Tiskane izdaje
Ljubljana – Plastika kot umetni material, ki smo ga začeli množično uporabljati po drugi svetovni vojni, je danes preplavila svet. Jemo s plastičnim priborom, vozimo se že s plastičnimi avtomobili in kupujemo izdelke v plastični embalaži. Svetovna proizvodnja je od leta 1950, ko je bilo izdelane 1,5 milijona ton plastike, poskočila na današnjih 300 milijonov ton.
Hitra rast proizvodnje in uporabe plastike postaja čedalje večji problem, ker se izdelki in embalaža, ko jih zavržemo, kopičijo. S plastiko je poleg kopičenja odpadkov povezan še en problem, in sicer ta, da je kot umetni material trajni tujek v naravi, ki drugače kot naravni materiali razpada desetletja ali celo stoletja. Skoraj vsa plastika je narejena iz neobnovljivih – fosilnih virov, kar je še dodaten element netrajnosti plastike.
Razkorak med hitro rastjo porabe in dolgotrajno razgradnjo je že nekaj časa velik izziv za znanstvenike. Ker so doslej ponudili že veliko odgovorov, se pridobivanje plastike iz naravnih virov in uporaba tega materiala zdaj pomika v industrijo. Predstavlja že pomemben element nove veje gospodarstva – bioekonomije. Tako postaja trend prihodnosti bioosnovana plastika, ki jo pridobivajo iz biopolimerov, te sestavine pa so produkt biorafinerij.
»Bioekonomija je postala svetovni trend in zdaj je čas, da na ta vlak skočijo tudi slovenska podjetja,« poziva dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta. Je koordinator mednarodnega projekta PLASTiCE, ki je namenjen promoviranju novih, okolju prijaznejših vrst plastike.
Projekt, vreden 2,55 milijona evrov, financira EU, v njem pa sodeluje 13 partnerjev iz štirih držav in sicer iz Slovenije, Slovaške, Italije in Poljske. Od slovenskih podjetij sodelujejo v projektu Slopak, Plasta, Mercator in Center odličnosti PoliMaT.
Plastika po novem konceptu
O novejšem konceptu plastike pravi Kržan takole: »Ker se plastiki ne bomo odpovedali, iščemo drug način, kako bi lahko še naprej uporabljali ta material in bili obenem tudi sonaravni. Ko govorimo o plastiki, je en vidik bioosnovanost materiala, drugi pa je biorazgradljivost. To pomeni, da se ekološko razgradi, ko postane odpadek, ali povedano enostavno, da ga pojedo mikroorganizmi enako, kot pojedo naravne materiale, denimo les, lubje, listje in rastline. Bistvo novega koncepta je, da iz naravnega obnovljivega materiala naredimo plastiko in ko jo zavržemo, jo lahko ponovno vrnemo v naravni krogotok.«
Izraba obnovljivih virov ima poleg ekološkega še močan energijski pomen. Če bo nafta, iz katere v rafinerijah pridobijo osnovne surovine za proizvodnjo plastike, postala manj dostopna, potem bi lahko ta izpad hitro nadomestili z biorafinerijami. In prav biorafinerije postajajo po besedah dr. Kržana pomemben trend v Evropi, npr. v Franciji in Italiji.
Ugotavlja tudi, da bo ta trend zaobšel Slovenijo, saj nimamo nobene biorafinerije, že pred leti smo zaprli tovarno sladkorja v Ormožu, kjer smo imeli na voljo pomemben obnovljiv vir, uspešni pa nismo niti v proizvodnji biodizla. Čeprav je Evropa največji trg za uporabo bioplastike, je največ bioosnovane plastike izdelane zunaj Evrope.
Ekološki učinek in komercialni potencial
»Nova tehnologija ima dva učinka. Na eni strani odpira priložnosti za podjetja, da izboljšajo svojo konkurenčnost, na drugi strani pa ima močan ekološki učinek. Recept za uspeh je kombinacija obojega, zato Evropa poudarja, da mora znanosti in razvoju na področju bioplastike slediti komercializacija, kar zaokrožuje celotno verigo bioekonomije,« razlaga sogovornik.
Stanje v Srednji Evropi, kjer imamo dobro razvito znanost o biopolimerih, ni pa velike uporabe ali proizvodnje bioplastike, je bilo tudi podlaga za projekt PLASTiCE. Njegov namen je med drugim spodbuditi uporabo bioplastike v srednji Evropi, ki precej zaostaja za zahodno Evropo.
»Želim si, da bi bioplastika postala komercialni potencial, da bi tudi pri proizvodnji sodelovala naša podjetja in da ne bi postala Slovenija samo trg za uvoz bioplastike,« pravi dr. Kržan. Kemijski inštitut in on kot koordinator projekta so zato pred dnevi organizirali slovenski biopolimerni dan z namenom, da povežejo tiste institucije in podjetja, ki že vstopajo na evropski vlak bioekonomije, pa med sabo niso povezani. V Sloveniji poteka več projektov s področja biopolimerov in bioplastike, ki so večinoma financirani z evropskimi sredstvi.
Čeprav Slovenija nima izvedbene strategije o tem, kako spodbujati podjetja, povezana z bioekonomijo, so nekatera podjetja vodilna v evropskih projektih. Najbolj izstopa podjetje Lajovic Tuba, kjer so skupaj s partnerji razvili nov bioosnovan in biorazgradljiv barierni material za uporabo v embalaži.
»Tuba je dober primer, kako se da s pametno nišno uporabo in dobrim razvojem v ozadju povzdigniti industrijo. Tubin izdelek je izjemno konkurenčen, ker trenutno ni podobnega na trgu,« ugotavlja dr. Andrej Kržan. Podobno poskuša tudi nekaj drugih podjetij, npr. podjetje, ki razvija komponente iz bioplastike, uporabne v proizvodnji tovornjakov.
Kompostirna plastika
V Sloveniji še nimamo prav veliko izdelkov iz bioplastike. Najbolj razširjene so vrečke za zbiranje bioloških odpadkov, ki se jih da skupaj z ostanki hrane kompostirati in tako predelati v samo 12 tednih. V tem primeru gre za kompostirno plastiko. Po njej že povprašujejo ponudniki biohrane, a žal jo morajo uvažati, ker ni nobenega domačega ponudnika.
Na področju bioplastike se bo še veliko dogajalo tako v znanosti kot v industriji. »Odpirajo se možnosti predvsem za aplikativne raziskave in za gospodarski razvoj. Kdor bo znal izkoristiti spremembe na trgu, bo lahko uspel.« Slovenskim podjetjem Andrej Kržan svetuje, naj ne čakajo, ker Italijani, Avstrijci in Nemci že močno napredujejo, pa tudi EU lahko hitro preseneti trg s kakšnim novim predpisom o izdelkih iz bioplastike.
Zato predlaga podjetjem, da naj vsaj pripravijo prototipe izdelkov iz biomaterialov, jih pokažejo kupcem in tako vsaj nakažejo, da se pripravljajo na evropski trg ekoloških in trajnostnih izdelkov.
