Več hrane iz varovanega okolja

Ljubljana – Po kmetijsko-
-okoljskih kazalnikih smo v zadnjem desetletju v Sloveniji izgubili preveč kakovostne kmetijske zemlje in s tem naravnih virov. Cilj trajnostnega kmetijstva zato ostaja: zagotoviti zadostne količine kakovostne hrane in obenem poskrbeti za ohranjanje okolja.

Takšno je ključno sporočilo včerajšnje predstavitve kmetijsko-okoljskih kazalnikov v Agenciji RS za okolje (Arso), ki sta jo v okviru projekta Razvoj kmetijsko okoljskih kazalnikov in podpora delovanju nacionalnega referenčnega centra za kmetijstvo v Eionet-Si v letu 2011 pripravila agencija in Kmetijski inštitut Slovenije (KIS).

Kmetijstvo je nujna dejavnost, ki okolje obremenjuje ter hkrati ureja prostor in upravlja naravne vire, so v svojih predstavitvah, ki so jih pripravili po posameznih kmetijsko-okoljskih kazalnikih, poudarjali strokovnjaki s kmetijskega inštituta.

Kmetijsko-okoljski kazalniki kažejo, da se kmetijska pridelava vedno bolj prilagaja večjemu varovanju okolja in da je slovenski kmetijski prostor nadpovprečno biotsko pester. V zadnjih dvanajstih letih smo predvsem zaradi pozidave pri nas izgubili 11,2 hektara tal na dan, od tega 7,2 hektara kmetijskih zemljišč, kar je po besedah Boruta Vrščaja velikost ene povprečne kmetije pri nas.

Izguba kmetijske zemlje zaradi velike urbanizacije

Izgubljanje kmetijske zemlje je posledica velike urbanizacije v letih od 2002 do 2007, še posebno leta 2005, ko je sprejeta prostorska zakonodaja oslabila nekatere omejitve, je poudaril Vrščaj. Tako smo v primerjavi z Nemčijo, ki ima v kmetijski rabi 33 odstotkov njivskih površin, pristali na vsega 8,5 odstotka njivskih površin. Nemčija je v tem istem obdobju pozidala 92 hektarov zemljišč na dan, mi 11,2 hektara, toda glede na razmerje v velikosti med državama smo v Sloveniji na dan pozidali 210 odstotkov več zemlje kot Nemčija. V tej državi načrtujejo ničelno neto pozidavo do leta 2025, medtem ko se Evropa nagiba k ničelni neto pozidavi do leta 2050.

Kmetijstvo je v precepu pridelave hrane in varovanja okolja ter s tem povezanim prilagajanjem. Med pomembnimi kazalniki je tudi kakovost tal, pri kateri stroka ugotavlja »veliko strukturno onesnaženost s težkimi kovinami«. Sicer pa je kakovost tal merljiva z več kazalniki, od organske snovi v zemlji, ki vpliva na rodovitnost, zračnosti in biotske pestrosti v okolju, do izvajanja okoljskih funkcij. Kolikšni so ti potenciali, je bolj kot ne ugibanje, saj je, kot poudarjajo, premalo podatkov, ker ni vzpostavljenega sistema trajnejšega spremljanja dogajanja.

Med pomembne kmetijsko-okoljske pokazatelje spadata tudi bilanca dušika in prispevek kmetijstva pri kroženju dušikovih spojin v vodi, zraku. Kot so poudarili, pri nas več dušika vnesemo v tla z živalskim gnojem kot z mineralnimi gnojili, katerih uporaba se je v zadnjem desetletju tudi zaradi njihovih cen zmanjšala za 30 odstotkov. Količina dušika v zraku (zaradi živinoreje) se je v zadnjih letih zmanjšala, zaradi nitratne direktive EU, z omejitvijo števila živali na hektar. Kmetijstvo pa pomembno vpliva na stanje podzemnih voda, problematični so predvsem nitrati, s katerimi je največ težav v severovzhodni Sloveniji.