Tiskane izdaje
Bruselj - »Okolje upravlja z vodo, kar prinaša storitve za človeštvo, saj močvirja denimo čistijo in zadržujejo vodo. Zato je okolju ne smemo odtegovati,« pravi Jeff McNeely iz Menarodne zveze za zaščito narave (IUCN).
Izvršna direktorica Evropske okoljske agencije (EEA) Jacqueline McGlade je opozorila, da bi morali vsi uporabniki, od gospodinjstev, industrije, energetike do kmetijstva, spoznati, da vode ne zgolj manjka, temveč je predvsem dragocena. »Na svetu je več zlata na papirju kot ga dejansko obstaja. Če bi imeli več vode na papirju, kot je je zares na voljo, bi imeli precej večje težave. Treba se je zavedati, da današnja dobava vode ni tudi jutrišnja dobava vode, pri tem pa je treba odgovoriti na nekaj zapletenih vprašanj. Kdo ne bo imel vode, je voda javno dobro, kdo odloča o prednosti porabe vode za pitje, pridelavo hrane in proizvodnjo energije?« je naštela McGlade.
»Nujno je treba odpraviti povezavo med gospodarskim razvojem in onesnaženjem vode, kar je tudi v državah v razvoju povsem mogoče, če bo svet sodeloval,« je povedal Kevin Urama, izvršni direktor Afriškega omrežja za tehnologijo in politiko. Dodal je, da je treba o vodi razmisliti veliko bolj sistematično, upoštevati čezmejne in nadnacionalne razsežnosti in pripraviti strategije za celotne vodonosnike, ne množico delnih za posamezne odseke. Po njegovem bo treba porabiti manj vode za enako proizvodnjo, pri čemer Evropska unija igra vodilno vlogo. V ta namen mora voda dobiti pravo vrednost, zato so subvencije odveč.
Na vprašanje, kakšna je prava cena vode, če jo 40 odstotkov porabijo za namakanje v kmetijstvu, to pa je v veliki meri subvencionirano, Jacqueline McGlade pa tudi nihče drug še ne zna odgovoriti. Vendar direktorica EEA dvomi, da bo voda za namakanje kdaj stala enako kot voda iz pipe za pitje. Pri namakanju gre voda namreč nazaj v okolje, kjer opravlja določene ekosistemske storitve, ki imajo sicer še nedoločeno vrednost.
»Voda je v središču vseh izzivov človeštva, tako prehranske varnosti kot podnebnih sprememb in energetske varnosti. Zdaj na leto zaradi onesnažene vode umre 1,8 milijarde ljudi. Imamo tehnoloije za čiščenje vode, tudi stranišča že znamo graditi. Trg učinkovitih tehnologij je vreden 150 milijard dolarjev na leto, ta denar pa je treba bolje usmeriti,« pa je prepričan Arab Hoballah iz UNEP. Skoraj tragično je namreč, da najrevnejši plačujejo za vodo več kot bogati.
V Rio po napredek
Fritz Holzwarth iz nemškega ministrstva za okolje je povedal, da je Evropska unija v sodelovanju z Afriko dosegla velik napredek za Rio+20, zlasti na področju vode, saj so oblikovali bolj celovite pristope za zeleno gospodarstvo.
Michael Scoullos, v Svetovnem partnerstvu za vodo direktor za Sredozemlje, je dodal, da bodo po načrtu UNEP vse države leta 2015 imele celovite načrte za upravljanje z vodo. »80 odstotkov držav ima načrte, težava je, da jih le 34 odstotkov lahko pokaže kakšen merljiv učinek,« je dodal Scoullos. »Ni soglasja, ni vizije, kaj bo z vodo v prihodnje, in ni kratkoročnih ciljev, ki bi jih morali doseči. Lahko je napisati vizijo za daljno leto 2050,« pa je opozoril Maurits van der Berg iz nizozemske projektne družbe in dodal, da je treba perverzne subvencije za vodo povsem odpraviti.
Valerie Ndaruzniye iz okoljskega ministrstva Ugande je opozorila, da brez odprave revščine ne bo nobenih rezultatov. »Vode je veliko, treba jo je primerno upravljati. Lahko gradimo zajetja, lahko sadimo drevesa, a to mora biti del kreativne strategije za Afriko,« je dejala.
V besedilu za Rio+20 se bodo dotaknili tudi odpadkov v oceanih, ki se jih vidi že na satelitskih posnetkih. »Odpadki v oceanih, zlasti Pacifiku, so posledica slabega gospodarjenja z odpadki na kopnem. Kar 70 odstotkov odpadkov pride do norveške obale iz drugih držav in 80 odstotkov teh odpadkov je plastičnih,« je povedal Holzwarth.
