Bojan, rudar: Sapa mi zaudarja po plinih, zato mislijo, da se ne umivam

Knapi so kameradi in velika bratovščina, njihovo tovarištvo premaga vse nadloge in nevarnosti.

Objavljeno
12. julij 2014 17.23
Posodobljeno
12. julij 2014 21.00
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje

V sredo, osmi dan stavke v Premogovniku Velenje, sva s tiskovnim predstavnikom stavkajočih rudarjev Robertom Mencingerjem dogovorjena pred vhodom v rudnik. Pri kapiji stavka prva izmena. Robi pokliče tri rudarje in sedemo v prostor, kjer sicer čakajo na avtobuse. Podamo si roke in predstavijo se.

Šime Marinović je star 49 let. Rudar je 27 let. V Bosni je delal kot gradbeni delavec, potem se je iz rudarske Tuzle odpravil v Velenje. Po dveh letih se je zaposlil v jami. V Velenju si je ustvaril družino, ima dva otroka.

Bojan Šumah je rojen Velenjčan, šteje 38 let, končal je rudarsko šolo. Prav tako ima dva otroka, v jami dela 18 let.

Alojz Krajnc jih šteje 47, rudar je 28 let, seveda ima družino. V Šaleško dolino je prišel s Ptuja na šolanje v rudarsko šolo, potem se je zaposlil v rudniku.

Šime dela v jami pri izdelavi stabilnih prog, Bojan na izdelavi začasnih prog, Alojz pri odpraševanju jamskih prog, odvodnjavanju, čiščenju in prezračevanju jame. Prej je 18 let delal na odkopu, zdaj nima več najboljšega sluha in so ga umaknili. »Premogov prah, ki se nabira na opremi, je eksploziven, zato ga sproti polivamo z vodo,« pripoveduje Alojz. V jami so na deloviščih postavljeni merilniki jamskih plinov, pri sebi pa jih nosijo tudi jamski nadzorniki.

Alojz: »Doživel sem že marsikaj, lahko bi že ostal spodaj. Ko sem še delal na križišču poti, kjer se steka premog z odkopov, sva s kolegom prestavljala hidravlično podporje. Nad nama je nastala odprtina in naenkrat me je zasul droben premog. Kolega je zavpil na pomoč, in če me ne bi pravočasno z lopatami in motikami odkopali, bi se zadušil. Ali pa, ko smo še delali na jašku Škale. Nenadoma se je za nami zrušil strop, vdrl je plin po vseh rovih, luči so ugasnile. Dežurni je zavpil alarm za plin. Najbližjemu kameradu sem rekel 'Suljo, gremo!' in smo bežali proti izhodu. Za aparate za dihanje ni bilo časa. Če bi morali do zraka teči še deset metrov, ne bi prišli, bili smo že čisto omamljeni.«

Se zavedajo nevarnosti?

Bojan: »Jaz o tem pri sebi ne študiram. Če bi razmišljal, kaj se lahko zgodi, nikoli ne bi šel v jamo. Prijatelji mi razlagajo, da ni takšnega denarja, da bi šli v jamo. Ampak saj, če bi o takšnih stvareh razmišljal, niti z avtom ne bi šel na cesto. Ko grem dol, mislim predvsem na varnostne ukrepe in na ljudi, za katere sem odgovoren. V jami je povsod veliko plina, skoraj ni lokacije, kjer ga ne bi bilo. Tudi ko je plin na meji, velikokrat delamo naprej. Nihče nam ne reče, da moramo, ampak škoda je izgubljati čas z umikom in povratkom ljudi.«

O tem, kako škodljivi so jamski plini, metan, dimetil sulfid, ogljikov dioksid, vedo rudarji veliko. Bojan: »Imamo predavanja. Ampak nekaj moraš žrtvovati, da nekaj dobiš. Pa tudi zunaj so takšne drobne težave. Tri, štiri ure po šihtu še ne morem v fitnes ne v bife. Sapa iz pljuč mi zaudarja po plinih in ljudje mislijo, da se ne umivam.«

Je zdaj rudarsko delo prav tako težko kot nekoč?


