Tiskane izdaje
Ljubljana – V Sloveniji ni šlo za načrtno krčenje gozdov, kar se iz želje po dobičku dogaja v gozdovih Brazilije, Indonezije, Malezije, Paragvaja, Bolivije, Zambije in Angole, udarila sta narava in žled. Glavna naloga je zdaj najti način uporabe lesa, da ne bo škoda še večja.
Gozdovi so v svetovnem in lokalnem merilu pomembni kot skladišča ogljikovega dioksida, proizvajalci kisika, uravnavajo kroženje vode, v veliko primerih tudi preprečujejo plazenje tal. Poleg tega so vir prvovrstnega gradbenega materiala, surovin za pohištveno in drugo industrijo pa tudi energenta. Lesena tla iz domačega gozda v primerjavi s keramičnimi ploščicami, denimo, prihranijo ogromno energije, za katero uporabljamo še vedno pretežno fosilna goriva, to pa po novih študijah Nase pomeni konec te civilizacije v zgolj eni generaciji.
Lokalno ni najboljše za vse
Na svetu, pa tudi pri nas, se povpraševanje po eksotičnih vrstah lesa ne zmanjšuje. Tudi zato je svet od leta 2000 izgubil 2,3 milijona kvadratnih kilometrov gozdov, na novo pa je v tem času zraslo le 800.000 kvadratnih kilometrov novega gozda. Razlika je torej 1,5 milijona kvadratnih kilometrov gozda manj. Znanstveniki so ugotovili, da se je Brazilija uspešno lotila zmanjševanja poseka, saj ga je zmanjšala za več kot polovico (na manj kot 5000 kvadratnih kilometrov na leto). Vendar se izguba tropskih deževnih gozdov nadaljuje, saj so zdaj velike izgube v Indoneziji, Maleziji, Paragvaju, Boliviji, Zambiji in Angoli.
Kaj storiti
Najpomembneje je pri slovenskem potrošniku vrniti ugled domačega lesa, kar poudarja tudi ministrstvo za kmetijstvo in okolje, ki pripravlja podlage in finančno podlago za podjetje, ki bo odkupovalo les. »Ob tako obsežnem poseku bo mnogo tudi uporabne hlodovine. Lesna industrija predstavlja velike zaposlitvene možnosti, obenem pa z uporabo lesa varujemo okolje. Zato bi morali vso hlodovino nameniti slovenskim žagam in naši lesnopredelovalni industriji. Zagotovo pa vse razpoložljive hlodovine ne bo mogoče takoj razžagati in predelati in jo bo treba ustrezno uskladiščiti. Hlodovina mora biti skladiščena od 40 do 50 centimetrov nad tlemi in zagotovljeno mora biti kroženje zraka, zato mora biti med zložaji dovolj razmika in kupi ne smejo biti previsoki. Osušena hlodovina je varna pred okužbo z lesnimi glivami in večino lesnih insektov pa tudi bolje se reže, deske so bolj kakovostne, saj so že suhe, kar pa ostane pri žaganju, je suha lesna biomasa, ki jo je najbolje uporabiti za izdelavo ivernih plošč. Nas je pa žled opozoril, da ne ravnamo več pravilno s hlodovino. V nekdanji Jugoslaviji se je večina hlodovine posekala pozimi, zato so večja lesnopredelovalna podjetja imela obsežna skladišča hlodovine. Po osamosvojitvi Slovenije skladišč hlodovine ni več. Da bi to rešili, smo se spomnili na Slovenske železnice. Te imajo mnogo zapuščenih skladišč ter prog, in to v osrčju slovenskih gozdov, zdaj pa so neizkoriščeni. Poleg skladiščenja hlodov so na železnicah pripravljeni pomagati tudi s prevozom hlodovine od gozdnih cest do skladišč, od tod pa tudi na žage. Iglavce je treba pred skladiščenjem še olupiti. Ker lupilnih linij tako rekoč ni več, intenzivno iščemo skladišča, ki imajo še zapuščene lupilne linije. Za začasno rešitev bi zadostovalo, da bi usposobili vsaj dve do tri linije ali pa organizirali mobilno lupilnico na predelanem železniškem vagonu. Z izvozom hlodovine in le kurjenjem lesa bo nastalo škodo nemogoče omiliti in nadomestiti,« pa svetuje Franc Pohleven z biotehniške fakultete.
Jelovica je v zadnjih dneh v uporabo predala nov lesen in energijsko varčen ter potresno varen vrtec v Žagi, v občini Bovec že 11. javno leseno stavbo. »Delež slovenskega lesa v naši proizvodnji se bo gotovo tudi zaradi nastale katastrofe povečal. A bo ta še vedno obdelan in razžagan v sosednjih državah, saj je, kot je znano, pri nas še vedno praznina na tem področju. Upamo, da se bo tukaj naredila pametna in strateška odločitev, kaj narediti z vso to količino lesa,« pravijo pri tem v Jelovici.
