Bavčar: Prosijo me, naj Janši sporočim, česar si sami ne upajo

Ljubljana - Igor Bavčar razmišlja o osebnem stečaju; pred zaporom ne bo pobegnil v tujino, bo pa zaprosil za odlog prestajanja kazni. Z Janezom Janšo je v stikih po elektronski pošti, nekateri predstavniki SDS ga prosijo, naj Janši sporoči določene stvari; sami se mu jih namreč ne upajo.

Ko sva se dogovarjala za kavo čez mejo, v Italiji, mi je prišlo na misel, da boste morebiti pobegnili pred zaporom, kot Robert Zavašnik ali Robert Časar, ki je dobil celo dve leti zapora manj kot vi.

Ne razmišljam o tem. Tu sem doma. Vse, kar sem v življenju naredil, sem naredil v Sloveniji in tukaj bom tudi ostal; prav nikamor ne bom bežal. Ne bom sicer rekel, da pobegnejo vedno le krivi, ker to ni res, saj so iz številnih držav bežali mnogi, ki niso zakrivili prav ničesar. To prej govori o državah, kot o ljudeh. Pripravljam se na nove instance, ki so mi preostale v kazenski zadevi, in nameravam dokazati, da nisem nikogar napeljeval in ne pral denarja. Kam pa naj bi sploh šel?

Prav, kaj pa Istrabenz, ste bili naivni, preambiciozni, pohlepni?

Bil sem tudi naiven, storil sem napake. Imel sem vse možnosti, da bi ravnal drugače, zagotovo sem bil preveč ambiciozen, narobe je bilo, da se nisem malo ustavil, sedel, se zadovoljil z doseženim, razmišljal sem že, da bi lahko preprosto vztrajal pri prodaji naftnih derivatov, črpalkah, čeprav brez možnosti rasti, dobička. Namesto tega sem hotel rast, nova podjetja, nove zaposlitve, nove trge, v to sem verjel in celo načrtoval posreden vstop v lastništvo … Morda ne bi smel poslušati komentarjev ob vsaki objavi holdingovih rezultatov, ki so kritizirali dobiček ali izgubo, danes pa ti isti govorijo o nekih drugih ciljih podjetništva.

Samo ne recite, da ste bili naivni in nasedli bančnikom, ki so vas »silili« v zadolževanje ...

Ne. Nobena banka ni za nami metala denarja, no, morda razen ene tuje, ki je z dampingom na vsak način hotela financirati Istrabenz in izločila sindikat petih bank. Res pa je, da je bil to čas konjunkture, da so banke imele ogromno denarja in so spodbujale kreditiranje, po krizi pa so ga čez noč ustavile, Banka Slovenije je objavila, da so banke morale vrniti skoraj deset milijard evrov v nekaj mesecih od nastanka krize. Mene je gnala ambicija po rasti, uspehu. Ne krivim ne svojih svetovalcev ne finančnikov, nikoli nisem; ko rečete Istrabenz, vsi vedno mislijo name, čeprav financ holdinga nisem vodil in čeprav se pravzaprav nikoli nisem dogovarjal za noben kredit. Istrabenz, ki je bil finančni holding še pred mojim prihodom, sem vodil v času, ko je bilo ogromno denarja na trgu, želja po rasti in vsi novi projekti, GEN-I, Droga Kolinska, Hotel Palace, hoteli na Hrvaškem, v Italiji, nova podjetja v plinski dejavnosti, Mercator, Petrol … vse to je povečevalo zadolžitev; rast dolga smo sicer spremljali, a ker smo imeli na drugi strani ogromen portfelj vrednostnih papirjev in nepremičnin, namenjenih prodaji, nas to ni skrbelo. Velika napaka je bila, da nismo že prej izstopili in zmanjšali zadolženosti. Tako pa smo preprosto živeli s to zgodbo, dokler se ni zgodil Lehman Brothers.

... ali pa da je kriva politika, kot pravi zdaj Dušan Črnigoj ...

... še manj bi izjavil kaj takšnega. Politika je kriva marsikaj, poglejte samo, kako se ona zadolžuje. Ni pa kriva tega, da sem se jaz napačno odločal, da sem podpiral odločitve, ki so mi jih sugerirali, da nisem pravi čas zategnil ročne. Kot je rekel Stane Kavčič v svojih dnevniških zapisih, zdelo se nam je, da nam voda sega le do gležnjev.

Od česa živite?

Delam, imam nekaj projektov, svetujem, ohranil sem veliko poslovnih stikov, prodal sem hišo. Imam dolg do davkarije in zdaj moram po potrditvi prvostopenjske sodbe na ljubljanskem višjem sodišču vrniti še 21 milijonov evrov.

Ker predvidevam, da ne boste rekli, da jih imate nekje na računih v tujini, boste storili torej - kaj?

