Begunska kriza kaže na velikanski neuspeh vodenja

Bled – Begunska kriza v Evropi, pa tudi v ostalih delih sveta, kaže na velikanski neuspeh vodenja, pravi profesor na švicarski poslovni šoli IMD iz Lozane Bill Fischer, sicer raziskovalec menedžmenta sprememb in voditeljstva.

Z njim se strinja Erhard Busek, nekdanji podkancler Avstrije: »Begunska kriza je kriza voditeljstva. Potrebovali bi več do-tankov in manj think-tankov, več stika z realnostjo in več okretnosti. V tem kontekstu pozivam politike naj se učijo od gospodarstvenikov. Trenutni ukrepi so namreč žal precej kratkoročni in nezadostni. Koliko novih avtobusov potrebujemo, da bomo begunce pospremili v naslednji državo, ne more biti pravo vprašanje.« Busek je tako kot Bill Fischer včeraj gostoval na 28. Predsedniškem forumu na IEDC poslovni šoli Bled. Fischer, profesor menedžmenta sprememb, poznavalec Kitajske in glede na britanski Independent eden najbolj vplivnih uporabnikov Twitterja, je spregovoril tudi za Delo.

Ste poznavalec menedžmenta sprememb, poudarjate, da bo voditeljstvo v prihodnosti digitalno. Kako pa vidite evropsko upravljanje in vodenje trenutne begunske krize?

Celotna zahodna hemisfera se sooča z begunsko krizo, ne le Evropa, ampak tudi Amerika, težave ima tudi južni Pacifik. To dogajanje kaže na velikanski neuspeh vodenja, pa ne samo v Evropi. Zdaj bi potrebovali nov pristop, ne ponavljanje starih napak. Zelo sem razočaran nad načinom, s katerim se vlade soočajo s tem problemom.

Kakšen bi bil pristop digitalnega voditelja k tej krizi?

Digitalno je metafora. Zdi se, da so vlade zmedene in težko je verjeti ljudem, ki niso prepričani v svoje delo. Kaj bi se moralo zgoditi? Potrebno bi bilo boljše predvidevanje, hitrejše ukrepanje ter več sodelovanja in eksperimentiranja. To bi morali rešiti že zdavnaj. Ne ker bi vedeli, da se bo zgodil beg iz Sirije, ampak ker smo vedeli, da se bo enkrat nekje zgodila humanitarna kriza, ki bo zahtevala sodelovanje in hiter odgovor. V ZDA še vedno gradijo zidove. Ampak to ni rešitev, to se vedno znova potrjuje. Potrebna je večja vključenost več ljudi. Nedavno mi je nekdo rekel, da voditelji niso prinesli dobrih idej. Zakaj pa bi morali? V digitalnih organizacijam smo videli, da povabijo druge za pomoč pri reševanju težav. Več ljudi več ve. Potrebna je večja odprtost, kako bomo skupaj rešili te težave. To bi bil digitalni odgovor.

Kaj mora imeti digitalni voditelj?

Potrebno je eksperimentiranje, se držati tega, kar deluje in prenehati s tistim, kar ne deluje. Potrebna je hitrost. Sodelovati mora z ljudmi, pomembna je medsebojna povezanost. V Siriji je grozna situacija, ljudje se trudijo rešiti svoje družine, svoje otroke. Gre za življenje in smrt. Imigracije iz Južne Amerike pa so predvsem ekonomske. ZDA in Kanada bi morala skupaj z južnoameriškimi državami odgovoriti na vprašanja, kako naj pomagajo tem ljudem, da jim ne bo treba zapuščati domov, ter kako bosta obvarovali svoje delavce in službe. To ni težava ene države, ampak celotne regije ali Evropske unije v primeru tukajšnjega vala beguncev. Vlade namreč razmišljajo, da bodo zmagale, če begunce odpeljejo v drugo državo. Zanje ni pomembno, da bo nekdo drug zato izgubil. To ni vzdržen pristop. Nisem pa strokovnjak za begunce.

Ste pa strokovnjak za Kitajsko. Gospodarstvo Kitajske je v letošnjem tretjem četrtletju zraslo za 6,9 odstotka, kar je najmanj v zadnjih šestih letih. Cel svet skrbi, kaj bo s Kitajsko, kaj pa vi napovedujete?

Ne vemo zagotovo, ali je bila gospodarska rast res 6,9-odstotna. Morda je slabša. V svetovnem gospodarstvu se dogajajo velike spremembe in tudi v kitajskem, ki je vpeto v globalno ekonomijo. Ne smemo biti presenečeni, da se kitajska gospodarska rast ohlaja, ker je del svetovnega gospodarstva in se je povpraševanje zmanjšalo. Kitajska je velika zgodba o uspehu, vprašanje je, kako ohraniti zagon. Glede na veliko število prebivalcev, je lahko zaradi upada gospodarstva lahko zelo veliko brezposelnih. Na dolgi rok bi stavil na Kitajsko, kot vedno, kratkoročno pa so vedno možna presenečenja. Kitajska vlada se mora soočiti z izzivi, kar tudi počne, denimo vodi protikorupcijsko kampanjo. Velik izziv je tudi obnoviti zaupanje v kitajsko vlado. Če Kitajci izgubijo službe, bo na preizkušnji vloga kitajske komunistične partije v gospodarstvu.

Kaj bi to pomenilo?

Vprašali bi se o modrosti voditeljev. Zato je za kitajsko komunistično partijo pomembna ohranitev visoke gospodarske rasti in zaposlenosti. Na dolgi rok bo Kitajska uspela, ker jo potrebujemo, da uspe, ker ima veliko pametnih ljudi in ker ima na gospodarstvo velik vpliv vlada. Ena od posledic ohlajanja kitajskega gospodarstva bo, da se bo nekatera industrija preselila s Kitajske v Bangladeš, Indonezijo ... Te države bodo od kitajske počasnejše rasti imele koristi. Ta selitev in razdelitev industrije je verjetno dobra tudi za celo človeštvo. Kitajska ne bo več edini prostor za proizvodnjo, ampak bodo alternative. Kitajska bo morala ugotoviti, kako se bo na to odzvala – in to že počne. Vidimo tudi kitajske organizacije, ki se širijo v tujino, denimo v Afriko. To je dobro za Afričane. Trenutno dogajanje me torej ne skrbi. Menim pa, da si bo kitajska vlada, tako kot vsaka z visoko brezposelnostjo, morala povrniti zaupanje med ljudi. Takšna so trenutna prizadevanja.