Tiskane izdaje
Narava je razvila izjemne sposobnosti zacelitve ran. Toda človek, to neverjetno kreativno, a hkrati destruktivno bitje, jo pogosto potiska čez meje, s čimer navsezadnje škoduje tudi samemu sebi. Posledice lahko najbolje ublaži tako, da naravi ponovno prisluhne.
V tem duhu delujejo ekoremediacije, tehnologije zaščite in obnove degradiranih okolij s pomočjo naravnih sistemov in procesov. »Ekoremediacije so korak nazaj v razvoju človeka, preden naredi dva koraka naprej. Narava je vse težave, s katerimi se spoprijemamo danes, že rešila. Naša naloga je pogledati, kako je to storila, in se naučiti spoštovati okolje, ki je preživelo milijone let,« meni Danijel Vrhovšek, ki je spoznaval sposobnost in pestrost ekstremnih ekosistemov kot profesor biologije na ljubljanski biotehniški fakulteti, zdaj pa vodi podjetje za aplikativno ekologijo Limnos.
Ekoremediacije so najbolj uporabne pri varstvu voda na vodovarstvenih in zavarovanih območjih, varovanju stoječih voda, ohranjanju biotske raznovrstnosti v urbanih in ruralnih okoljih, zmanjševanju učinkov klimatskih sprememb, varovanju virov pitne vode, območij kopalnih voda, čiščenju komunalnih odpadnih voda pod 2000 populacijskih enot, zmanjševanju onesnaženosti z nitrati iz kmetijske proizvodnje in čiščenju onesnaženih zemljin.
Naravne oblike ekoremediacij lahko opazujemo ob naravnih vodnih virih in obvodnih ekosistemih, ki s številnimi tolmuni, brzicami, prodnatimi nasipi, strugami, poraslimi z vodnimi rastlinami, stranskimi jarki in rokavi ter obrežno vegetacijo delujejo tako, da kljub močnim nalivom ublažijo večje poplave. Zaradi velike samočistilne sposobnosti preprečujejo posledice vnosa drugih materialov in človekove dejavnosti ter hkrati omogočajo življenjski prostor številnim vrstam rastlin in živali.
Tudi naši predniki so poznali ekoremediacije, le da jih niso tako učeno imenovali. V vaseh so urejali kale, lokve oziroma mlake, v katerih se je nabirala deževnica, ki so jo uporabljali za napajanje živine, pranje, zalivanje, gašenje požarov, včasih tudi kot vir pitne vode. Erozijo zemlje so preprečevali s pasovi dreves in grmovja med kmetijskimi zemljišči, ob vodnih virih pa so zasajali vrbe, ki so učinkovito čistile onesnaženo vodo.
Nizki stroški rastlinskih čistilnih naprav
Nove metode ekoremediacij posnemajo in nadgrajujejo naravne in tradicionalne ekoremediacijske sisteme. Najbolj razširjene so rastlinske čistilne naprave, ki so cenovno ugodne in ekološko sprejemljivejše rešitve za čiščenje različnih vrst odpadnih voda (komunalnih iz manjših naselij ali individualnih hiš, industrijskih ter padavinskih z urbanih površin, cestišč in kmetijskih zemljišč) in onesnaženih virov pitne vode. Temeljijo na uporabi različnih vrst močvirskih rastlin, mešanic peska in mikroorganizmov, po katerih se onesnažena voda pretaka in očisti do zahtevanih standardov.
Stroški gradnje so razmeroma nizki – po besedah Vrhovška za enodružinsko hišo med 3000 in 4000 evri; če ta stoji zunaj aglomeracije, se povrnejo v treh do štirih letih –, prav tako stroški obratovanja in vzdrževanja, saj rastlinska čistilna naprava za delovanje praviloma ne potrebuje energije in strojne opreme. Prečiščena voda se lahko uporabi za zalivanje zelenic, gašenje požarov, lahko se zbira v okrasnem ribniku ali se odvaja neposredno v odvodnik. Edina potencialna omejitev rastlinske čistilne naprave je prostor, potreben za postavitev. »Po naši tehnologiji za enega človeka oziroma količino odpadne vode, ki jo proizvede v enem dnevu, potrebujemo 2,5 kvadratnega metra. Za 100 ljudi bi torej potrebovali 250 kvadratnih metrov, zato niso primerne za velike vasi ali mesta,« pravi Vrhovšek.
