Tiskane izdaje
Ljubljana – Tik pred zadnjo parlamentarno obravnavo novele energetskega zakona se porajajo čedalje glasnejši dvomi v ustreznost ureditve energetske izkaznice, kot jo postavlja politično usklajeno besedilo. Medtem ko je bila sprva v ospredju predvsem jeza lastnikov stanovanj in hiš zaradi dodatne obveznosti in ne neznatnega stroška (ob nejasnih koristih novega dokumenta), ter negodovanje nepremičninskih posrednikov, ki jim bo nova obveznost zagotovo močno okrnila že sicer skromen obseg poslov, pa se zdaj odpirajo vprašanja celo o strokovnosti, smotrnosti in dobronamernosti projekta.
Za nekaj odgovorov smo zaprosili predsednika upravnega odbora Matične sekcije strojnih inženirjev v Inženirski zbornici Slovenije (MSS IZS), Mitjo Lenassija. V IZS so bili namreč izjemno kritični do izvedbe energetske izkaznice. Zato so skupaj s Fakulteto za strojništvo resornemu ministru Samu Omerzelu so že pred časom poslali dopis, v katerem dokazujejo, da slovenska energetska izkaznica ni takšna, kot jo zahteva evropska direktiva. Trdijo, da izkaznice po veljavnem oziroma predlaganem sistemu ni mogoče strokovno izdelati. Celo, da jo »v tem trenutku lahko izdela in kot strokovno zaračuna samo inženir brez kančka etike in morale!«
Gospod Lenassi, kaj torej zahteva evropska direktiva in v čem se od nje poglavitno razlikuje slovenski energetski zakon?
Evropska direktiva zahteva izdajo izkaznic v dveh primerih. Prvič, za stavbe in stavbne enote, ki se zgradijo, prodajo ali oddajo novim najemnikom, in drugič, za stavbe, ki jih uporabljajo javni organi in se v njih pogosto zadržuje javnost, njihova skupna uporabna površina pa znaša nad 500 kvadratnih metrov (oziroma z julijem 2015 nad 250 kvadratnih metrov). Že v prvem primeru gre za pomembno razliko med direktivo in zahtevo našega energetskega zakona, saj direktiva pri oddaji zahteva izdelavo izkaznice samo za nove najemnike, stari je ne potrebujejo. Ti stavbo ali njeno enoto že dovolj dobro energetsko poznajo.
Večino pa moti predvsem, da je vlada uvedla splošno obveznost za izdelavo energetske izkaznice za obstoječe večstanovanjske stavbe oziroma stanovanja (do leta 2019 oziroma 2030), torej tudi za tiste, ki se ne prodajajo in oddajajo. Evropska direktiva tega pač ne zahteva, mar ne?
Ne, ne zahteva. Razlog je po mojem mnenju povsem posloven, ustvarjanje povpraševanja. Povečano povpraševanje, predstavljeno s številko najmanj 10.000 izkaznic na leto, je privabilo inženirje, da so se prijavljali na plačljivo izobraževanje in nato na plačljive izpite. Veljavni energetski zakon, kot tudi predlog njegove novele, zahtevata od inženirjev dodatno izobraževanje in opravljanje izpita. Pravo vprašanje pa je, ali to zahteva tudi evropska direktiva? Odgovor je ne. Direktiva zahteva od strokovnjakov dvoje: da se neodvisni in da so usposobljeni in/ali pooblaščeni. V veljavnem slovenskem zakonu pa neodvisnost strokovnjakov sploh ni pogoj za izdajo licence. V tem trenutku so izdane licence tudi tistim inženirjem, ki dejansko niso neodvisni od proizvajalcev opreme in komponent.
Tega pa javnosti ni nihče predočil, in mislim, da tudi v parlamentarni razpravi ni bilo poudarjeno.
