Tiskane izdaje
Ljubljana - Projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj je bil vseskozi blago rečeno nespretno voden, cena se je poviševala in roki dokončanja so se podaljševali, vendar so to znali prikriti tako vladi kot javnosti. Če novi dogovori z Alstomom ne bodo uspešni, bo cena presegla poldrugo milijardo evrov, Teš 6 pa bo končal poskusno obratovanje leta 2017.
Že v osnovni pogodbi je Alstom dobil precejšnjo prednost, potem pa z vsakim aneksom in novo variacijo še kaj zraven, bodisi nove milijone bodisi dodatne mesece za dokončanje projekta; poleg tega, da je prevzel Teš praktično vsa tveganja, si naložil nove penale, poleg tega pa nikoli ni ustrezno preverjal kakovosti gradnje ali tehnološke opreme, pri čemer bi kakšno kazen lahko naložil tudi Alstomu in drugim izvajalcem del. »Šele zdaj se pripravljamo na zaračunavanje napak, sistematično smo začeli zbirati zahtevke,« pravi generalni direktor HSE Blaž Košorok. Teš je Alstomu plačal že 800 milijonov evrov, vendar ni bilo niti enega zahtevka za poplačilo napak. »V podobnih projektih je takih zahtevkov na stotine,« dodaja Košorok.
Tudi zato želijo znova ali pa celo prvič natančneje proučiti osnovno pogodbo z Alstomom, saj ocenjujejo, da so vsa vodstva Teša doslej spregledala pravno plat pogodbe, osredotočila so se le na tehnični oziroma strojni del. Zdaj, ko se z Alstomom poskušajo dogovoriti za skrajšanje gradnje, kar bi pomenilo tudi precejšen prihranek, razmišljajo o najetju mednarodne odvetniške pisarne.
Na začetku leta 2016 bo namreč začela veljati direktiva o industrijskih emisijah, ki močno omejuje izpuste dušikovih oksidov. Peti blok v Tešu brez čistilne naprave ne bo smel obratovati, Teš 6 pa še ne bo obratoval, kar pomeni za družbo in celotno skupino HSE zelo veliko izgubo. To namreč za sabo potegne tudi Premogovnik Velenje, ki za leto 2016 načrtuje prodajo treh milijonov ton lignita za potrebe Teša.
Direktor Teša Peter Dermol je že izračunal, da bi skrajšanje gradnje za en mesec prineslo do 3,5 milijona evrov prihranka, dodaten poldrugi milijon pa bi na mesec prineslo obratovanje Teša 6 namesto bloka 5. Teš bo nov, že šesti investicijski program, pripravil do septembra letos. Samo ugibamo lahko, kako trden bi bil projekt, če bi bila v NIP 4 napisana realna (1,4 milijarde evrov), ne optimistična cena projekta, in se vprašamo, kaj so v tem času delali revizorji in kaj nadzorniki.
Začetek sage
O gradnji šestega bloka so v Šoštanju začeli razmišljati leta 2003. Leto pozneje je skupščina Teša, takrat ni bil v stoodstotni državni lasti, sprejela razvojni načrt družbe, kjer je bil prvič omenjen tudi ta projekt kot zamenjava blokov 1–3. Takrat pa projekt še ni bil zaveden v razvojnem načrtu skupine HSE od 2004–2013.
Poslovodstvo Teša pod vodstvom Uroša Rotnika je pripravilo investicijski program, ki ga je nadzorni svet potrdil aprila 2006. V resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih ga je takratna Janševa vlada uvrstila šele oktobra, kot skupščina HSE pa ga je potrdila decembra istega leta. Ob tem je treba spomniti, da ta projekt, pa tudi NEK 2 in ČHE Kozjak, ni bil niti omenjen v resoluciji o nacionalnem energetskem programu, ki ga je državni zbor sprejel aprila 2004. Res pa je tudi, da v tistem času zanj niso bila predvidena državna poroštva. Med podpisniki sklica današnje izredne seje je tudi Andrej Vizjak, ki je bil v prvi Janševi vladi gospodarski minister, pristojen tudi za energetiko, in pri prvih odločitvah tudi predsednik nadzornega sveta HSE. Poleg njega sta bila podpisnika tudi njegov posavski kolega Franc Bogovič in finančni minister v vladi Boruta Pahorja Franc Križanič. V tistem času je nadzorni svet HSE vseskozi podpiral investicijo, seznanjen je bil z načinom oddaje del in junija 2007 se je strinjal s postopkom izbire dobavitelja.