»Evropa ugotavlja, da so rastlinske čistilne naprave učinkovite ekosistemske tehnologije, zato podpira njihovo gradnjo, Francija jo celo subvencionira. Tudi pri nas bi jih bilo treba vključiti v razvojne načrte na lokalni, regionalni in državni ravni,« je prepričan Vrhovšek. V Sloveniji je bilo doslej zgrajenih okoli 90 rastlinskih čistilnih naprav, številne na turističnih in ekoloških kmetijah na Hočkem Pohorju, deloma ker te zaradi samotne lege niso priključene na kanalizacijsko omrežje, deloma zaradi splošne usmeritve k sonaravnemu bivanju.
Boljši voda, zrak in tla
Druga vrsta ekoremediacij so blažilna območja, ki izboljšujejo kakovost vode, zraka in tal, povečujejo biotsko pestrost, omogočajo optimalnejše svetlobne, kisikove in temperaturne razmere in ustvarjajo lepši videz krajine. Sem spadajo pasovi dreves in grmovnic na meji med kmetijskimi zemljišči (vegetacijski pasovi), drevesne vrste, ki so fizična ovira za veter, hrup, prah in smrad (vegetacijske ovire), in vrste nasajenih dreves, ki razmejujejo polja (mejice).
Z ekoremediacijami je mogoče čistiti tudi onesnažena tla in sedimente. Fitotehnologija, kakor se postopek imenuje, izkorišča sposobnosti rastlin za vezavo onesnaževal v lastno biomaso, njihovo razgradnjo ali zgolj preprečitev njihovega širjenja, s čimer se iz zemlje ali sedimentov odstranjujejo pesticidi, težke kovine, topila, olja, eksplozivi, poliaromatski ogljikovodiki, trikloretileni, PCB-ji in druge škodljive snovi. V zadnjem času je fitotehnologija postala privlačna alternativa klasičnim načinom čiščenja zaradi razmeroma nizkih stroškov in estetskosti zasaditev. Nastalo biomaso pa je mogoče uporabiti za proizvodnjo energije ali kompostiranje.
Rastline za zaščito pred erozijo in plazovi
Zasaditev ustreznih rastlin omogoča zaščito pred erozijo in plazovi. Rastline z globokimi in močnimi koreninami namreč z zasidranjem na kamenino in gosto prepletenimi koreninami preprečujejo ali ublažijo erozijske procese. Najpogosteje uporabljena vrsta je vrba, ki se hitro ukorenini in razvije močan koreninski sistem ter požene dolge in prožne poganjke, ki so odporni proti škodljivcem.
Revitalizacije pa se imenujejo ekoremediacije za sanacijo nepravilnih posegov v vodotokih na primer kanaliziranih strug. Narava je naredila vijugaste struge, s čimer je poskrbela za boljše zadrževanje vode ob veliki količini zapadlih padavin. Ukrotitev strug v kanale pa je poslabšala zadrževanje vode in samočistilno sposobnost vodotokov, zaradi česar se je zmanjšala njihova kakovost. Osiromašila je vodne in obvodni ekosistem, posledica je tudi hitro odvodnjavanje dolvodno, kar dolvodno prinaša poplave, gorvodno pa suše. Z ekoremediacijskimi ukrepi, ki posnemajo delovanje narave, se struga in brežine vodotoka uredijo tako, da se znova omogoči vzpostavitev samočistilne sposobnosti, večje biološke pestrosti, zadrževanje vode in obnovo ekosistemskih storitev.
Če bi država začela preventivno ščititi in obnavljati okolje z ekoremediacijami, bi veliko prihranila pri odškodninah, ki jih mora plačevati za posledice različnih vremenskih ujm. »Zakaj bi plačevali za škode, če jih lahko ublažimo?« se retorično sprašuje Danijel Vrhovšek. »Ekoremediacije ne pomenijo le zadrževanja vode, ohranjanja biotske pestrosti, preprečevanja erozije ..., ampak tudi do narave spoštljiv način življenja. Prinašajo tudi nove zaposlitve. Toda razvojne usmeritve Slovenije so popolnoma napačne. Okolje je naša edina primerjalna prednost. Če ga bomo uničili, bomo uničili tudi to.«
