Tiskane izdaje
Ljubljana – Lastniški delež države v slovenskem bančnem sistemu je eden največjih na svetu. Eden od razlogov sta sanacija in nacionalizacija bank, drugi pa je pomanjkanje politične volje za privatizacijo največjih bank v preteklosti.
KBC je leta 2002 za skoraj pol milijarde evrov kupila 34 odstotkov NLB, a slovenska vlada v prihodnjih letih Belgijcem ni prepustila večinskega deleža v banki. KBC je po dobrem desetletju izstopila iz NLB, zato je slovenski državi prodala celoten delež po ceni enega evra za delnico. Slovenska vlada je preprečila tudi večji vstop tujega lastništva v drugo največjo slovensko banko. NKBM je namreč leta 2011 iskala dodaten kapital na varšavski borzi, a je takratna Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), v kateri je sedel tudi sedanji kandidat za nadzornika Slovenskega državnega holdinga Marko Golob, trem državnim podjetjem Elesu, Pošti Slovenije in Gen energiji naložila dokapitalizacijo NKBM. Takratni minister za finance France Križanič in nasprotnik privatizacije je zagotavljal, da bo »delnice mogoče zelo hitro in z donosom prodati«. V resnici so podjetja izgubila celoten vložek: 47,5 milijona evrov. Država je namreč nacionalizirala banke in v NLB, NKBM, Abanko, Banko Celje, Factor banko in Probanko samo v zadnji sanaciji zlila približno štiri milijarde evrov.
Da je vlada od evropske komisije dobila dovoljenje za državno pomoč, se je morala zavezati k privatizaciji bank. Najbliže prodaji je mariborska NKBM, saj madžarska banka OTP in sklad Apollo pripravljata novi zavezujoči ponudbi. Predsednik uprave NKBM Aleš Hauc je že izrazil željo, da banko kupi strateg. »V NKBM menimo, da bi bila prodaja banke strateškemu lastniku iz bančne industrije pozitivna iz več razlogov: z novim lastnikom bi tudi mi dobili novo znanje, izkušnje in seveda transferni denar po nižjih cenah oziroma cenejše vire financiranja, kar pomeni, da bi strankam lahko zagotavljali nekatere produkte pod ugodnejšimi pogoji,« so nam pred časom dejali v banki.
Prodaji NKBM bo verjetno sledila privatizacija združenih Abanke in Banke Celje ter nato do konca leta 2017 še večinskega deleža v NLB.
Medtem ko je bilo poslovanje avstrijske banke Hypo v Sloveniji domnevno nezakonito, so izkušnje s tujimi lastniki v slovenskih bankah večinoma dobre. Pred več kot desetletjem so lastniki (Istrabenz, Luka Koper, Intereuropa) prodali Banko Koper italijanski Intesi Sanpaolo, čeprav so takrat mnogi prodajo označili za lahkomiselno. Banka Koper je danes banka, ki je v nasprotju z bankami v državni lasti vsa leta krize rasla, poslovala z dobičkom in ni potrebovala dokapitalizacije.
Da so srednje velike slovenske banke, ki so v tuji lasti, bolje poslovale in več kreditirale od največjih treh bank v državni lasti, pa je razvidno iz podatkov, ki jih je na lanskih dnevih slovenskih bančnikov predstavil direktor Združenja bank Slovenije France Arhar. Največje tri slovenske banke so namreč od leta 2006 skupaj ustvarile 723 milijonov evrov izgube, skupina srednjih bank pa skupaj 497 milijonov evrov dobička.
Čeprav so državne banke obvladovale skoraj polovico trga, so v tem času podelile le tretjino več posojil od srednjih bank, ki so obvladovale največ četrtino trga. Od leta 2006 so namreč tri največje banke skupaj podelile največ 15,8 milijarde evrov posojil, druga skupina pa 10,2 milijarde evrov.
