Plastika iz kozmetike v morju in hrani

Ljubljana – »Najprej je bilo nekaj strahu, da ne bomo z mrežo na morski gladini nič ujeli, a je hitro minil, plastika je povsod,« pravi Andrej Kržan s Kemijskega inštututa. S študenti Univerze v Novi Gorici so namreč prvi v Jadranskem morju analizirali onesnaženost s plastiko.

Študenti Univerze v Novi Gorici so pod mentorstvom Andreja Kržana pred kratkim analizirali dva kozmetična izdelka (kremo za piling in zobno pasto) ter iz njiju izolirali plastične delce. »Ti so bili seveda navedeni med sestavinami (polietilen), tako da to ni bilo presenečenje. Delce smo kvantificirali, jih pogledali pod mikroskopom in jih karakterizirali. Potem pa smo jih primerjali z nekaterimi plastičnimi delci, ki smo jih našli v vzorcih, nabranih v slovenskem morju. Ugotovili smo veliko podobnost z delci iz kozmetike, in sicer po obliki in velikosti, ter da gre za isti material. Ta ugotovitev potrjuje veliko verjetnost, da v okolju krožijo mikrometrski plastični delci iz kozmetike,« pravi Kržan.

Analizirana mikroplastika je večja od 0,3 milimetra in velika do pet milimetrov, zbirali pa so jo z mrežo na morski gladini. »Pregledovali smo površino morja, kar pomeni plastiko, ki plava, zlasti polietilen, polipropilen in polistiren, ter različna vlakna. To pomeni veliko razcefrane folije, veliko je ostankov ribiške opreme ali mrežic iz gojišč školjk. Plastika ima sicer različne gostote, nekatere so tudi potopijo,« pojasnjuje Kržan.

Ne le da plastični delci pridejo iz kopalnic v morje, na soncu lahko postanejo tudi nevarni za zdravje. Ena od študentk je v diplomskem delu analizirala vezavo aromatske halogenirane snovi (triklosan) na plastična vlakna, ki jih najdemo v okolju – vlakna iz mikroflisov, ki gredo v okolje skozi pranje, in cigaretnih filtrov. »Ugotovili smo, da se pod vplivom ultravijolične svetlobe sposobnost plastike za vezavo onesnaževala bistveno poveča. Triklosan je antibakterijsko sredstvo, ki ga uporabljajo v kozmetičnih in higienskih preparatih, tako da ga stalno spuščamo v okolje. Žal pa se lahko pod vplivom UV-svetlobe pretvori tudi v dioksin!« opozarja Kržan. Dioksini so najbolj strah vzbujajoč izpust sežigalnic odpadkov.

Plastika je domača

V Kemijskem inštitutu plastične kose, velike nad pet milimetrov, obravnavajo kot makroplastiko. »Dve leti smo na določena območja obale, skupaj dolga poldrugi kilometer, hodili vsak mesec, zbirali in razvrščali odpadke, velike več kot dva centimetra, na 200 različnih vrst. Med temi odpadki so poleg plastike še kovine, papir, tekstil, guma, še posebej veliko je tudi stekla, cigaretnih ogorkov (filtri so iz plastike), vatiranih paličic, tudi mrežic za gojenje školjk. Če govorimo o mikroplastiki, pa sta glavna dva vira. Eno je razpad večjih plastičnih odpadkov, drugo pa kozmetika in pranje oblačil,« pa je pojasnila Andreja Palatinus z Inštituta za vode. Večina odpadkov v slovenskem morju in na slovenski obali je sicer lokalnega, slovenskega izvora.

