Akcije med za potrošnike, a nož v hrbet dobaviteljem

Trgovci promovirajo slovenske dobavitelje, a jih tudi stiskajo s cenami. 
Objavljeno
10. oktober 2017 19.08
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Ljubljana – Po zgledu dobre novice oplajajo nove je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek v predstavitvi letnega poročila najprej izpostavil pozitivne prakse sodelovanja trgovcev in dobaviteljev, čeprav se je pozneje pri naštevanju nepoštenih praks, ki jih uporabljajo večinoma trgovci, pomudil precej dlje.

Dobre primere delovanja verige preskrbe s hrano je podkrepil z imeni trgovskih podjetij, medtem ko jih je pri slabih izpustil. Med vrsticami je nakazal le, da trgovska veriga, ki je sumi največ primerov nepoštenih praks v odnosu do dobaviteljev glede na podatke iz poročil za leti 2015 in 2016, dosega tudi največjo rast indeksov. Gre za klasičnega trgovca, ne diskonterja, je povedal, podrobnosti pa ni razkril, saj kot varuh za kaj več kot ugotovitev suma nepoštene prakse nima pooblastil.

Slovensko meso se dobro prodaja

Kot primer dobre prakse je navedel trgovsko verigo Hofer, ki je skrajšala plačilni rok dobaviteljem na 33 dni. Najdaljši plačilni rok za hitro pokvarljivo blago je 45 dni. Za povečanje zaupanja potrošnikov glede porekla živil je poskrbela z internimi analizami izotopov vode v sadju in zelenjavi, s katerimi je mogoče precej natančno preveriti, od kod sadje in zelenjava prihajata.

Kot prakso, ki bi jo bilo dobro širiti in posnemati, je Podgoršek omenil Mercatorjev projekt Radi imamo domače, s katerim je ta nadaljeval intenzivno promoviranje slovenskih dobaviteljev. Mercator je nadaljeval tudi s prodajo rdečega mesa slovenskega porekla in »pri pretežnem delu dobaviteljev« uveljavljal neto neto nabavno ceno, čemur se trgovske verige sicer poskušajo izogibati.

Med več pozitivnimi primeri je varuh izpostavil tudi nadaljevanje prodaje rdečega mesa slovenskega porekla pri Sparu, njegov projekt Štartaj Slovenija kot »inovativen način vključevanja novih slovenskih dobaviteljev« ter »pošten obračun dogovorjenih akcij z nekaterimi dobavitelji, ki temelji na dejansko prodanih izdelkih,« oziroma nižja dobaviteljeva cena velja le za v akciji prodane izdelke.

Neto neto nabavne cene pri širokem spektru izdelkov poleg Mercatorja uporablja Engrotuš, medtem ko je ta politika pri Hoferju in Lidlu uveljavljena pri vseh skupinah živil. Pozitivna zgleda sta še mlekarna Planika, ki je vzdrževala »dokaj pošteno« odkupno ceno mleka v obdobju mlečne krize, in boljši dogovor žitne verige o dvigu cen pšenice v primerjavi z lanskim letom.

Plačilna nedisciplina javnih zavodov

Kot najbolj perečo težavo dobaviteljev trgovskih verig je Podgoršek enako kot v poročilu za leto 2016 navedel akcije. Te za dobavitelje ne veljajo le v obdobju njihovega uradnega trajanja, ko imajo od njih ugodnosti potrošniki, ampak tudi dva tedna prej in/ali teden po zaključku. Nekatere nepoštene prakse mu je uspelo odpraviti v dialogu z deležniki. Tako je denimo uspešno zatrl poskus trgovske verige, ki je z dopisom dobaviteljem zahtevala zniževanje cen nekateri izdelkov tudi za 20 odstotkov. Če se ji ti ne bi uklonili, bi njihove izdelke umaknila s polic.