Določenih dejstev javnost pričakovano ne pozna. Imamo namreč tudi pravilnik o učinkoviti rabi energije, ki zahteva, da se v fazi projektiranja stavbe izdela elaborat učinkovite rabe energije. Elaborat zajema izračun energijskih lastnosti stavbe po prav isti metodologiji, ki jo sicer zahteva pravilnik o izdelavi energetske izkaznice. Razlika pa je v naslednjem: po zakonu o graditvi objektov lahko elaborat izdela kdor koli, ni nujno, da je sploh inženir. Po energetskem zakonu in noveli pa sme enak izračun pri izdaji energetske izkaznice izdelati samo inženir, ki se je udeležil plačljivega tečaja in opravil plačljiv izpit ter dobil licenco.
Za oba pravilnika in potrebno predpisano (ne)strokovnost oseb so poskrbeli na istem ministrstvu, za infrastrukturo in prostor. Da pa bi bila neusklajenost in zmešnjava večja, ob uveljavitvi obeh pravilnikov niso ukinili zahteve po izdelavi izkaza energijskih karakteristik, ki izhaja iz pravilnika o prezračevanju in klimatizaciji stavb iz leta 2002. Ta izkaz pa lahko izdela v fazi projektiranja samo odgovorni projektant strojnih inštalacij. Kar preprosto pomeni, da strokovnjake, ki znajo izračunati potrebno letno energije za delovanje stavbe, v Sloveniji že imamo vsaj od leta 2002 dalje.
Če se vrneva k obveznosti pridobiti energetsko izkaznico. Recimo, da za nove stavbe ni problematična. A če naj bi - po črki direktive - veljala le za tiste enote v večstanovanjskih hišah, ki se prodajajo ali prvič oddajajo, se vprašamo, ali je sploh tehnično možno v vseh večstanovanjskih blokih izdelati izkaznico zgolj za posamezno stanovanje ali ne? Vprašanje je seveda povezano s tem, kdo v hiši bo nosil stroške izkaznice.
Za stanovanje kot posamezni del stavbe je, upoštevajoč sedanji pravilnik o metodologiji izdelave energetske izkaznice, to mogoče izdelati v tistih primerih, »ko tehnične lastnosti stavbe in vgrajenih sistemov omogočajo celovito analizo energetske učinkovitosti posameznega dela stavbe«. Torej takrat, kadar je mogoče izračunati ali izmeriti potrebno energijo za delovanje posameznih delov stavbe tako natančno, da seštevek teh predstavlja potrebno energijo celotne stavbe.
Stanovanje s toplotno neizoliranimi obodnimi površinami proti sosednjim prostorom, s skupno toplotno postajo ali kotlarno, skupno obtočno črpalko in skupnim razvodnim cevovodom z več ali manj toplotnimi izgubami skozi različne dele stavbe, če se omejim samo na sistem ogrevanja, zanesljivo tega ne omogoča. Razen tega so v stavbi še druge skupne napeljave in naprave, ki so tudi porabniki energije. Skratka, za veliko večino obstoječih stanovanjskih enot energetskih izkaznic ni mogoče izdelati drugače kot za celotno stavbo.
Najbrž velja podobno tudi pri poslovnih prostorih?
Tudi. Če to ilustriram na primeru lokala v sredini trgovskega centra: Lokal zaradi sredinske umestitve nima toplotnih izgub in tako sploh ne potrebuje ogrevanja. Če bi izdelali energetsko izkaznico samo zanj, bi se ta po »izvirni« slovenski metodologiji, ki pri uvrstitvi v razred energetske učinkovitosti upošteva samo letno potrebno toploto za ogrevanje, uvrstil v najvišji razred A1 in kot tak tudi oglaševal. Čeprav dejansko porabi ogromno energije za celoletno hlajenje in neprestano umetno osvetlitev.
Vse vaše pripombe ste že decembra posredovali ministru Omerzelu. Ste zdaj že dobili odgovor?
Pravzaprav smo ministru Omerzelu skupaj z ljubljansko Fakulteto za strojništvo že sredi oktobra poslali poziv po zaustavitvi nepravilnega izvajanja na tem področju in po njegovi ureditvi, sredi novembra pa smo ga kot MSS v IZS še podrobneje utemeljili in poziv poslali sekretarju Bojanu Babiču. Odgovora nismo dobili, smo pa 24 ur pred božičnim večerom na IZS prejeli vabilo v. d. generalnega direktorja direktorata za energijo, Danijela Levičarja, na sestanek 8. januarja. Vabljena sva dva, poleg mene še predsednik IZS.
