Raziskava WIA: Sistemski pesticidi škodijo ekosistemu

Ne le čebele, tudi koristni nevretančarji so ogroženi, posledice uporabe sistemskih pesticidov pa so opazne širše.

Objavljeno
03. julij 2014 13.49
Slovenija, Cresnjevec pri Slovenski Bistrici, 17.5.2011 - skropljenje njiv foto:Tadej Regent/Delo
Barbara Pavlin, gospodarstvo
Barbara Pavlin, gospodarstvo

Ljubljana – Ugotovitve nove metaanalize o učinkih sistemskih pesticidov (neonikotinoidov in fipronila) potrjujejo, da ti povzročajo veliko škodo številnim koristnim vrstam nevretenčarjev in so ključni dejavnik za umiranje čebel.

Sistemski pesticidi so najbolj razširjena oblika insekticidov v svetu, uporabljamo pa jih tudi v gospodinjstvih za zatiranje bolh naših ljubljenčkov. Od običajnih se razlikujejo po tem, da ne ostanejo na površini tretiranega semena oziroma rastline, ampak se zažrejo v vse pore rastline (od listov, cveta, korenin do stebla in nektarja). Toksini pa v zemlji ostanejo več mesecev ali celo let, da »varujejo« rastlino ves čas. Tako so vplivi sistemskih pesticidov opazni tudi zunaj območij, kjer jih uporabljajo, in tudi na drugih organizmih.

Prav to je ugotovila skupina neodvisnih znanstvenikov, ki je v okviru iniciative Task Force on Systemic Pesticides izvedla štiriletno analizo Worldwide Integrated Assessment (WIA), v okviru katere so pregledali obstoječo literaturo o vplivu sistemskih pesticidov. Ugotovili so, da neonikotinoidi zelo škodijo medonosnim čebelam in drugim opraševalcem, kot so metulji, ter številnim nevretenčarjem (deževniki) in vretenčarjem (ptice).

Škodljivi že v majhnih količinah

Neonikotinoidi delujejo na živčni sistem in so škodljivi že v majhnih količinah. Toksičnost se povečuje s trajanjem izpostavljenosti. Kronične okvare so lahko oslabljen občutek za vonj in spomin, zmanjšana plodnost, spremenjene prehranjevalne navade in zmanjšanje vnosa hrane skupaj z zmanjšano pašo čebel, zmanjšano »tunelsko« vedenje pri deževnikih, težave pri letenju in večja dovzetnost za bolezni.

Eden ključnih avtorjev študije dr. Jean-Marc Bonmatin iz Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje v Franciji pravi: »Daleč od varovanja pridelave hrane – neonikotinoidi so grožnja infrastrukturi, ki pridelavo hrane omogoča, saj ogrožajo opraševalce, habitatne inženirje in naravne zatiralce škodljivcev.«

Najbolj ogroženi deževniki

Analiza WIA je pokazala, da so zato najbolj ogrožene skupine kopenski nevretenčarji, kot so deževniki, ki so podvrženi visokim koncentracijam neonikotinoidov v zemlji in rastlinah, srednjim koncentracijam skozi vodo in izpiranja iz rastlin ter nizkim skozi zrak. Tej organizmi so ogroženi posamično in kot skupina že pri nizkih stopnjah, prav tako pri akutni izpostavljenosti.

Drugi najbolj ogroženi organizmi so opraševalci, čebele in metulji, ki so visokim koncentracijam neonikotinoidov izpostavljeni v zraku in na rastlinah, srednjim pa v vodi. Prav tako so ranljivi kot posamezniki, populacija in skupnost vodni nevretenčarji, kot so sladkovodni polži in vodne muhe.

Čebele so bile zadnje čase najbolj v ospredju glede negativnih vplivov neonikotinoidov in zelo malo je bilo storjenega za izboljšanje, opozarjajo avtorji študije. Raziskava WIA je pokazala, da te kemikalije vplivajo na navigacijo, učenje, zbiranje hrane, dolgoživost, odpornost na bolezni in plodnost čebel. Pri čmrljih pa so ugotovili, da so izpostavljene kolonije rasle počasneje in proizvedle manj matic.

Strupi pristanejo tudi v morju

Vretenčarji po drugi strani so manj dovzetni na vplive neonikotinoidov. Tako so na primer ptice izpostavljene pri hranjenju s semeni, število plazilcev pa se zmanjšuje zaradi zmanjševanja insektov, s katerimi se hranijo. Niti mikrobi niso imuni. Vzorci vode po svetu so presegli ekotoksikološke meje.

Neonikotinoidi so topni v vodi, kar pomeni, da pristanejo tudi v drugih vodnih sistemih. Tako so onesnažena veliko širša območja, kot so obrežja rek, estuarji in obalni morski sistemi.

Treba je drastično zmanjšati uporabo

Predsednik organizacije Task Force Maarten Bijleveld van Lexmond pravi, da so ugotovitve študije skrb vzbujajoče in morajo vzbuditi pozornost vlad in regulatorjev po svetu. Nadaljnja raba sistemskih pesticidov bi povzročila manjšanje populacij pomembnih nevretenčarjev ter močno vplivala na biološko raznovrstnost in stabilnost ekosistema. Znanstveniki zato priporočajo strožji nadzor nad rabo teh pripravkov in predvsem pripravo načrta za drastično zmanjšanje njihove uporabe.