Kmetje bi spet pridelovali sladkorno peso

Ormož – Skoraj 2500 slovenskih kmetov bi spet pridelovalo sladkorno peso na blizu 8200 hektarih, je dokazala posebna anketa. To so na pobudo Združenja pridelovalcev sladkorne pese Ormož in Komisije za sladkorno peso pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije kmetijski svetovalci letošnjo pomlad ponudili vsem upravičencem kmetijskih subvencij, ki obdelujejo tri ali več hektarov poljedelskih površin.

Anketni vprašalnik je dobilo 4339 kmetov na območju vseh kmetijskih zavodov razen Nove Gorice, ker so ocenili, da tam morebitnih pridelovalcev pese verjetno ne bi bilo. Med zainteresiranimi pridelovalci jih je skoraj devet od desetih potrdilo, da so dobro seznanjeni s posebno študijo o ponovni pridelavi pese in ponovni gradnji tovarne sladkorja, ki jo je pripravila mariborska kmetijska fakulteta lanskega januarja. Ker je kar 73 odstotkov vseh zainteresiranih bodočih pridelovalcev to poljščino že pridelovalo, dokler je ormoška tovarna še delala, ti tudi natančno vedo, zakaj so odgovarjali pritrdilno. Dodatna zanimivost ankete pa je kar 17 odstotkov (422 kmetov) zainteresiranih, da bi sodelovali tudi v lastniški strukturi nove tovarne, torej so v njeno ponovno gradnjo pripravljeni vložiti tudi nekaj svojega zaslužka.

Kmetje, ki bi peso pridelovali, imajo skupaj 40.922 hektarov njivskih površin in so torej pripravljeni petino teh posejati s sladkorno peso, kar pomeni petletni kolobar. Dokler smo peso v Sloveniji še pridelovali, se je vrtela v štiriletnem poljedelskem kolobarju in če bi ponovili tega, bi bilo na razpolago samo pri teh kmetih kakih 10.200 hektarov zemlje za sladkorno peso. Naj spomnimo, da so kmetje v predzadnjem letu delovanja bivše tovarne sladkorja peso posejali le na 5000 hektarih, zadnje leto (zaradi znanih in obljubljenih odškodnin na vsak hektar pridelave) pa na 6700 hektarih. Sedanje zanimanje za ponovno setev te poljščine je torej celo višje od tistega, ki jim je prinašalo med letoma 2008 in 2013 okoli 320 evrov odškodnine na vsak hektar in kar jim je v vseh teh letih skupaj navrglo dobrih 17 milijonov evrov.

Koliko in kje

Raziskovalci in profesorji Kmetijske fakultete Maribor so povedali, da bi se novo tovarno splačalo zgraditi za sto tisoč ton letne pridelave sladkorja. Za to bi potrebovali blizu 13.700 hektarov njiv, ko bi bil letni pridelek kakih 55 ton sladkorne pese na hektar. Če pa bi bil povprečni pridelek 50 ton, bi bilo potrebnih 15 tisoč hektarov. Za prejšnjo tovarno so kmetje povprečno dosegali po 40 ton pridelane pese na hektar, pri ceni 40 evrov za tono pese pa bi se pridelovalni stroški in zaslužek že izenačili. Treba bi bilo torej dosegati vsaj 45 ton na hektar, in to na dovolj velikih površinah, pa za kmetovanje ne bi bilo nobenega tveganja, so še ugotovili izdelovalci študije.

Prav včeraj pa je Združenje pridelovalcev sladkorne pese iz Ormoža objavilo poziv za predloge, kje bi lahko novo tovarno sladkorja sploh postavili. Nobenega dvoma ni, da je najboljša lokacija območje stare tovarne v Ormožu, kjer je že precej potrebne infrastrukture, ki bi jo s celotno 20-hektarsko parcelo vred bodoči investitor(ji) lahko kupil(i) za kakih pet milijonov evrov. Toda zapleti med državo in lastniki tovarne ne obljubljajo hitre rešitve, da bi bilo ostanke stare tovarne mogoče kmalu tudi zares kupiti.