Tiskane izdaje
Pomemben teden za podnebne spremembe je za nami. Koraki so sicer majhni glede na razmere, začetek pa je le. V ponedeljek je ameriški predsednik Barack Obama napovedal, da bodo ZDA do leta 2030 zmanjšale emisije iz termoelektrarn za 30 odstotkov. V torek je sledila Kitajska, ki je oznanila, da od leta 2016 ne bo zviševala skupnih toplogrednih emisij. Na vlak sta vsaj simbolno stopili dve državi, ki sta ubili zanos za spremembe na podnebnem vrhu leta 2009 v Københavnu in s tem povedali Evropski uniji, da na svetovni ravni ne šteje.
Obama je že na začetku prvega mandata napovedal, da se bodo ZDA borile proti podnebnim spremembam, vendar se je potem vedno zataknilo bodisi v senatu bodisi v kongresu ali pa obeh. Zdaj je ubral novo taktiko, ogljikov dioksid so prekvalificirali v onesnaževalo, ki povzroča podnebne spremembe in celo vrsto težav, kar je omogočilo Ameriški okoljski agenciji (EPA), da je izdala zavezujoč predpis z omejitvijo izpustov ogljikovega dioksida. Vse lepo in prav, vendar se je Obama tudi pohvalil, da so z energetsko revolucijo, večjo porabo plina in gradnjo vetrnic ter sončnih elektrarn, pomagala pa je tudi recesija, od leta 2005 do zdaj emisije zmanjšali za že 12 odstotkov. S takšnim trendom bi ZDA do leta 2030 zmanjšale emisije za 40 odstotkov, ne le 30.
Kitajska napoved je tudi videti kot obliž na močno krvavečo rano, saj so kitajske emisije od leta 2005 do zdaj zrasle za polovico. To, mimogrede, Kitajski že povzroča škodo, tako umazan zrak kot težave z vodo in onesnaženimi tlemi. Evropska unija pa je svoje cilje prilagodila tujim. Do leta 2030 bomo emisije zmanjšali za 30 odstotkov, če bo mednarodna skupnost bolj ambiciozna, pa morda za 40. Vse to bo premalo, zato lahko le upamo, da so to zgolj pogajalska izhodišča za podnebni vrh v Parizu prihodnje leto.
Medtem emisije na svetu še naprej rastejo, za eno gigatono na leto. Finančna in gospodarska kriza sta rast le upočasnili, ustavila pa je nista. Meritve vsako leto pokažejo nov rekord vsebnosti toplogrednih plinov, rekordni so tudi obsegi škode, ki jo povzročijo neurja, poplave, suše, vročinski valovi pa tudi onesnaženje zraka, vode in tal. Slovenija je na koščku sveta, kjer so škode še izrazitejše. V topli zimi so nas presenetile poplave, potem je gromozansko škodo povzročil žled, le malo bolj južno so sledile še nikoli videne in grozljive poplave, v Sloveniji smo ta teden preživljali nekoliko zgoden vročinski val, poletje pa bo še bolj vroče, napovedujejo nekateri. V vročini se država s pregovorno obilico vode lahko hitro spremeni v ožgano enoličnost, polomljeni gozdovi pa izgubijo še preostalo življenjsko moč. To bi morala biti prva strateška prioriteta države, a kaj, ko še spodobne vlade na znamo sestaviti.
Vroče je, pot pa dolga
Zeleno mnenje
Objavljeno
12. junij 2014 19.49
tlo poplave