Kaj pa mislite, da mi preostane? Ne vem pravzaprav, kaj bom, delam, da bom uspel na naslednji instanci, tudi z Dursom sem še v sporu. Zadeva je res tragikomična. Davkarija je ta posel, zaradi katerega sem obsojen, razumela kot legalen posel, najprej mi davka ni odmerila, potem, po pismu tožilca davkariji in pred preiskavo, pa je spremenila stališče, a še vedno videla to kot legalen posel in sem moral zanj plačati davek. Poravnal sem že dve tretjini odmerjenega davka. Zdaj je prišla sodba, ki pravi, da je bil posel nelegalen in da moram to vrniti; če sledi še odškodninska tožba Pivovarne Laško, me bodo terjali še oni, vse skupaj več kot dvakratno vsoto! Razumi, kdor more, verjetno bom moral v osebni stečaj.

V vašem življenju ste imeli kar nekaj vzponov in padcev, toda zadnji, ki ste ga še najmanj pričakovali vi sami.

Ko se človek sooča z nečim tako brutalnim v življenju, začne razmišljati, zakaj se mu vse to dogaja. Imel sem vzpone in padce, padel kar nekajkrat, po Odboru in objavi mojih zapiskov, po razpadu SDZ in porazu Demokratov po vojni, po prisilni poravnavi v Istrabenzu, najhuje pa seveda s procesom. Velikokrat sem izkusil, da po padcu ostane zelo malo ljudi ob tebi. Med drugim sem bil minister v štirih vladah, in ko nisi več minister, lahko mirno pospraviš svoj telefon v predal, ker neha zvoniti. V trenutku obmolkne. V življenju sem srečal veliko ljudi, ki so bili, ko so bili in charge, na položaju, prepričani, da so najboljši. Živeli so v iluziji in se niso zavedali, da so na tej funkciji tudi zaradi določenega spleta okoliščin, začasno. Nikoli nisem bil tako »daleč«, da bi verjel, da so za vse slabo, kar se mi je zgodilo, krivi drugi. Srečo pa imam, da so ljudje v mojem življenju, ki ne glede na vse ostajajo ob meni.

Kako ste doživeli potrditev zaporne kazni?

Zelo me je prizadelo.

Kaj to pomeni, opišite konkretneje.

Ne vem, kaj naj vam rečem. Težko je govoriti o tem, nikoli nisem maral kazati čustev, to res storim zelo redko, javnosti tudi nisem nikoli spustil v svoje zasebno življenje ... Kaj to pomeni? Pomeni, da se človek ponoči zbuja, da ne moreš spati in razmišljaš … Ne vem, kako vi doživljate oziroma preživljate svoje osebne travme, jaz sem se po sodbi počutil res nemočnega, to je v pravzaprav najhujše, ko se ne počutiš krivega tega, česar te dolžijo … Ljudje, ki me imajo radi, moja družina, moja starša, brat in njegova družina, prijatelji mi sicer ves čas stojijo ob strani, z menoj živijo vse te vzpone in padce in žal mi je, da morajo to prenašati zaradi mene. Opravičujem se jim za vse to, niso si tega zaslužili, lahko bi bilo tudi drugače. V takšnih trenutkih se dogaja, da se svojih ljubljenih, ki si jih prizadel, pravzaprav izogibaš, ker vidiš, da trpijo in jim je težko zaradi tebe. Zdaj moram zbrati dovolj moči, da grem v tej zadevi naprej, na vrhovno sodišče, da tudi njim dokažem, da me s pravico podpirajo.

Višje sodišče je potrdilo tudi sedemletno zaporno kazen, sodba vam sicer še ni vročena; boste zaprosili za odlog prestajanja?

Vložil bom zahtevo za varstvo zakonitosti in seveda zaprosil za utemeljen odlog prestajanja kazni, a se bojim, da mi to ne bo omogočeno. Ves čas imam vlogo nekakšnega primera, sistem bo na meni poskušal dokazati, da deluje, poleg tega boste številni novinarji terjali, da se me zapre, in spraševali, zakaj sem še na prostosti. Živimo v nekakšnem stampedu, marsikdo si z njim pomaga zakriti prave razloge za krizo.

In če bomo mediji »izterjali« svoje?

Šel bom v zapor, ampak o tem zdaj ne razmišljam, pa ne zato, ker bi šlo za nekakšen obrambni mehanizem, dejansko sem skoncetriran na pritožbo. Sodišče se je pri meni postavilo na pozicijo, da sodi o posameznih poslih za nazaj, pa je jasno, da ob njihovi sklenitvi nihče ni mogel napovedati gibanja delnic, tipičnih obligacijsko pravnih razmerjih se pravosodje loteva po uradni dolžnosti in jasno je, da je ta veja oblasti v Sloveniji tista, ki določa smer naše tranzicije in njene akterje bolj kot vsake volitve.

Kriminolog Bojan Dobovšek, novoizvoljeni poslanec SMC in menda tudi možni kandidat za notranjega ministra, opozarja, da se padli menedžerji pogosto izgovarjate, da ste zaupali svojim svetovalcem, pa da zato niste krivi ... V Istrabenzu zdaj razčiščujejo nejasnosti glede nakupa delnic Intereurope, posel naj bi Istrabenz oškodoval za več milijonov evrov, po vaših besedah pa ga je začel Srečko Kenda, član uprave, končal pa Kristjan Sušinski, vaš svetovalec.

