Borut Tavčar, gospodarstvo
Bruselj – Po besedah evropske komisarke za podnebno ukrepanje Connie Hedegaard gre Evropska unija konec meseca na podnebni vrh v južnoafriški Durban s ciljem doseči osnovne okvire za svetovni dogovor, ki bo sprejet predvidoma leta 2015. Za EU se doma ne bo nič spremenilo, le trgovanje z emisijami se bo zaostrilo z dražbami.
Connie Hedegaard je prepričana, da finančna kriza ni izgovor za ustavitev prizadevanj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, temveč nasprotno, kriza še povečuje potrebo po drugačni in pametni politiki, prijaznejši do okolja. Politika, ki je pripeljala do krize, iz nje pač ne more odpeljati. Evropska komisija zato čedalje bolj prepleta boj s podnebnimi spremembami z gospodarskim razvojem, učinkovito rabo energije in energetsko varnostjo ter delovnimi mesti.
Po podnebnem kažipotu nastaja še energetski, pripravljajo predpise za ozelenitev prometa. Najmanj petina evropskega denarja bo morala biti sledljivo povezana s projekti, ki zagotavljajo dosego podnebnih ciljev. Hedegaardova je Slovenijo omenila kot svetel primer nove članice, ki postavlja srednjeročne podnebne cilje.
EU po njenem prepričanju poleg prizadevanj za mednarodni dogovor veliko stori doma. Tudi zato se evropski komisiji ne zdi smiselno trmasto vztrajati pri drugem ciljnem obdobju kjotskega protokola. EU ima namreč le 11-odstotni svetovni delež emisij. Pričakuje pa vsaj osnutek novega kažipota za sprejetje svetovnega dogovora o zmanjševanju emisij, ki bo povezal države z najmanj 80 odstotki svetovnih emisij, najbolje pa kar vse. »Ne moremo podpreti dogovora, po katerem bi nekatere države imele zavezujoče cilje, nekatere pa prostovoljne,« pravi Hedegaardova. Pravno zavezujoč dogovor bi lahko sprejeli najprej leta 2015. Leto prej bo namreč izšlo novo poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki bo dodatno razjasnilo, kako gre svetu na poti za omejitev globalnega segrevanja na dve stopinji Celzija.
Po dosedanjih zavezah držav se bo planet do konca stoletja segrel za najmanj štiri stopinje. Avgust, kakršen je bil leta 2003, ko je zaradi visokih temperatur povzročil več tisoč prezgodnjih smrti, bo po pričakovanju leta 2040 že povsem običajen poletni mesec, leta 2060 pa spomin na razmeroma hladno poletje.
Evropske podnebne politike Durban ne bo spremenil. Še vedno velja podnebni energetski paket, ki do leta 2020 predvideva 20-odstotno zmanjšanje emisij, v postopku sprejetja je še strožja politika do leta 2050, ko bodo emisije morale biti 80 odstotkov manjše. Zato bi bilo treba do leta 2050 v ukrepe vložiti približno 270 milijard evrov na leto oziroma 1,5 odstotka BDP. Za energijsko učinkovitost stavb in naprav bi od tega namenili 75 milijard evrov, v bolj zelen promet 150 milijard, v energetska omrežja pa 30 milijard evrov. Pri tem bi prihranek goriv znašal od 175 do 320 milijard evrov na leto, zdravstveni stroški pa bi se zaradi čistejšega zraka zmanjšali za najmanj 27 milijard evrov.
Še vedno bo veljal evropski sistem trgovanja z emisijami, za katerega se je mednarodno zanimanje precej povečalo. Kitajska, denimo, namerava uvesti pilotno trgovanje v šestih ali osmih industrijskih območjih. Spremenilo se bo le to, da bodo leta 2013 že 51 odstotkov vseh dovoljenj za emisije prodali na dražbah, zdaj jih 90 odstotkov razdelijo brezplačno. Trgovanje bo poenoteno, in ne več vezano na države članice. Spremenila se bo tudi politika do projektov v tretjih državah po kjotskih mehanizmih. Zdaj jih je večina usmerjenih na Kitajsko in Indijo, po novem bodo rasli v najmanj razvitih državah. Da bi do leta 2050 emisije zmanjšali za 80 odstotkov, bi morali za ukrepe nameniti 270 milijard evrov; največ, 75 milijard evrov, za energijsko učinkovitost stavb in naprav, 150 milijard za bolj zelen promet, 30 pa v energetska omrežja.