Od decembra 2006 do oktobra 2007 je potekalo izbiranje najugodnejšega ponudnika. Rezervacijsko pogodbo je Rotnik podpisal julija 2007, nadzorni svet Teša pa jo je potrdil dva meseca pozneje. V nadzornem svetu so sedeli Djordje Žebeljan, Franc Rosec in Franc Sever (član SDS z zlatim znakom). Izbran je bil francoski Alstom, katerega cena pa se je do podpisa pogodbe precej povišala, tudi nad sicer v uvodu precej dražjo ponudbo Siemensa. Ta je sicer ponudil tehnološko slabšo opremo.
NS HSE je podpiral vsa prizadevanja in junija 2008 poslovodstvu izdal pogojno soglasje za podpis pisma o nameri k izdaji starševske ali bančne garancije. Končno soglasje je oktobra 2009 (po NIP 3) dala nova nadzorna ekipa s Francem Žlahtičem na čelu nadzornega sveta, Borut Meh pa je bil na vrhu HSE.
Jože Zagožen, direktor HSE, pa je že kmalu po pridobitvi pogojnega soglasja parafiral pogodbo z Alstomom. To je bila potem podlaga, da je nadzorni svet Teša pooblastil Rotnika za podpis pogodbe z Alstomom že junija 2008. Končna pogodba je bila podpisana oktobra 2009, cena projekta pa se je od septembra 2007 do NIP 2 (marec 2009) povečala z dobre milijarde na 1,42 milijarde evrov, kar je skozi današnje oči najrealnejša ocena projekta. S podpisom aneksa 1 se je potem vrednost projekta znižala na 1,19 milijarde evrov, vendar se je Teš odrekel eskalaciji navzdol. Simon Tot, ki je nasledil Rotnika, sicer trdi, da znižanja ni bilo, ker je bilo še veliko postavk odprtih. Pogodba z Alstomom je začela veljati decembra 2009.
Zares aktivni
Leta 2010 vlada, predvsem Gregor Golobič in Janez Kopač kot direktor direktorata za energijo, izvaja pritisk na HSE in Teš, da se ugotovi, ali je bil projekt ustrezno voden, in poslovodstvu HSE naloži pripravo novega investicijskega programa. Ker s poročili oziroma odgovori niso bili zadovoljni in zaradi prilagajanja informacij, ki jih je pripravilo poslovodstvo HSE, je bil razrešen nadzorni svet HSE (oktober 2010). Ta je v zadnjih vzdihljajih razrešil še Meha. Po zamenjavi na HSE je sledila tudi zamenjava v NS Teša. Gospodarski minister Matej Lahovnik, ki je v HSE pripeljal Meha, je odstopil, izpraznjeni položaj je zapolnila Darja Radić. Potem se je pritisk na vodstvi HSE in Teša opazno okrepil. Predvsem z zelo jasnimi navodili, koliko je še sprejemljiva cena projekta, ki je v očeh javnosti postajal čedalje večji nebodigatreba. V tem smislu lahko razumemo tudi nekatere nedopustne manevre obeh vodstev, predvsem prirejanje NIP 4 in NIP 5 željam politike, da bi odobrila državno poroštvo. Dejstvo je, da se Pahorjevi vladi ni uspelo dogovoriti o izvedbi projekta in odobritvi poroštev, zato je treba jasno povedati, da je cena projekta zdaj nekaj deset milijonov višja tudi zaradi obotavljanja politike.
Pod pritiskom, da izgubijo ugodno posojilo pri EIB, je Simon Tot 23. decembra 2011 podpisal četrti aneks k pogodbi z Alstomom. S tem je vodstvo Teša doseglo odlog plačil (sto milijonov) za šest mesecev. Takoj je moral Teš za to plačati 2,5 milijona evrov nadomestila, rok izvedbe projekta pa se je podaljšal za še 31 dni, že takrat na 17. april 2015. Najhujša določba pa je, da lahko Alstom odstopi od pogodbe z vsemi posledicami za Teš, če zakon o poroštvu ne bo sprejet do 20. maja 2012. Brez tega dodatka bi se Teš po osnovni pogodbi lahko skliceval na višjo silo, saj ni imel vpliva na odločitve vlade in državnega zbora.
Zakon ni bil sprejet niti do 20. maja niti do 16. junija, ko je bil predmet že petega aneksa. Alstom je dobil možnost za podaljšanje gradnje in še poplačila vseh stroškov, ki bi jih imel zaradi ustavitve del. Z upoštevanjem osmega aneksa pa ugotovimo, da bo Alstom lahko nekaznovano zamudil 154 dni (do 27. novembra 2015). Stroški, ker ni bilo poroštev do januarja letos, pa po podpisanih aneksih znašajo skoraj 50 milijonov evrov.
