Dragica Jaksetič, Ilirska Bistrica
Škocjan – Medtem ko so na Krasu potekale vroče debate o tujcih in razprodaji kraške zemlje, so za njegovo prepoznavnost in zavarovanje največ naredili na njegovem robu, kjer Reka v Parku Škocjanske jame ponikne pod površje. Direktorica javnega zavoda je Gordana Beltram.
Civilni iniciativi Kras in za Primorsko sta spomladi spravili na noge kraško in slovensko javnost z opozorili, da tujci spet stegujejo roke po slovenski zemlji. Javni zavod Park Škocjanske jame se v te debate ni vključeval.
Nočem soditi, ali sta civilni iniciativi imeli prav ali ne, ali je šlo za pojav, ki terja posebne ukrepe ali ne, prepričana pa sem, da bi morali Kraševci spoznati, da je bistvo ohranitve Krasa drugje.
Kje?
Kraševci bi morali Kras znati ceniti, biti ponosni nanj. Na Kras bi morali pogledati od zunaj, na primer z očmi tujca. Kras pomeni mnogo več, kot živeti tukaj. Še vedno je toliko pristnega Krasa, nad površjem in pod njim, da bi to morali znati koristiti kot razvojni potencial. Kras je slovenska posebnost, edinstvena vrednota, po kateri nas mnogi v tujini že poznajo. Slovenija bi morala biti prepoznana po njem, to pa bomo lahko dosegli, če ga bomo znali pravilno ohranjati in predstavljati. Škocjanske jame to poslanstvo opravljajo. Obiskovalcev imamo že več kot 100.000, to je več kot Lipica z mnogo daljšo tradicijo, toda mnogi Kraševci ne poznajo Škocjanskih jam.
Idejam o (za)varovanju Krasa ni videti konca, a se ne uresničijo.
Ceniti to, kar imaš, prepoznati pravo vrednost tega in se povezati. Očitno do zdaj ni bilo dovolj volje. Regijski park bi bil zelo dobra zadeva. V pripravi je projekt Kras–Carso, toda ta je dal še premalo rezultatov, da bi lahko o njem kaj rekla. Veliko je bilo že narejenega skozi Pilotni projekt Kras. Veliko je na papirju, a manjka korak v življenje. Drugi korak je, da se kras ne neha na državni meji in da je zelo pomembno, tudi za razvoj, povezovanje z italijanskim krasom pa tudi z vsemi drugimi državami na Dinarskem krasu. Povezave smo v parku že vzpostavili. Pripravljamo vzorčno skupno nominacijo za vpis v Unesco.
Po čem si boste zapomnili letošnje leto?
Na letošnje leto smo zelo ponosni. Ko smo ob 25. obletnici vpisa na Unescov seznam in 15. obletnici zavoda in parka odklenili vrata novega promocijsko kongresnega centra, smo končali 2,5 milijonov evrov vreden evropski projekt, ki ga je zavod zasnoval in začel izvajati že pod vodstvom prejšnjega direktorja Albina Debevca. Projekt so financirali drugi, Evropa in ministrstvo za gospodarstvo, toda za profesionalno izvedbo gre vsa zahvala kolektivu parka. Boljše ekipe si ne bi mogla izbrati.
Kaj vas čaka v prihodnje?
Petletni načrt razvoja že od pomladi čaka na potrditev vlade in državnega zbora. Čaka nas izdelava projekta za dokončanje informacijskega centra, obnova delov zastarele jamske infrastrukture, obnova jamske razsvetljave. Predvsem pa delo z mladimi in po novem delo v 45.000 hektarov velikem vplivnem območju oziroma občini Ilirska Bistrica.
In kaj si želite za Slovenijo?
Ker ne morem iz svoje kože, bom ostala pri naravi. Ne samo Kraševci, želim si, da bi vsa Slovenija na svojo naravo pogledala z drugimi očmi. Za tujce je Slovenija sinonim za ohranjeno naravo. Šele začenjamo se zavedati, da je to naša priložnost za razvoj. Pa ne samo zaradi zaslužka. Park, kakršen koli status že ima, pomeni ohranjanje naravnih procesov, zdravega okolja, pitne vode. In kar sploh ni več tako nepomembno, omogoča ponovni stik ljudi z naravo.