In kaj si obetate od sestanka? Da bo predlagatelj umaknil ali spremenil poglavje v zakonu tik pred končno obravnavo?
Ocenjujemo, da je zadeva z energetskimi izkaznicami pripeljana že tako daleč, da »umika« predlagatelja novele ni moč pričakovati. Okoli 140 energetskih izkazničarjev je že licenciranih in čakajo samo še na izpolnitev obljube o certificiranju 10.000 stavb ali stavbnih enot na leto. Da bi zdaj parlament sprejel energetski zakon, ki bi pustil, da energetsko izkaznico izdela kar pooblaščen inženir, projektant, ki to dela že od leta 2002? Nemogoče.
In ker je bilo v pol leta »prostovoljno« izdelanih le nekaj deset izkaznic, je bilo »nujno« v sedanji predlog energetskega zakona zapisati tudi kazni - za vse tiste lastnike, ki jih ni prepričal zgolj slogan, da »energetska izkaznica predstavlja investicijo, ne stroška«. Preprosto je treba izpolniti obljubo o izdelavi 10.000 izkaznic na leto. Pri privzeti povprečni ceni 300 evrov je to okrogle 3 milijone evrov. Če obljuba ne bo izpolnjena, bi licencirani izkazničarji morda lahko celo tožili državo.
Torej pritrjujete tistim, ki trdijo, da je šla vlada v projekt energetske izkaznice tako velikopotezno zato, da je omogočila nekaterim interesnim skupinam časovno neomejene posle in služenje tudi na račun lastnikov, ki od izkaznic ne bodo imeli nič?
Odgovor je na dlani. Lastnikom v starejših stavbah, ki na podlagi računov za porabljeno energijo jasno vedo, da njihove stavbe niso energetsko učinkovite, seveda ni smiselno izdajati energetskih izkaznic, ki zgolj dokazujejo dejstva, kot rešitev pa jim ponujajo generična priporočila izboljšav: zamenjajte netesna okna, toplotno izolirajte fasado, zamenjajte slab kotel...
Akterjem je k izdelavi programske opreme oz. računalniških programov za izdelavo potrebnih izračunov uspelo pritegnili tri proizvajalce izolacijskega materiala, na ministrstvu pa to programsko opremo, katere pravilnost delovanja še preverjajo z javnim razpisom, imenujejo in označujejo kot komercialno. Komercialna programska oprema in neodvisni strokovnjak, ki se je udeležil plačljivega izobraževanja in opravil plačljiv izpit, to je osnova za slovensko energetsko izkaznico! Kar dokazuje, da vlada sploh ne ve, za kaj gre pri vsem tem. A je to ne opravičuje.
Zdaj so na potezi poslanci ...
Poslanci so v tem trenutku tisti, ko se morajo odločiti, ali prenesti v našo zakonodajo evropsko direktivo o energetski učinkovitosti stavb takšno, kakršna je, torej brez »izboljšav in razširitev«, ali pa podleči interesnim skupinam in omogočiti certificiranje stavb na široko vsem tistim, ki se udeležijo plačljivega izobraževanja, opravijo plačljiv izpit, ter si priskrbijo enega od brezplačnih komercialnih računalniških programov.
Naj spomnim, poslanski zbor je skozi danes veljavni zakon o graditvi objektov posledično odločil, da prav iste izračune, kot so potrebni za izdelavo energetske izkaznice, za potrebe pridobitve gradbenega dovoljenja v fazi projektiranju stavbe izdela kdor koli. Če je energetska učinkovitost stavb dejansko pomembna, in to brez dvoma je, potem bi moralo biti kvečjemu obratno. Izračune v fazi projektiranja, na podlagi katerih se sprejemajo pomembne odločitve za energetsko učinkovitost stavbe skozi njeno celotno življensko dobo, bi morali izdelovati resnični strokovnjaki, energetsko izkaznico pa bi na podlagi spremljanja in ocenjevanja učinka morebitno nastalih sprememb med gradnjo s strani istih, nato lahko izdal prav kdor koli.
