Tudi Američani težko razumejo, kako je mogoče, da njihov navidezno vsemogočni voditelj brez težav razplamteva vojne po svetu, ko pride do njegovih obljub o spremembah na domači fronti, pa vse skupaj razvodeni.

Ne le mednarodna javnost, ki zaradi monopolističnega značaja svetovnega medijskega prostora pogosto več sliši o bombastičnih izjavah ameriškega predsednika Baracka Obame kakor o tem, kar govoričijo njeni domači politiki, tudi Američani težko razumejo, kako je mogoče, da njihov navidezno vsemogočni voditelj brez težav razplamteva vojne po svetu, ko pride do njegovih obljub o spremembah na domači fronti, pa vse skupaj razvodeni.

To se je med drugim zgodilo z zdravstveno reformo, zapiranjem zloglasnega koncentracijskega taborišča za osumljene teroriste v Guantanamu in omejevanjem izpustov toplogrednih plinov, nič bolje pa se ne obeta napovedanemu poostrenemu državnemu nadzoru nad delovanjem finančnih ustanov, ki so s svojimi neodgovornimi špekulacijami, piramidnimi shemami in prodajanjem tople vode ZDA in ves svet privedle na rob finančnega zloma, za kar so jih oblasti potem nagradile z bilijoni dolarjev davkoplačevalcev, ki z izgubljanjem služb in streh nad glavo še vedno plačujejo visoko ceno lumparij tolstih mačkonov z Wall Streeta, med tem ko si ti brezsramno razdeljujejo milijonske nagrade.

Ko se je tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami konec leta 2008 razpočil finančni balon, zgrajen na prefinjenih modelih preprodajanja megle ničvrednih hipotekarnih posojil, do »rešitev« ni bilo tako težko priti kakor takrat, ko bi morali s političnimi odločitvami reševati tegobe običajnih ljudi. Eden od številnih »podtaknjencev« Wall Streeta v izvršni oblasti je čez noč pripravil silne predloge, ki jih je strnil na tri tipkane strani, država pa je začela z lopatami metati davkoplačevalski denar povzročiteljem krize. O tem, kako je takrat rešil svet, se zdaj republikanski politik Henry Paulson ter dolgoletni uslužbenec in direktor banke Goldman Sachs, ki je korporativno kariero nadaljeval kot finančni minister v administraciji Georgea Busha, zdaj hvali v knjigi Na robu: Znotraj tekme preprečevanja propada globalnega finančnega sistema.

Njegovo velikodušno razdeljevanje tujega denarja svojim nekdanjim prijateljem, ki so ga takrat v vzdušju strahu, podobnem, kakor ga običajno piarovska mašinerija ustvari pred začetkom vsake nove »pravične« vojne, podprli vsi vodilni politični igralci, je nadaljevala tudi nova administracija, v kateri so se kljub zamenjavi političnega predznaka na vodilnih gospodarskih in finančnih položajih spet znašli »podtaknjenci« z Wall Streeta.

Običajno govorijo, da so za reševanje finančnih ustanov, ki so bile »prevelike, da bi jih pustili propasti«, Američani porabili nekaj več kot 700 milijard dolarjev. A kakor v knjigi Potrebno je ropanje: V ozadju reševanj, nagrad in zakulisnih dogovorov od Washingtona do Wall Streeta ugotavlja novinarka Nomi Prins, je bil to le vrh ledene gore, saj sta do zdaj centralna banka in finančno ministrstvo za gašenje finančnega požara z različnimi skladi, programi, jamstvi in posojili namenila vsaj 14,4 bilijona dolarjev, znesek pa še raste.

Ti tisoči milijard ne pomenijo veliko, ko so zgolj zapisani na papirju. A v reviji Mother Jones so izračunali, da bi s tem denarjem deset let brezplačno cepili otroke v 117 državah (110 milijard dolarjev), deset let izplačevali 10.000 dolarjev letne nagrade vsem učiteljem v ameriških javnih šolah (318 milijard), poslali vse lanske ameriške maturante na zasebne univerze (347 milijard), podvojili sredstva za raziskave aidsa in raka v naslednjih 20 letih (493 milijard), pokrili desetletne izpuste CO2 vseh Američanov (559 milijard), do leta 2015 dosegli cilje boja proti revščini ZN (757 milijard), zagotovili sredstva za predšolsko vzgojo vseh ameriških otrok v naslednjih dveh desetletjih (860 milijard), kupili hiše vsem ameriškim brezdomcem (878 milijard), v naslednjih desetih letih pomagali nerazvitim državam odpravljati učinke podnebnih sprememb (dva bilijona), kupili vsem Zemljanom najnovejši mobilnik iPhone 3GS (dva bilijona), deset let plačevali zasebno zdravstveno zavarovanje vsem trenutno nezavarovanim Američanom (2,2 bilijona) in odplačali tretjino vseh stanovanjskih oziroma hipotekarnih kreditov v ZDA (3,5 bilijona).