Povišanje cene
Druga Janševa vlada je za odobritev državnih poroštev postavila določene pogodbene zahteve, in sicer da cena ne bo presegla 1,3 milijarde evrov, da bo projekt končan do 15. februarja 2015 in še nekatere druge. Na dan podpisa pogodbe med Tešem ter ministrstvoma za infrastrukturo in prostor ter za finance, 30. novembra lani, je realna vrednost projekta znašala skoraj 1,43 milijarde evrov. To sta prejšnji direktor Teša Simon Tot in vodja projekta Miran Žgajner vedela že veliko prej, vsaj sredi leta 2011. Na direktorja HSE Matjaža Janežiča sta namreč naslovila dopis, poskrbela sta, da ga je zaprtega v kuverti prejel samo Janežič, ker sta hotela, da nikoli ne bi bil javen. V njem sta jasno zapisala, da je realna cena projekta 1,4 milijarde evrov, povesta pa tudi, da bodo NIP 4 pripravili po optimistični varianti, to je 1,3 milijarde.
Potem ko je bil napisan optimistični NIP 4, sta takratna člana nadzornega sveta Teša Branko Sevčnikar in Franc Rosec na Aukn in MZIP poslala pismo (marca 2012) v katerem opozarjata na zavajanje in da je med člani projektne skupine jasno, da je projekt presegel vrednost 1,45 milijarde. V odgovoru na to pismo je Tot zapisal, da je trditev tendenciozna in da je namenjena rušenju vodstva Teša. Zapisala sta še, da terminski načrt v NIP 4 ne izkazuje dejanskega stanja projekta, ki da zamuja vsaj šest mesecev. Opozorita, da se vodstvo Teša aktivno ne vključuje v izbor izvajalca montaže, kar bo strošek podvojilo, in na konflikt interesov, ker je vodja aktivnega nadzora Dean Besednjak hkrati podpredsednik NS Teša, vodja projekta pa Miran Žgajnar, direktor HSE Investa, podjetja, ki pripravlja dokumentacijo, izbira izvajalce in vrši nadzor nad njimi, zato nastajajo velike nepravilnosti. Zaradi tega sta potem Sevčnikar in Rosec dobila izredno odpoved delovnega razmerja. Tot pa je v odgovoru zatrdil, da je cena, zapisana v NIP 4, realna in projekt po njej izvedljiv.
Pismo so obravnavali tudi na seji NS Teša (19. marec 2012), kjer je namestnik direktorja projekta Branko Debeljak povedal, da sta skupaj z Žgajnarjem pisala Janežiču, da bo projekt dražji od predvidenega.
Zavajanje
Krona vsega zavajanja pa je bil dan podpisa pogodb za odobritev poroštev z državo, 30. novembra lani. Pred podpisom je bila zjutraj namreč še seja nadzornega sveta Teša, na kateri je Tot nadzornike seznanil, da je zaradi »ravnanj države v okviru pridobivanja državnega poroštva« oziroma suspenza Alstoma nastalo približno 33 milijonov evrov dodatnih stroškov, ki niso vključeni v NIP 5. Torej je bil že zjutraj ta projekt vreden vsaj 1,333 milijarde evrov, Tot pa je nadzornikom predlagal, da bi »bilo morebiti primerno razmisliti o odškodninski tožbi proti državi«. Kljub temu pa so se člani NS strinjali z podpisom pogodb.
Istega dne pa je Tot podpisal tudi aneks številka 8, ki je imel za posledico podaljšanje roka končanja gradnje za 67 dni, dejansko pa je Alstom s tem dobil dodatnih 154 dni. Vse to je potrdil NS Teša, seznanjen pa je bil tudi odbor za aktivni nadzor. Poleg tega je Tot z aneksom Teš zavezal, da bo Alstomu plačal 7,3 milijona evrov, če bo pogodba z EIB podpisana do 7. januarja 2013, sicer pa se kazen povečuje za 100.000 evrov na dan do skrajnega roka, to je konec januarja. Dejanski učinek tega aneksa je bil 15 milijonov evrov, NS Teša, odbor za aktivni nadzor, ki ga je tudi usklajeval z Alstomom, in Tot pa so že na dan podpisa vedeli, da bo to projekt podražilo za najmanj 7,3 milijona evrov. Tako je Tot na dan podpisa pogodbe vedel, da so dodatni stroški projekta, ki niso vključeni v NIP 5, vsaj 40 milijonov evrov.
