Ne varčujemo, le skozi okno ne mečemo stvari

V knjigi Človek: navodila za uporabo, tudi o tem, da je treba začeti živeti v lastnih telesih, odpraviti nepotrebno, kar spremeni tudi možgane.

Objavljeno
22. maj 2014 18.16
Borut Tavčar, gospodarstvo
Borut Tavčar, gospodarstvo
Ljubljana – Izpod peresa Nare Petroviča prihaja izčiščena in oplemenitena četrta izdaja dela, ki si je med slovenskimi somišljeniki prislužila domala kultni značaj, je na predstavitvi knjige Človek: navodila za uporabo dejala urednica založbe Sanje Tjaša Koprivec.

»Samo zaradi načina, kako kakamo, na leto izgubimo milijardo evrov. Iz iztrebljanja smo naredili pravo malo religijo, zapremo se v sobico in se ustrašimo, če kdo pritisne na kljuko,« pravi Nara Petrovič in dodaja, da je iztrebljanje poleg dihanja njegovo najmočnejše področje. Petrovič, ki so ga bosonogega sprejemali predsedniki in evropski parlamentarci, je tudi eden prvih pobudnikov akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. V knjigi in tudi sicer zagovarja iztrebljanje čepe, saj sedenje na straniščni školjki povroča celo vrsto težav, kot nadgradnjo pa kompostno stranišče, saj, kot pravi arhitekt Ira Zorko, »zdaj iztrebke izplakujemo v vodo, ki tega edina ne potrebuje«. »V Švici že spodbujajo kompostna stranišča, novejša omogočajo tudi ločevanje urina in blata,« dodaja Petrovič.

Preprostost s težo

Sourednik knjige Jure Capuder je omenil, da se ukvarja s terapijami in celostnim zdravljenjem, Petrovičev priročnik pa je pustil drugačen vtis kot vse druge knjige. »Bralcu namreč predstavlja reči, ki so mu najbližje, a se obenem z njimi ne ukvarja, denimo z dihanjem, prehranjevanjem, iztrebljanjem. Ponuja preprostost s težo,« je poudaril Capuder. Zorko je dodal, da nikoli nismo brezdomci, saj je človekovo telo popolna hiša oziroma »bivališče, ki ne izstavlja računov in se celo samo zdravi«. Zorko meni, da je danes pravi revolucionar tisti, ki želi stvari spet spraviti nazaj v harmonijo.

Petrovič je opozoril, da smo v življenja dodali veliko predmetov in navad, ki so nas pravzaprav ukalupili in omejili. Tako smo se navadili na stole in mize, da se v praznem prostoru običajno počutimo nelagodno in se postavimo nekam ob steno. »Razen otrok, ti se usedejo na sredino prostora in se začnejo igrati,« je naravno vedenje opisal Petrovič. Podobno je z neobutimi stopali. Njegova stopala berejo teren in zbirajo utrinke, ki se mu zapišejo v spomin. »Vsa mesta in druge kraje, ki sem jih obiskal, sem spoznal še v dimanziji, ki je drugi ne poznajo. Prah, dež, struktura površin, vse to je odprlo del spomina,« je pojasnil.

Majhni koraki, velike zmage

Na vprašanje, kako vse to vedenje prenesti na odločevalce, je Petrovič odgovoril, da je v sedmih letih toliko odrasel, da ne skuša več prepričevati ljudi. Ugotavlja pa, da se premika in da majhni premiki lahko vodijo do velikih zmag. »Včeraj je bilo objavljeno, da bo Ljubljana prva Zero waste (nič odpadkov) prestolnica. Ta novica je prišla po dveh letih boja proti sežigalnici v Ljubljani,« pravi Petrovič in dodal, da je bil bos sprejet tudi pri predsedniku države in v Evropskem parlamentu. »Ko se sezuješ, se v telesu vključi cela vrsta senzorjev, ki sicer spijo. Nehote tako sprožimo marsikakšen proces v telesu. Večina ljudi ima danes ozek, tunelni vid. Čutimo marsikaj več, kot smo sposobni oziroma pripravljeni dojeti. Zato je treba začeti dejavno uporabljati in čutiti telesa, ne pa jih zgolj ohranjati, da se ne obrabijo. Spremeniti je treba tudi učne programe, saj šole zdaj ne spodbujajo čutenja,« meni Capuder in dodaja, da se skozi vsakodnevne majhne spremembe in redno vadbo fiziološko spremenijo tudi možgani.

»Nove tehnologije so seveda koristne, tudi uporabljam jih s pridom, vendar le toliko, da me ne omejujejo in vkalupljajo v nezdrav način življenja,« pa je odgovoril na opazko, da je šel pogovor bolj v smer tega, da se človek usede pod drevo. Zorko je dejal, da je knjiga bolj navodilo za opustitev nekaterih navad. Ogromno je napotkov, kako porabiti manj energije, manj hrane, kako dobiti hrano, ki je vsenaokrog nas, celo kako manj dihati. »Če bi se odločili, da bomo hodili bosi, bi tudi okolico urejali drugače,« meni Zorko.