In kaj so Američani dobili za to »skromno« nagrado finančnim ustanovam? Ne veliko. Še vedno množično letijo na cesto in izgubljajo strehe nad glavo, banke pa kljub izdatni pomoči ne dajejo posojil, ampak raje nadaljujejo podobne finančne mojstrovine, ki so krizo povzročile. Hkrati pa tistim vodilnim uslužbencem, ki so vse skupaj zakuhali, plačujejo še višje nagrade kakor pred krizo. Povedano s številkami: za nadvse »uspešno« lansko leto bodo ameriške finančne ustanove plačale 30 do 40 odstotkov višje nagrade kakor za leto 2008, skupni znesek pa bo presegal 140 milijard dolarjev, oziroma skoraj trikratni BDP Slovenije.

Ko je oblast v ZDA prevzel demokratski predsednik Obama, je napovedal, da si država ne more več privoščiti takšnega sistema, v katerem lahko finančne ustanove nenadzorovano počnejo vse, saj vedo, da jih bodo v primeru krize rešili z davkoplačevalskim denarjem. Po tridesetih letih intenzivnih finančnih deregulacij, pri katerih so bile demokratske administracije enako ali pa še bolj pridne kakor njihovi republikanski politični nasprotniki, se je zdelo, da bo v deželi zapihal nov veter. A kaj ko je po prevzemu oblasti tiste, ki so mu med predvolilno kampanjo svetovali, naj s tovrstnimi obljubami pritegne razbesenele ljudske množice, poslal v »ekonomske gulage«, kakor je njihove nepomembne funkcije poimenoval raziskovalni novinar revije Rolling Stone Matt Taibi, za svoje tesne sodelavce pa postavil nove »podtaknjence« Wall Streeta. Teh je preveč, da bi jih vse našteli, navedimo le dva ključna primera: njegovega glavnega gospodarskega svetovalca Larryja Summersa, ki je kot namestnik finančnega ministra v času administracije predsednika Billa Clintona pripomogel k odpravi ključnega državnega nadzora nad poslovanjem s tako imenovanimi derivativi, potem pa si je ustvaril okoli pet milijonov dolarjev premoženja z vodenjem enega od hedge skladov, in Obamovega šefa kabineta Rahma Emanuela, ki je zaslužil 16 milijonov dolarjev kot partner v eni od čikaških investicijskih bank.

Po prvih Obamovih obljubah je finančna regulacija po tihem izginila z dnevnega reda. Šele polomija z zdravstveno reformo, poraz na nadomestnih volitvah za senatorski sedež umrlega Teda Kennedya, na katerih je zmagal populistični republikanec, in novice o napovedanih rekordnih izplačilih nagrad vodilnim uslužbencem finančnih ustanov, ki je povzročila nove izbruhe ogorčenja, so poglavarja Bele hiše prisilile, da se je vrnil k tej temi. Napovedal je, da bo predlagal zakon, ki bo omejil velikost bank, ponovno uvedel iz časov po veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja vzpostavljeno ločnico med investicijskimi in komercialnimi bankami in otežil najbolj tvegane špekulacije. Hkrati pa je v predlog proračuna vnesel posebni davek, ki naj bi ga plačale prejemnice davkoplačevalske pomoči.

A tako kot pri tragikomediji z zdravstveno reformo se je z velikimi besedami predsednika najmočnejše države na svetu zapletlo, še preden so prispele do nekaj kilometrov oddaljenega Kapitolskega griča, na katerem tako imenovani predstavniki ljudstva kujejo zakone. In tako kot v primeru preoblikovanja zdravstvenega sistema, tudi pri bančni regulaciji težava ni v republikanski opoziciji, ki enoglasno nasprotuje vsem predlogom demokratskega predsednika, čeprav jih je pred njegovim predlogom sama še odločno zagovarjala. Hudič se skriva že v Obamovih lastnih strankarskih vrstah, saj so demokratski predstavniki v obeh domovih kongresa od finančne industrije v zadnjih letih prejeli več denarja za svoje predvolilne kampanje kakor njihovi politični nasprotniki.

Drugi najpomembnejši demokrat v senatu Dick Durbin je lani aprila izjavil, da je kljub krizi finančni lobi »še vedno najmočnejši na Kapitolskem griču. Dejansko ga imajo v lasti«. Je že vedel, kaj govori, saj je samo vodja demokratske senatne večine Harry Reid lani od finančne industrije prejel več kot milijon dolarjev pokroviteljskih sredstev, tretjemu najpomembnejšemu demokratu v zgornjem domu kongresa Chucku Summerju pa so nakazali kar 1.735.900 dolarjev. Za podporo »svojim« kandidatom iz obeh strank so finančne ustanove na volitvah leta 2008 porabile 475 milijonov dolarjev, zdravstvena industrija, ki je bila drugi največji politični pokrovitelj, pa je za financiranje predvolilnih kampanj namenila »le« 167 milijonov dolarjev.

Iz tiskane izdaje priloge Dela FT