A. Z.
Nobena svetovna gospodarska kriza ni prizadela toliko držav in toliko ljudi, od sezonskih delavcev na Kitajskem do avtomobilskih delavcev v Detroitu in celo močne tradicionalne nemške družbe, kakršen je kemični gigant BASF. V Rusiji je spravila na kolena oligarhe, ki so prisiljeni prodajati svoja, nekoč državna podjetja - državi.
Vladimir Jevtušenkov kuje načrt, kako zmanjšati odvisnost države od izvoza surovin. S tem namenom je njegova podružnica Sitronics na obrobju Moskve postavila najsodobnejšo tovarno polprevodnikov. Oligarh je ravnokar reprogramiral dolg Sitronicsa in pri banki za razvoj Vnešekonombank zagotovil 182 milijona evrov posojila za ta predmet svojega ponosa. S tem denarjem bo poravnal dolgove pri nemški Dresdner Bank. Vendar to trenutno ni njegov največji problem. Njegov holding Sistema, pisana druščina podjetij, od gradbenih, telekomunikacijskih do tovarn otroških oblačil, ima sedem milijard evrov dolga.
Zapravljanje, da mu ni para
Jevtušenkov je član klana superbogatih, ki zbujajo pozornost doma in na tujem. Na tujem predvsem zaradi spektakularnih prevzemov. Zahod se zgraža tudi nad razmetavanjem denarja ruskih bogatinov. Bančnik in zbiralec umetnin Pjotr Aven si je v svoji angleški vili dal narediti jedrsko zaklonišče. Finančnik Sulejman Kerimov je leta 2006 v Nici razbil svoj astronomsko dragi ferrari. Roman Abramovič pa se je z arabskimi princi kosal, kdo bo imel najdaljšo jahto na svetu, in v angleški nogometni klub Chelsea vložil neverjetno vsoto: 600 milijonov evrov.
Takšne osebnosti so torej gonilna sila privatizacije ruskega gospodarstva po padcu komunizma. Najmanj tankovestni med njimi so do konca izsesali pešajoča podjetja, medtem ko so drugi prestrukturirali stara sovjetska podjetja in v zadnjih letih razširili ruske družbe v tujino. Dobe debelih krav pa je zdaj konec. Ameriška poslovna revija Forbes ocenjuje, da je samo 25 najbogatejših Rusov v sedanji svetovni gospodarski krizi izgubilo skoraj 180 milijard evrov. Abramovič je vlagal predvsem v holding Evraz, katerega vrednost je na londonski borzi v šestih mesecih padla z 28 milijard na 3,2 milijarde. Ruski jeklarski baron Aleksej Mordašev je izgubil 18 milijard evrov.
Državno, zasebno, državno ...
Ocenjujejo, da so družbe in banke izgubile 360 milijard evrov, skoraj toliko kot ima rezerv za hude čase ruska država, ki nadzoruje tretje največje rezerve zlata in denarja na svetu. Ruski oligarhi so zdaj odvisni od pomoči vlade. Ljubitelj jaht Abramovič je prejel 1,4 milijarde evrov, Jevtušenkov se trenutno pogaja za prodajo svojega deleža v telekomunikacijski družbi Svjazinvest. Kupec je ruska država. S kupnino bo poravnal dolgove podjetja in poskrbel za nove naložbe. Bankir Pjotr Aven je nedavno odletel v Sibirijo s premierom Vladimirom Putinom. Nekaj dni zatem mu je vlada dala posojilo 1,5 milijarde evrov.
Kako drugače od 90. let prejšnjega stoletja, ko so oligarhi s svojim denarjem poskrbeli za ponovno izvolitev predsednika Borisa Jelcina. Štiri leta zatem je finančni magnat Boris Berezovski pomagal svojemu varovancu Putinu postati Jelcinov naslednik. Zdaj se je položaj obrnil in Kremelj podpira oligarhe. Politika odloča, kdo bo ostal v igri in kdo izpadel. Aluminijski car Oleg Deripaska, nekoč najbogatejši med njimi (pred krizo 23 milijard evrov) bo na robu bankrota, če mu država ne odobri 3,5 milijarde evrov posojila. V dobrih časih je kupil številne tovarne in družbe, od Nigerije do Tadžikistana, zdaj združene v holdingu Basic Element: tovarne avtomobilov in letal, zavarovalnice, banke ... Konec poletja je zaposloval 30.000 ljudi, vendar je Deripaska ves svoj imperij zgradil na kredit. Od aprila, ko je prevzel največjega proizvajalca niklja Norilsk Nickel je njegova vrednost padla in banke so začele zahtevati nova jamstva. Da ta dragulj ruske kovinske industrije ne bi prišel v tuje roke, je Kremelj posodil Deripaski več milijard rubljev, v zameno pa v nadzorni odbor postavil svojega predstavnika. Zdaj se številni strokovnjaki boje, da bo država postala novi superoligarh in razveljavila številne privatizacije iz 90. let, piše Spiegel.
Dobri stari krompir
Jevtušenkov je prepričan, da bo Kremelj kasneje spet privatiziral družbe, ki jih zdaj prevzema. »To naš ubogi premier Putin nenehno ponavlja. Saj je vendar vsakomur jasno, da so uradniki slabi poslovneži!« Kakorkoli že, zagovorniki svobodnega trga s finančnim ministrom Aleksejem Kudrinom na čelu, in privrženci večjega državnega nadzora, ki jih vodi premierov namestnik Igor Sečin, so si navzkriž. Izid tega spora je neznan tako kot odgovor na vprašanje, kdaj se bodo spet dvignile cene plina in nafte, bistvene za rusko gospodarstvo. Eno je jasno: širjenje ruskih podjetij v tujino se je ustavilo. Deripaska je že moral z izgubo prodati nemško gradbeno družbo Hochtif in kanadsko Magno. Jeklarski tajkun Aleksej Mordašev, ki je kupil ameriško rudarsko družbo PBS Coals lani novembra menda za milijardo evrov, je oznanil, da bo radikalno skrčil naložbe. Ta ruski oligarh, ki je postal četrti največji proizvajalec jekla v ZDA, je zdaj ukazal delavcem v ruskem Čerepovcu in ameriškem Dearbornu delati manj ur.
Kriza pa ne pomeni le nevarnosti, temveč tudi priložnost. Slednjo simbolizira operacija tajkuna Aleksandra Lebedeva, ki je naročil pri nemški družbi Grimme kmetijsko opremo za štiri milijone evrov. Gradi namreč največjo tovarno za pakiranje krompirja v Evropi. Na eni strani mora izplačati tuja posojila, ki postajajo vse dražja zaradi devalvacije rublja, na drugi stavi na nove ideje, ki bodo dajale dobiček v prihodnosti. Mar ni kmetijski minister dejal, da Rusija ni le surovinska, temveč tudi kmetijska supersila? V času carjev je bila največja svetovna proizvajalka žita. Ko so kmetijstvo kolektivizirali, se je pridelek zmanjšal in nazadnje je morala Rusija kupovati žito na Zahodu. V vasi Popovka s 1600 prebivalci je Lebedev kupil staro zadružno farmo Maksim Gorki. Že zdaj je pridelek desetkrat večji kot ob koncu sovjetske dobe. Če na modernem industrijskem sektorju ni več zaslužka, zakaj ne bi poskusili s staromodnim poslovnim modelom.
Iz sredine izdaje Dela