Na evropski ravni so morski odpadki dobili večji pomen šele leta 2011, z uveljavitvijo morske direktive. »Tudi v Sloveniji smo morali narediti analize. S posledicami onesnaženja s plastiko se še nismo ukvarjali, študije pa kažejo, da so plastiko našli tudi v prebavilih želv, ki pridejo v slovensko morje. To kaže, da se plastični delci in onesnaževala, ki so vezana nanje, prenašajo v prehranjevalni verigi. Poleg tega se živali lahko zapletejo v večje dele plastike, ta pa lahko prenaša tudi tujerodne organizme od drugod. Glavno vprašanje v morski direktivi je, kje je izvor onesnaženja in kje ga bomo ustavili. Največji vir odpadkov je po analizah neprimerno ravnanje z odpadki na kopnem, ki ga v morje prenašajo reke,« pravi Andreja Palatinus. Analize so še zelo na začetku, evropska komisija bo osnovne podatke za štiri reke (Pad, Donava, Ren in še nedoločena četrta) dobila šele letos jeseni v projektu, v katerem sodeluje tudi Inštitut za vode. »V Morski biološki postaji analizirajo vsebino ribjih želodcev in tudi najdejo plastiko. Ribjih želodcev ravno ne jemo, jemo pa školjke, ki tudi filtrirajo vodo,« je dodal Kržan.

Uspešni v projektih

Kemijski inštitut in Inštitut za vode sta bila uspešna tudi pri prijavi velikega mednarodnega projekta DeFiahGear za analizo morskih odpadkov v Jadranskem morju in predloge rešitev. V projektu sodeluje 16 partnerjev iz Slovenije, Hrvaške, Italije, BiH, Črne gore, Albanije in Grčije. Vrednost projekta pa je več kot pet milijonov evrov. Ukvarja se z odpadki v morju, odpadno ribiško opremo ter seveda mikroplastiko. To bo prva celovita analiza stanja v Jadranskem morju.

»Pričakuje se marsikaj, naprej ugotovitev stanja. Podatki, ki smo jih dobili s projektom Univerze v Novi Gorici, so namreč prvi podatki o mikroplastiki v Jadranskem morju. Podatkov tako ni. Druga je vzpostavitev sposobnosti, da te podatke redno zbiramo in smo jih sposobni tudi v vseh državah analizirati. Države imajo namreč obveznost, da te podatke poročajo po morski direktivi. Tretji je načrt, kako bi se te odpadke upravljalo. Pri nas računamo na Julon, ki edini reciklira odpadne morske mreže. Če odpadke zbiramo, pa potem nimamo s tem kaj narediti, je delo zaman. Zraven imamo tudi največji italijanski ribiški konzorcij. Ribiči bi morali najprej pospraviti svoje odpadke, na obali zbrati odpadke, ki jih najdejo v mrežah, včasih pa se na morje odpraviti tudi z namenom, da ujamejo odpadke. Takega projekta, ribarjenja odpadkov, so se do zdaj šli le v Severnem morju,« pravi Kržan.

Utišali nejeverne Tomaže

»Že s prvimi analizami jim je uspelo pokazati nejevernim Tomažem, da je plastika tudi povsod v našem okolju, ne le v plastični juhi v Tihem oceanu. Kamor koli grejo gledat, jo najdejo. Pravzaprav je v zaprtem Jadranskem morju ali Sredozemskem morju še huje kot v Tihem oceanu, ker se tu odpadki kopičijo, dotok je namreč stalen, odtoka pa ni,« opozarja Kržan. »Ko veslam ob hrvaški obali, kar priplavajo mimo odpadki, enkrat kos stiropora, potem zavojček cigaret, stalno prihajajo. Med valovanjem in plimovanjem se to nabere. Marsikdo meni, da na slovenski obali ni takih težav, vendar se ne zaveda, da slovensko obalo čistijo redno, vsak mesec, 16 kilometrov, vse, razen mestnih površin. Če je ne bi (količine odpadkov so 200 kilogramov na mesec), bi se tudi tu nabralo smeti do kolen. Od teh odpadkov je 80 odstotkov plastike,« je dodal Kržan.

Prepovedati nafto

Na vprašanje, ali ne bi preprosto prepovedali nafte, iz katere izdelujejo večino plastike in različnih kemikalij, Kržan odgovarja, da to ne bi bilo neumno. »Že pred leti smo se pogovarjali, da bi morala biti plastika nevaren odpadek. Ravno lani pa je bil v ugledni reviji Nature objavljen članek z natanko tem vprašanjem. Zdaj se začenjajo raziskave, ki bodo dale odgovor,« napoveduje Kržan.