Tiskane izdaje
Ljubljana - Nevladne okoljevarstvene organizacije, združene v pobudi Recimo ne sežigu odpadkov, nasprotujejo gradnji sežigalnic odpadkov, »gospodarsko in okoljsko neupravičenim projektom«. Drugi varuhi okolja pa trdijo, da je termična izraba odpadkov nujnost.
»Po uporabi izdelkov je treba zbrati čim več surovin, ki jih lahko ponovno uporabimo, saj bomo samo tako zmanjšali porabo naravnih virov,« opozarjajo nevladne organizacije. »Zakaj načrtuje Slovenija gradnjo dveh sežigalnic za 400.000 ton odpadkov, ko pa obenem načrtujemo, da bomo do leta 2020 ustvarili le še 270.000 ton odpadkov za sežig?« je vprašala Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja. Opozorila je, da se pri recikliranju prihrani več energije, kot je sežigalnica proizvede, sežigalnica poleg tega nepovratno uničuje naravne vire, reciklaža pa ustvari tudi veliko več delovnih mest kot sežigalnice.
»V prihodnjem letu na Vrhniki pričakujemo, da nam bo uspelo izločiti 80 odstotkov koristnih odpadkov.
Prav tako menimo, da je mogoče s pravilnim pristopom v Sloveniji do leta 2016 izločiti 60 odstotkov koristnih odpadkov, do 2020 pa že 75 odstotkov. Goriva za nove sežigalnice torej ne bo!« je menil Jernej Fefer iz Komunalnega podjetja Vrhnika.
»Obratovanje sežigalnice za 200.000 ton smeti pomeni okoli 550 ton sežganih smeti na dan, 60 tovornjakov po deset ton odpadkov na dan, 30.000 ton pepela na leto, 20.000 ton filtrskih ostankov in emisije težkih kovin, prahu, kislih plinov, dioksinov in furanov,« pa pravi Boris Šuštar iz Civilnih iniciativ Celja. V Celju deluje sicer prva slovenska toplarna na gorivo iz odpadkov.
Uroš Macerl iz Eko kroga pa je poudaril, da sežigalnica za nemoteno delovanje in vračanje naložbe potrebuje stalen dotok določene količine odpadkov. To pomeni, da ni več potrebe po njihovem ločenem zbiranju.
Vsega se ne da predelati
Marinka Vovk, ki je uredila prvi center ponovne uporabe, nasprotno trdi, da Slovenija res ne potrebuje sežigalnic, za dosego okoljskih ciljev pa je nujna termična izraba goriva iz odpadkov. Po njenem nasprotniki sežigalnic teh dveh pojmov niti ne ločijo, morda celo namenoma.
»Ločeno zbiranje je eno, drugo pa je, da se vsega ločeno zbranega ne da predelati. Vrečke za bombon ali sladkor pa tudi jogurtovega lončka nikjer ne predelajo. Pogosto so umazani, stroškovno se ne izplača, pa še materiali, zlasti plastificirani, izgubijo svoje lastnosti. Za do 35 odstotkov odpadkov je tako le vprašanje, ali jih bomo energijsko izrabili ali odložili,« pravi Vovkova.
Nasprotnikom energijske izrabe goriva iz odpadkov svetuje, naj gredo za en teden razvrščat ločeno zbrane komunalne odpadke, potem pa pogledajo še malo čez mejo. Na Dunaju imajo še dve klasični sežigalnici.
