Prave vrednosti čebel se bomo zavedeli šele, ko jih bomo izgubili

V nekaterih državah so posamezne vrste čmrljev povsem izumrle, tudi pri nas so nekatere že zelo redke.

pet, 26.07.2013, 06:00

Ljubljana – Ljudje po vsem svetu opažajo, da je v naravi vsako leto manj čebel, čmrljev in drugih opraševalcev. Z rezultati raziskav jim pritrjujejo tudi znanstveniki, vendar jim doslej ni uspelo najti razlogov za to. Vse bolj se nagibajo k tezi, da je izginjanje opraševalcev kombinacija več negativnih dejavnikov, a z enim skupnim imenovalcem – spremembami v okolju, ki jih povzroča človek.

Število opraševalcev se najhitreje zmanjšuje v državah z najbolj intenzivnim kmetijstvom. Zaradi gojenja je največ podatkov za medonosno čebelo, ki je najštevilnejša čebelja vrsta in zato najpomembnejši opraševalec. Številke so grozljive. V srednji Evropi se je v zadnjih 20 letih število čebeljih družin zmanjšalo za četrtino, v ZDA pa v 60 letih za več kot polovico.

Še bolj – čeprav uradnih ocen ni – so upadle populacije divjih opraševalcev. Ti so učinkovitejši od medonosnih čebel pri opraševanju nekaterih kultur (paradižnik, lucerna, sadno drevje) in v krajih s hladnim podnebjem. V nekaterih državah so posamezne vrste čmrljev povsem izumrle. Tudi pri nas so nekatere že zelo redke, pove dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.

Neonikotinoidi začasno prepovedani

Pesticidi so nedvomno med pomembnejšimi dejavniki, ki povzročajo umiranje čebel, lokalno so lahko celo najpomembnejši. Znanstvene študije v preteklem letu so pokazale na škodljivost pesticidov iz skupine neonikotinoidov, na katere so čebelarji, okoljske organizacije in posamezni znanstveniki že dolgo opozarjali. »Neonikotinoidi delujejo na živčevje žuželk, in sicer tako, da se vežejo na določene receptorje, kar v končni fazi povzroči paralizo in smrt. Veliko jih uporabljajo za sistemsko zaščito rastlin. Z njimi se zaščitijo oziroma oblečejo semena, rastlina pa jih med rastjo vsrka, zato vsa postane strupena za škodljivce, ki jo objedajo. Težava je, ker so neonikotinoidi tudi v medičini in cvetnem prahu, ki sta hrana za čebele. Vsebnosti so sicer nizke, veliko večje pa so v kapljicah iz listov izločene vode mladih rastlin, ki so lahko vir vode za čebele,« pojasnjuje Bevk.

Raziskave so potrdile, da na čebele in čmrlje lahko vplivajo že vsebnosti, ki jih najdemo v medičini. Tiametoksam, klotianidin in imidakloprid vplivajo na pašno dejavnost in zmanjšajo sposobnost vračanja čebel v panje. Dolgoročno to pomeni zmanjševanje števila delavk in slabšo preskrbo družine s hrano. Pri čmrljih pa je bilo dokazano, da imidakloprid negativno vpliva na razvoj družine in zmanjša število vzrejenih matic.

Usodne kombinacije kemikalij

Evropska komisija je zato aprila letos za dve leti prepovedala uporabo tiametoksama, klotianidina in imidakloprida na kulturah, ki privabljajo čebele, čeprav so ji nekatere države nasprotovale. Močni so bili tudi pritiski fitofarmacevtskih lobijev. Slovenija je uporabo s tremi neonikotinoidi tretiranega semena koruze in oljne ogrščice prepovedala že leta 2011 po množičnih pomorih čebeljih družin v Prekmurju, kjer je bilo prizadetih 2130 panjev. Drugi večji pomor se je zgodil leta 2008 na območju Domžal, kjer je bilo prizadetih 312 čebeljih panjev. V obeh primerih je bil vzrok seme koruze, tretirano z neonikotinoidi.

