Brane Piano, Celje
Medtem ko številne mednarodne ustanove ne govore več o od človeka povzročenem segrevanju planeta, temveč le še o klimatskih spremembah, okoljevarstveniki trdijo, da v svetu velik del do človekove krivde za klimatske spremembe skeptičnih ustanov financirajo naftne in energetske družbe.
Morda se okoljevarstveniki tudi motijo. Prav mednacionalke so menda s podporo razpihovanju bojazni pred izpusti pahnile Evropo v morda pretirane stroške za vzpostavitev nizkoogljične družbe, s tem pa tudi na pot nekonkurenčnosti njenega gospodarstva zaradi ogljičnih dajatev, finančnih špekulacij s kuponi in pospešenim investiranjem v za zdaj še neekonomične zelene tehnologije.
Tudi slovenske nevladne organizacije si z nizkoogljičnimi prizadevanji zagotavljajo izdatno financiranje. Le kako bi si ga, če bi znanost in politika ugotovili, da toplogredni izpusti ne prispevajo bistveno k pospešenemu segrevanju planeta? Je delovanje okoljevarstvenikov prizadevanje v splošno dobro ali so se nevladne organizacije ujele v past vztrajanja pri tistih okoljskih izhodiščih, ki jim iz javnih financ zagotavljajo denar, tega pa potem porabijo tudi za javnomnenjsko podporo tistim političnim strankam, ki po njihovem zagovarjajo »prava« okoljska stališča?
Nekateri so celo prepričani, da je situacija absurdna: slovenska vlada, pod čemer kaže razumeti vse javne ustanove, financira okoljevarstvene organizacije za projekte, s katerimi te nasprotujejo prav njenim, torej vladnim projektom. Tovrstnemu sistemu financiranja sicer ne gre nasprotovati. Še slabše bi bilo, če vlada ne bi zagotavljala podpore civilni družbi v primerih, ko bi se ne strinjala z njenim delovanjem. Navsezadnje naj bi okoljske organizacije v Sloveniji skrbele tudi za opozarjanje na tiste onesnaževalce in posege v okolje, ki škodijo zdravju ljudi in naravi. Toda tovrstno delovanje okoljevarstvenikov je javno manj prepoznavno kot vladni projekti, o katerih se med seboj prepirajo politiki. Nevladne organizacije svoja stališča vse bolj enačijo s programi političnih strank. Dober primer takšnega vedenja je šesti blok šoštanjske elektrarne.
Država, ki je lastnik Holdinga Slovenske elektrarne in s tem tudi Termoelektrarne Šoštanj, je za financiranje nevladnih organizacij, ki nasprotujejo vladnemu projektu v Šoštanju, iz različnih javnih virov zagotovila precejšnja sredstva. Tako je na primer Umanotera od leta 2003 po podatkih spletne aplikacije Supervizor dobila 575.000 evrov, od tega največ v letih 2010 in 2011, ko se je najbolj razvnela polemika o sprejemljivosti šestega bloka. Nevladna organizacija Focus, ki se najbolj izpostavlja kot nasprotnica šestega bloka, pa je v istem obdobju iz javnih financ dobila 327.000 evrov, od tega večino prav tako lani in letos.