Recikliranje ni izum zadnjih desetletij

Ljubljana – Recikliramo, da prihranimo naravne vire in energijo, zmanjšamo emisije toplogrednih plinov in delež odpadkov, ki konča na deponiji. Tako omogočimo ponovno uporabo kakovostnih surovin. Vendar to ni nova zamisel, reciklirali so že v preteklosti.

Zgodba se začne z nomadskimi plemeni, ki so se, ko so se nehala seliti iz kraja v kraj, morala naučiti, kako izkoristiti odpadke in kaj iz njih narediti. Reciklirali so tudi v času Platona, leta 400 pr. n. št. Arheologi so ob izkopavanjih iz tistega časa na starih odlagališčih našli manj gospodinjskih odpadkov – pepela, zlomljenega orodja, lončenih posod –, kar nakazuje na to, da so bili ti materiali reciklirani v nove. Odpadke so zbirali najmanj kilometer stran od obzidja na prostoru, ki bi ga danes poimenovali odlagališče.

Tudi v predindustrijskem obdobju so v Evropi ostanke brona in drugih kovin pretopili za ponovno uporabo. Resda takrat niso toliko mislili na okolje, so se pa zavedali svojih omejitev in vse, kar je bilo uporabnega, porabili v te ali one namene. V Bizancu so reciklirali steklo, Rimljani so kovance pretopili v bronaste kipe. V času vojn so kovine (nakit, kovance …) pretapljali v orožje, Japonci pa so v 11. stoletju prvi odpadni papir uporabili za izdelavo novega.

Trgovine niso bile polne

V preteklosti ni bilo toliko možnosti, da bi vsako stvar po uporabi zavrgli in preprosto kupili, vzeli ali naredili novo. Tudi novi materiali so bili redki, zato je bilo recikliranje potrebno. V drugi svetovni vojni so po ameriških ulicah ljudje prosili za neuporabne stroje, lonce, oblačila in druge odpadne materiale. Tako imenovani krošnjarji so izkoristili priložnost, ki se je ponujala skozi reciklažo. Ravno vojno obdobje je spodbudilo resno razpravo o recikliranju, saj je bilo takrat vsesplošno pomanjkanje virov. Ljudje so razumeli pomen recikliranja, še preden je to postalo priljubljeno. V vojnem času je zbiranje kovin in vlaken veljalo celo za domoljubno dejanje. Še večje težnje po recikliranju so se pojavile v 70. letih, ko so se povečali stroški energije. Recikliran aluminij porabi le pet odstotkov energije, kot je zahteva nov proizvod, tudi karton, steklo in plastika imajo prihranke. V tem stoletju so se »rodila« tudi prva vozila, ki so imela na zadnjem koncu prostor za odpadke, in tako se je pobiranje odpadkov tudi začelo.

Poleg doslej naštetega lahko recikliramo tudi odpadno električno in elektronsko opremo, izrabljene gume in biološke odpadke. Te lahko ob primernih postopkih uporabimo kot gnojilo, druge pa odnesemo v zbirne centre ali na druga zbirališča (baterije v trgovske centre, gume k vulkanizerju ...), kjer naše odpadke sortirajo, očistijo in pod visoko temperaturo ter s pomočjo drugih postopkov predelajo.

Smetišča so nova

Sama ideja deponij je stara dobrih 60 let. Sprva so bile zelo priljubljene za vse tiste odpadke, ki jih niso reciklirali. Hkrati so se ljudje začeli zavedati, da bodo nekateri odpadki na deponijah potrebovali stoletja, da se razkrojijo. Tudi zaradi tega so bile težnje po recikliranju, ki zmanjša količino odpadkov na deponijah, manj je toplogrednih plinov in onesnaženega zraka, manjša je potrošnja energije, vode ostanejo čistejše, gozdovi pa bolj polni. Recikliranje poleg energijske učinkovitosti omogoča tudi delovna mesta in razvoj tehnologije. Pogoj za uspešno recikliranje je pravilno ločevanje odpadkov, ki je postalo del našega načina življenja. Zato je pomembno, da vsak posameznik prevzame odgovornost nase in z ločevanjem odpadkov prispeva k čistejšemu okolju.