Prepoved uporabe neonikotinoidov je pomemben korak k varovanju opraševalcev, vendar žal lahko le upočasni, ne more pa ustaviti njihovega zmanjševanja števila, meni Bevk. Opraševalci se v naravi srečujejo s številnimi drugimi kemikalijami. Kako nanje vplivajo v kombinacijah, je skoraj povsem neznano, denarja za tovrstne raziskave pa je vse manj.

Lačna čebela prej zboli

Nič manj težav opraševalcem ne povzročajo bolezni, zlasti varoja, paraziti, širjenje tujerodnih rastlin, ki izpodrinjajo domače in niso primerne za prehranjevanje čebel, ter pomanjkanje hrane, ki je posledica intenzivnega kmetijstva in podnebnih sprememb. Tople zime z zgodnjimi pomladmi povzročijo zgodnejše cvetenje rastlin, zato številne divje čebele, ki so odvisne od določenih rastlin, zamudijo njihovo cvetenje. Lahko pa se zaradi zgodnje pomladi prebudijo, a jih uniči kasnejša zmrzal. Pogubne so tudi poletne suše, saj rastline ne cvetijo ali ne nudijo medičine v cvetovih, našteva dr. Andrej Gogala iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki med drugim raziskuje divje čebele.

Največje izgube so tam oziroma takrat, ko se čebele soočajo z več negativnimi dejavniki hkrati. Čebela, ki je izpostavljena pesticidom ali je lačna, hitreje podleže boleznim. Zato bi bilo treba sprejeti ukrepe za izboljšanje zdravja čebel ne samo z zdravili, ampak tudi s selekcijo bolj odpornih čebel. Izboljšati bi bilo treba tudi prehranske vire, pri divjih opraševalcih pa možnosti za gnezdenje, predlaga Bevk.

Od njih odvisna proizvodnja hrane

Nekateri bi zamahnili z roko, ah, pa saj pospešeno ne umirajo le čebele, ampak vse živalske vrste. Toda pri opraševalcih je zadeva veliko bolj resna, saj je od njih namreč odvisna proizvodnja hrane. V Evropi je od opraševanja žuželk odvisnih več kot 80 odstotkov kmetijskih rastlin. Od njihove številnosti in pridnosti sta odvisni količina in tudi kakovost pridelkov, saj se iz dobro oprašenih cvetov razvijejo lepši plodovi.

Vrednost opraševanja v Sloveniji je ocenjena na 110 milijonov evrov na leto, kar je veliko več od vrednosti čebeljih pridelkov. V svetovnem merilu se ocene vrednosti opraševanja gibljejo okoli 265 milijard evrov na leto, vendar bi pravo vrednost spoznali šele, ko bi izginila večina opraševalcev. To se je že zgodilo ponekod na Kitajskem, kjer morajo sadno drevje opraševati ročno. Bevk upa, da v Sloveniji ne bomo čakali tako dolgo.

Nepredvidljivo vreme vpliva na pašo

Število prijavljenih pomorov čebel se je od prepovedi semen, tretiranih z neonikotinoidi, zmanjšalo; lani jih je bilo devet, prizadetih pa je bilo 290 panjev. Vendar število čebeljih družin še vedno preveč niha. »Skoraj vsako drugo leto se čebelarji soočamo z velikimi zimskimi izgubami, ki jih spomladi in poleti nadomestimo s pripravo novih družin. Število družin se zato dolgoročno ne zmanjšuje veliko, vendar naraščajo stroški, količina pridelka pa se zmanjšuje,« težavo opiše Bevk.

»Pri nas so še vedno največja težava bolezni in pomanjkanje paše. Zaradi intenzivnega kmetijstva čebele vse težje najdejo dovolj hrane oziroma je ta omejena na zelo kratek čas. Zaradi nepredvidljivega vremena paše lahko nastopijo prej ali pozneje kot ponavadi, to pa od čebelarja zahteva veliko prilagajanja. Kljub prepovedi neonikotinoidov so tu še drugi pesticidi, ki tudi niso nedolžni, zlasti če jih kmetje ne uporabljajo pravilno,« opozarja Bevk.

Prijavi sovražni govor