V isti trgovski verigi je Podgoršek zaznal še sume drugih nepoštenih praks, med njimi vsiljevaje nizke cene svežega mesa v akcijah. Če je dobavitelj ne potrdi, je izključen iz prodaje vsega svežega mesa naslednjih deset dni. Takšne akcije »dramatično znižujejo povprečne prodajne cene,« in udarijo zlasti dobavitelje izključno slovenskega mesa, ki jim po plačilu vseh pogodbenih bonitet ostaja manj kot deset centov na kilogram. To pomeni, da meso praktično prodajajo po njegovi lastni ceni, kar ne zagotavlja razvoja podjetja.

V drugi trgovski verigi imajo na začetku leta posebna pogajanja z dobavitelji, kjer jim na ločenih sestankih dokazujejo, da so s prodajo njihovih izdelkov v zaključenem letu ustvarili izgubo, in zahtevajo rešitev za njeno povračilo. Zanimivo je, da so bili vsi dobavitelji soočeni z enako izgubo, okoli 20.000 evrov, je v pogovorih z več njimi ugotovil Podgoršek.

V verigi preskrbe s hrano je še vedno prepogosta plačilna nedisciplina, pri kateri izstopajo javni zavodi. Varuh se tudi sprašuje, ali trgovske verige v Sloveniji res ne znajo zagotavljati dobička brez nepoštenih praks. Podatki kažejo, da so se v zadnjem letu finančno stabilizirale, podobne rezultate je pričakovati tudi letos, nekateri dobavitelji pa kljub racionalizaciji izrazito poslabšujejo svoje poslovanje.

Številne nepoštene prakse, a jih ne znamo sankcionirati

Ugotovitve domnevno nepoštenih praks, ki jih je Podgoršek zbral v zaupnih pogovorih s preko sto deležniki v živilski verigi, potrjujejo tudi prvi rezultati sektorske raziskave Agencije RS za varstvo konkurence, ki je bila izvedena na podlagi priglasitve sumov varuha januarja lani. Tudi ta med najpogostejšimi in najbolj problematičnimi nepoštenimi praksami navaja akcije, zatem pa vsiljevanje plačil, popustov, rabatov in superrabatov ter prispevke za uvrščanje ponudbe oziroma dobavitelje na prodajne police.

Agencija za varstvo konkurence ima v okviru obstoječih pravnih podlag edina pristojnost za preprečevanje in sankcioniranje nepoštenih praks, vendar lahko učinkovito preganja le nespoštovanje plačilnih rokov, kar je premalo za znatnejši učinek na trgu, ugotavlja Podgoršek.

Doslej še ni obravnavala nobenega takšnega primera, s tega področja tudi nimamo sodne prakse. Težava je, da agencija ne zna opredeliti pojma znatne tržne moči potencialnih kršiteljev oziroma dokazati, da so bile te prakse dobaviteljem vsiljene. Za učinkovitejšo vzpostavitev reda v odnosih med podjetji v verigi preskrbe s hrano je po njegovih besedah treba temeljito nadgraditi pravno podlago. Da bosta poskušala podpreti spremembo zakona in da bo ta sprejeta še v tem mandatu, sta na sejmu Agra v Gornji Radgoni obljubila tudi ministra za kmetijstvo in gospodarski razvoj.

Za napovedane podražitve niso krivi kmetje

Ob robu letnega poročila je Podgoršek komentiral tudi napovedane podražitve mleka, mesa in izdelkov iz njiju za 15 do 20 odstotkov. Opozarja, da za podražitve mleka in mlečnih izdelkov ni pošteno kriviti primarnih pridelovalcev, saj so cene pri njih še vedno nižje od aktualnih maloprodajnih cen, ki so se oblikovale pred mlečno krizo.

Pri mesu, izključujoč mesne izdelke, je v pogovorih z nekaterimi slovenskimi mesarji izvedel, da so jim trgovske verige priznale dvig cene za nekaj odstotkov, kar se bo po njegovem mnenju »s kakšnim centom prelilo tudi na kmetijo. A še vedno govorimo o nekajodstotni podražitvi do trgovskih verig, beremo pa o 15- do 20-odstotni podražitvi v maloprodaji,« opozarja.