Programi in strategije so, izvedbe pa ni

Ljubljana – Največja slovenska napaka je politično spotikanje, za »Slovenijo, regijo srečnih ljudi« pa bi morali spremeniti vrednote, v podjetja vrniti znanje in reorganizirati vlado, ki mora dajati celovito podporo izbranim projektom in koga tudi kaj vprašati.

Le še nekaj let ima Slovenija, da se obrne in začne uvajati ukrepe za prehod v krožno gospodarstvo, saj to zahtevajo tudi kupci, so povedali udeleženci drugega Zelenega foruma z naslovom Slovenija kot ekoregija v Evropski uniji. Tako je Laura Rednak iz Plastike Skaza, ki je, med drugim, prva dobaviteljica izdelkov iz reciklirane plastike Ikei, povedala, da imajo druge države že subvencije za zelene materiale, kar zmanjšuje konkurenčnost slovenskih proizvajalcev, za povrh pa analiza Ikee za Slovenijo kaže nevarnost zaradi politične nestabilnosti in neusmerjenosti politike v gospodarstvo. Zaradi tega v Slovenijo ne nameravajo vložiti 50 milijonov evrov in zaposlitev za sto ljudi.

Škodljiva politika

Vsi so se strinjali tudi s tem, da Slovenija potrebuje vizijo razvoja, vendar ne tako splošne kot je strategija pametne specializacije, temveč je treba izbrati področja, ki imajo prihodnost, in jih celovito podpreti. Zdaj je ta država brez vizije, zakonodaja pa se spreminja, zato se po mnenju Jureta Fišerja iz Gorenja Surovin niti ne more razvijati, saj ni varno vlagati v nove tehnologije in projekte. »Nič se ne zgodi, vedno ko pridemo do obljube, se minister zamenja,« pravi Fišer, ki ga jezi, da ne morejo zbirati odpadkov pri fizičnih osebah oziroma je davek pri tem 50-odstoten. Že deset let in s šestimi ministri se bodejo tudi v družbi Ekomobil, saj jih od 60.000 izrabljenih vozil v predelavi konča le 6000. Izguba surovin je ogromna. Franko Nemac iz Ape je dejal, da je Slovenija naredila napako tudi pri subvencijah v obnovljive vire, saj je namesto v proizvodnjo novih tehnologij vlagala v projekte in uvažala opremo. Andraž Legat z Zavoda za gradbeništvo pa je opozoril, da je glavna ovira sistem javnega naročanja, zato ni še niti enega uspešno izvedenega zelenega javnega naročila za stavbe.

Uradno na pravi poti

Državna sekretarka v vladni službi za razvoj in evropsko kohezijsko politiko Andreja Kert je opozorila, da ni dovolj le pametna strategija, temveč je pomembna predvsem njena učinkovita uresničitev: »Potrebujemo inovacije, saj sedanji vzorci proizvodnje in potrošnje niso dolgoročno vzdržni. Treba jih je spremeniti v smeri povečanja učinkovitosti rabe virov, to pa pomeni premik od linearnega gospodarstva – kjer rudarimo, proizvajamo, uporabimo in odvržemo – v krožno gospodarstvo, kjer so izdelki zasnovani tako, da odpadkov pravzaprav ni.« Slovenija se sicer v ključnih usmeritvah za finančno perspektivo do leta 2020 od vlaganj v zidove premika k vlaganjem v vsebinske projekte z jasno opredeljeno strategijo, konkretnimi cilji in učinki.

Andreja Jerina, državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo in okolje, je najprej ugotovila, da na forumu »prepričani prepričujejo prepričane«, a ne le to, pokažejo tudi, da je zeleni razvoj mogoč. »Naše ministrstvo postavlja učinkovito rabo virov vseh vrst na prvo mesto,« je dejala in dodala, da v Sloveniji na enoto BDP porabimo več naravnih virov od povprečja EU. Jerina je še opozorila, da gre v Uniji v tem času bolj za obujanje obstoječega gospodarskega modela kot za spremembe, kar je ocenila za izgubo priložnosti.

Napotki za naprej

Marjana Dermelj iz vladne službe za razvoj in kohezijsko politiko meni, da je pri nas reševanje okoljskih težav vedno pomenilo gradnjo infrastrukture – čistilnih naprav, vodovodov in odlagališč za odpadke. »V prihodnje moramo uporabiti kreativnost,« je poudarila in dodala, da mora biti vizija okolju prijazne usmeritve države podlaga za delovanje vseh sektorjev. »Vizijo je seveda treba tudi uresničiti, to pa pomeni tudi, da mora minister poslušati.«

Več udeležencev foruma je namreč poudarilo, da v Sloveniji veliko govorimo, poslušamo pa se zelo slabo. Tako Legat kot Nemac sta še povedala, da ju nikoli noben minister ni povprašal za nasvet ali povabil v skupino za pripravo načrta dela. Še več jih je opozorilo, da se strategije in usmeritve države ne bi smele spreminjati vsakič, ko se menja vlada. »Če se kompas ob vsaki menjavi politične garniture obrne za 180 stopinj, se na koncu vedno znajdemo na istem mestu, drugi nas pa prehitevajo,« je opozoril Legat.

Med mogočimi prihodnjimi ukrepi je Legat poudaril, da bi morala Slovenija »zelo hitro brez hudih bolečin v energetsko obnovo stavb, kar bi imelo dolgoročne učinke«. Peter Novak je z novimi podatki osvežil idejo iz leta 1989, po kateri bi prešli na tri energente, elektriko iz obnovljivih virov oziroma v Sloveniji proizvedenih sončnih, vetrnih, geotermalnih ali vodnih elektrarn, metan (tudi iz biomase) in metanol. Za vse potrebe, zlasti gospodarstva, bi leta 2050 zmanjkalo le malo do samopreskrbe. Zdaj na leto Slovenija porabi 2,6 milijarde evrov za goriva, kolikor bi z novim sistemom kroženja ogljika prihranili. Zmanjšati bi bilo treba tudi potrošništvo, saj »smo okoljski odtis povečali za 60 odstotkov in že 20 let živimo od posojil, namesto, da bi imeli hrano, stanovanje in energijo za 100.000 dodatnih ljudi z 2000 evri plače«.

Poleg tega gospodarstvo pričakuje pametno vodenje politike in stabilen pravni sistem, ki bo kaznoval tiste, ki škodujejo okolju, čim večjo samozadostnost pri energetski, surovinski in prehranski oskrbi, okolju prijazno davčno politiko, pilotne projekte in učinkovita zelena javna naročila. Nujno je treba postaviti tudi merila, s katerimi je mogoče preverjati doseganje postavljenih strateških ali operativnih ciljev. Gospodarstvo ima pri tem pomembno vlogo, saj edino lahko potegne za sabo sistema izobraževanja ter raziskav in razvoja. Predvsem se je treba v tej državi znebiti strahu biti pionir na določenem področju. Vlagati je treba v nova, inovativna podjetja, ne kot doslej, ko je šla slovenska akumulacija v stara podjetja, ki na svetovnem trgu ne morejo več tekmovati. Opozorili so, da bi z milijonom evrov podpore v veliko regijah naredili veliko, pa tudi, da nič denarja za raziskave iz slovenskega proračuna pomeni tudi nič denarja iz evropske blagajne. Če bi se vse to uresničilo, bi lahko Slovenijo poimenovali tudi regija srečnih ljudi.