Za vse v Istrabenzu sem nekako objektivno odgovoren, ampak poslov z delnicami Intereurope nisem vodil, to je bila pristojnost drugih. Posel s temi delnicami je prinesel dobiček, ne izgube. Istrabenz se tudi toži z Dursom v zvezi s plačilom 800.000 evrov davka, ki ga je moral plačati. Prepričan sem, da mu bo uspelo.

Janko Kosmina pravi, da za veliko stvari, ki so se dogajale, kot prvi nadzornik sploh ni vedel.

Vedel je, z nekaterimi zadevami se res ni strinjal, kot na primer s prodajo Droge Kolinske leta 2008, ki jo je ustavil nadzorni svet, jaz pa sem bil verjetno tedaj v tem primeru premalo odločen, ker bi s tem holding razdolžil, po Lehman Brothers pa je bilo tako in tako prepozno. Kosmina mi je zameril tudi prodajo Marine Koper, ki sta jo prodala Marina Antolovič in Istrabenz turizem. Danes bi ravnal drugače, Kosmine ne krivim za nič in se mu opravičujem, ker sem ga razočaral.

Navzkrižno kupovanje Petrola in Istrabenza. Kolikor se spomnim, vas je pri tem Kosmina podpiral.

Je, za to je bil sprejet sklep nadzornega sveta. V času, ko se z Boškom Šrotom nisva mogla dogovoriti o Mercatorju in je Istrabenz izstopil iz te zgodbe, ne povsem sicer, ker je prodajo drugega paketa, vrednega več kot 110 milijonov evrov, preprečila politika z UVK, je prišlo v energetiki, kjer je bil Istrabenz zelo močan, do tega, da se je Janševa vladna ekipa z Rusi začela dogovarjati o vstopu ruskega energetskega giganta v Petrol. Sprva sem hotel doseči povezovanje Istrabenza in Petrola, ker si nisem želel, da bi nas na energetskem delu potopili z ruskim vstopom. To mi ni uspelo. Zato smo hoteli vstopiti v Petrol do 25 odstotkov. Z denarjem od prodaje Mercatorja in z dolgom smo prišli do slabih 18 odstotkov, s tem smo hoteli zagotoviti svoj vpliv pri odločanju o prihodnosti energetskega trga v regiji. Toda politika je podprla Petrol in mu iz Kada in Soda prodala 30-odstotni delež Istrabenza in začel se je prevzem Istrabenza, ne Petrola.

Zanimivo, kako različno razlagate to zgodbo. Božo Dimnik, znani lobist in stric Marka Kryžanowskega, ki je vodil tedaj Petrol, je za Delo povedal povsem drugačno zgodbo – Petrol je moral kupiti Istrabenz, drugače bi Istrabenzovi menedžerji kupili Petrol in se prisesali na Petrolov denarni tok. Da ste hoteli spremeniti dvotirno upravo v enotirno in na ta način v podjetje nastaviti svoje ljudi, tako bi rešili svoje finančne probleme. Kryžanowski je pač to moral narediti, čeprav je vedel, da bo s tem Petrolu prinesel izgubo, vendar je bilo takrat v ospredju preživetje podjetja. Vaš komentar?

Dimniku sem v Delu odgovoril. Če bi Božo Dimnik bral spletne strani Petrola danes, bi med objavami za vlagatelje našel tudi tisto, ki kaže, da sta spremembo sistema upravljanja predlagala prav Kryžanowski in njegov nadzorni svet za 17. skupščino Petrola 15. maja 2008. Torej ne menedžment Istrabenza ne jaz, pač pa uprava Petrola sama! Jasno je torej, da nismo načrtovali nobenega izčrpavanja Petrola, pri spremembi načina upravljanja je šlo za utrjevanje pozicij uprave Petrola in njenih lobistov. Potem so sicer sami ta predlog umaknili z dnevnega reda.

Dejali ste, da je politika kriva za marsikaj, mislite tudi na Lahovnikov protitajkunski boj, marsikdo namreč zdaj ocenjuje, da je bil ta boj škodljiv, kot recimo Janez Škrabec v intervjuju za naš časnik?

Se strinjam, gospodarski minister Matej Lahovnik, ki zdaj zame povsem nerazumljivo uspešno vedri blizu Janeza Janše, je s svojim svetim bojem proti finančnim holdingom, ustavitvijo kreditiranja in protitajkunsko retoriko naredil politično zgodbo, in kot je videti zdaj, tudi veliko škodo slovenskemu gospodarstvu, bankam in konec koncev tudi davkoplačevalcem.

Sta z Janezom Janšo kaj v stiku?

Sva, zdaj komunicirava po elektronski pošti. Nič posebnega, pravzaprav, čeprav zdaj, po volitvah, srečujem njegove strankarske kolege, ki razmišljajo, kako po volitvah, in me prosijo, naj mu kaj sporočim, ker se mu sami niti ne upajo. Pa ne delam tega. Pa o aktualnih političnih reinterpretacijah naše osamosvojitve govoriva, kot bi rekel Lojze Peterle, tistih za današnjo politično rabo.