Alojz: »Več je mehanizacije, zato pa je odkopavanje hitrejše, kar povzroča druge probleme. Na izmeno nakopljemo od 3000 do 4000 ton premoga na enem odkupu. Zato je večja verjetnost za izbruh plina, vdor vode ...«

Bojan: »... in treba je bolj zračiti, zato je prepih večji. Delovne razmere so vedno slabše, ne boljše, vložiti je treba več dodatnega dela, ki ga včasih ni bilo toliko.«

Rudarji so znani po nesebičnem tovarištvu in po tem, da drug drugega varujejo, ko so pod zemljo. Pa so kakšne razlike, recimo, zaradi narodnostne pripadnosti?

Šime: »Nobenih razlik ni.«

Robert: »Malo smo to čutili med vojno v nekdanji Jugoslaviji, ko so se v jami med sabo postrani gledali Bosanci in Srbi. Prej smo med sabo vse priseljence klicali za Bosance, potem pa naenkrat Srbom to ni bilo všeč in si moral paziti na jezik. Ampak mi smo bratovščina in naše tovarištvo je nacionalne zamere preseglo, trajale so le nekaj mesecev.«

Se žene bojijo zanje, kadar odhajajo na šiht?

Alojz: »Domači so se že navadili. Na začetku mi je žena večkrat znala reči, ko sem šel od doma, naj se čuvam, naj se vrnem zdrav in da jo je vsak dan strah zame.«

Šime: »Meni to reče še zdaj.«

Bojan: »Midva z ženo sva skupaj šele pet, šest let. Mogoče mi veliko ne govori o strahu, ker ve, da dosti prispevam v domači proračun in da denar potrebujemo. Haha, ima dobrega sponzorja ...«

Ampak za zdravje pa delo v jami ni najboljše?

Bojan: »Ni, seveda ni. Ampak kaj, ali bom doma v zrak gledal?«

Šime: »Vsi se zavedamo, da rudarji umiramo razmeroma mladi. Ampak umirajo tudi športniki, pa novinarji, igralci, politiki, ne? Ni pa nujno. Tudi moj oče je bil knap in ima zdaj 86 let.«

Bojan: »Imaš pa tudi primere, ko še prve penzije ne dočakajo.«

Šime: »To pač vzameš v zakup. Zato me zadnje čase moti odnos ljudi do našega poklica in dela, sploh v času, ko stavkamo. Sem bral na nekem forumu, kaj bi sploh radi, saj s 45 leti hodimo v penzijo in kakšne plače da imamo.«

Šime pripoveduje, da ima 49 let in se kmalu še ne bo upokojil, čeprav je začel delati s 17 leti in pol. Še vsaj tri leta ne bo šel v pokoj, čeprav bo čez leto dni dosegel 40 let benificirane delovne dobe.

Šime: »Delovna leta bi imel že lani, če nam ne bi skrajšali benificirane dobe. Zdaj bomo na slabšem, ker je pokojnina kljub vsemu vezana na starost in vplačane zneske. Zato mi ni prav, ko razpravljajo o tem, da kaj bi rudarji sploh radi in kakšne plače da imamo.«

Robert: »Pa tudi plače in penzije niso takšne, kakor se govori.«

Bojan: »Moj svak je vse življenje delal v jami, pred petimi leti je šel v penzijo, pa je prvi mesec dobil 680 evrov. Prej so imeli tudi po 500 evrov več, ampak tega je že dolgo konec. Pa saj rudarji tudi pokojnine dolgo ne uživajo ...«

Šime: »Meče se nas v isti koš z energetiki. Njim so šle v ne vem kakšnem času plače za 30 odstotkov gor, nam pa so jih za dve leti znižali.«

Robert: »In potem so nas okradli, ko so rekli, da nam vrnejo vzetih osem odstotkov, pa so nam obračunali osem odstotkov na 92-procentne plače.«

Bojan: »Naj pridejo za našega jurja ali jurja in sto evrov poskusiti naše delo vsi, ki so zdaj pametni in nam zavidajo. Naj pridejo za dva jurja, jaz jim plačam, pa naj se malo umirijo. Nikoli ne veš, kdaj nas bo mati narava pokopala, kdaj nas bo zasulo, kdaj bo zagorelo, kdaj nas bo zadušil plin. Ampak zamenjam pa z nikomer ne. Ponosen sem, da sem rudar.«

V četrtek zjutraj se je stavka v Premogovniku Velenje po več kot desetih dneh, s čimer je bila najdaljša stavka v zgodovini rudnika, končala. Rudarjem so obljubili plačilo regresa, plač za nazaj in nagrado za 3. julij, dan rudarjev. Vrnili so se pol kilometra globoko v podzemlje.