojasnjuje Maja Menart iz podjetja Proins, strojne inštalacije. Koeficient je odvisen od lokacije objekta, zasnove ter razmerja med površino oken in površino toplotnega ovoja stavbe. To pomeni, da je minimalna energijska učinkovitost za različne stavbe različna, zato je po njenih besedah »raztegljiv« tudi pojem nizkoenergijske hiše. V manj strogih okoliščinah bi hišo lahko imeli za nizkoenergijsko, če bi bila specifična raba toplote za ogrevanje v energijskem razredu C, torej pod 60 kWh na kvadratni meter uporabne površine, kot dobro nizkoenergijsko pa tisto, ki ima v razmerah referenčne klime to vrednost pod 30 kWh/m², pravi sogovornica.
Letna raba energije za ogrevanje stavb je torej po Puresu - glede na lego in mikroklimatske razmere - omejena na približno 40 kWh kWh/m². Zahteve Eko sklada so še strožje, saj mora graditelj, če želi pridobiti nepovratna sredstva za gradnjo nizkoenergijske hiše, na primer, to že zdaj zasnovati tako, da za ogrevanje ne bo potrebovala več kot 25 kWh/m². Javni okoljski sklad je sicer v letih 2011 in 2012 prejel 132 vlog graditeljev za gradnjo pasivnih hiš in 195 za gradnjo nizkoenergijskih. Za gradnjo prvih so v omenjenem obdobju razdelili 1.095.914 evrov nepovratnih sredstev (za 67 naložb), za gradnjo drugih pa 1.174.899 evrov (za 127 naložb). Poudarjajo, da ko gre za vloge in nakazila v določenem obdobju, večinoma ne gre za iste naložbe, saj nekatere prejete vloge sploh niso bile realizirane, v letu 2011 pa so bila lahko nakazana nepovratna sredstva za naložbo, ki jo je Eko sklad obravnaval leto poprej.
Od česa je odvisno, koliko končne energije za ogrevanje (in hlajenje) bo pridobljene iz obnovljivih virov in koliko stane prezračevalni sistem, si lahko preberete v zadnji tiskani izdaji priloge Deloindom ali na www.deloindom.si.
