Brez vlaganj v razvoj in nove izdelke preprosto ne gre

Konkurenca na trgu in tekma za kupce sta ključna generatorja inovativnosti v prehranskih podjetjih. S ponudbo novih izdelkov, ki niso nujno povezani z izdatnimi naložbami, z izboljšavami pri sestavi surovin sledijo trendu novih prehranskih smernic, novim navadam in potrebam potrošnikov, prilagajajo se jim tudi z embalažo, priročnejšim pakiranjem itd.

»Mogoče smo v tem delu, ki ni toliko povezan z investicijami, malo bolj v koraku s časom kakor pri razvoju inovativnih izdelkov, za katere so nujne določene spremembe v proizvodnji, v infrastrukturi, saj v zadnjih dveh, treh letih ni bilo investicij v slovenski živilski industriji. Tudi zato najbrž, ker ni bilo razpisov [za 15- do 30-odstotno sofinanciranje], in so se podjetja malo držala nazaj. Letos pa seveda ti razpisi ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so, le da so za velika podjetja postopki za pridobitev naložbene pomoči zelo dolgi, predvsem tisti v Bruslju so enormno dolgi tudi zaradi priglasitve državnih pomoči,« je razmere predstavila Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS.

Tehnološki korak spredaj

Kot poudarja, so nova vlaganja v nekaterih podjetjih s področja mlekarstva, žitnopredelovalne in pijačarske industrije nujna tudi zaradi širitve na tujih trgih. »Marsikatero podjetje bi že dobilo posel na tujem trgu, pa z zmogljivostmi, s katerimi so konkurirali na natečaju, niso bili sposobni pokriti količin, čeprav je bil izdelek zanimiv in bi bil sprejet.«

Za slovenska prehranska podjetja, med katerimi je nekaj ključnih že v lasti tujcev, sicer velja, da so tehnološko dobro razvita, da so v določeni meri celo boljša od konkurence v regiji, še zlasti na Balkanu.

»Korak naprej so pri proizvodnji bolj zdravih živil z manj sladkorja, manj maščobe, manj soli. Tudi zato, ker so bili pritiski v Sloveniji na reformulacijo ravno na teh zadevah tako veliki, da smo ves čas spremljali in prilagajali živila,« pravi Zagorčeva, prepričana, da tuje lastništvo ne pomeni koraka nazaj pri izdelkih na našem trgu in da nam ne bodo vsiljevali novih izdelkov po lastnem okusu.

»Primer Atlantis grupe, v katere lasti je Droga Kolinska, je že tak, da kaže, kako upoštevajo tudi ta slovenski razvojni, zdravstvenopolitični moment. Podobno je pri Ljubljanskih mlekarnah, ki so v lasti Lactalisa. Njihovi jogurti so manj sladki, bolj naravni.«

Da tuje lastništvo ne pomeni nujno slabe popotnice razvoju in uveljavitvi novih, kakovostnih izdelkov na trgu, potrjujejo tudi izkušnje Ljubljanskih mlekarn.

»Pri nas imamo razvojno gledano zdaj precej več dela. S tem, ko smo postali del velike skupine, smo si v bistvu razširili trg. Zdaj ne razvijamo izdelkov samo za slovenski trg, ampak pri nas povprašujejo po izdelkih tudi z drugih trgov. Začeli smo proizvodnjo izdelka za Belgijo, Italijo in Švedsko. Zelo se nam je razširil krog dela tako razvojno kot proizvodno. S tega stališča, ker imamo pač strateškega lastnika, se je za nas zadeva izboljšala. Poleg tega pa imamo tudi dostop do centralnega razvoja v Franciji, torej do podatkov in znanja, kar je sploh velik plus,« pravi Mateja Juvančič z razvojnega oddelka Ljubljanskih mlekarn, kjer uspešno upoštevajo nove trende z razvojem visokoproteinskih izdelkov za športnike (za med vadbo in po njej) in za uravnavanje telesne teže.

Več beljakovin, manj maščobe

Tako so junija dali na trg čisto nov segment nizkomaščobnih izdelkov. »Ego quark je visokoproteinski izdelek, namenjen športnikom rekreativcem po naporu za nadomeščanje beljakovin. Ta izdelek je regijski, delamo ga za Slovenijo, Hrvaško, Italijo, sicer v malo različnih oblikah, pač glede na želje potrošnikov v posameznih državah, ampak v osnovi je to identičen izdelek.«

Uspešnica so tudi izdelki z manj maščobe in veliko beljakovin oziroma tako imenovani izdelki za užitek, kot je z maščobami bogatejši grški jogurt, s katerim so prišli na domači trg lani, zdaj pa ga po svoji recepturi že proizvajajo za trge šestih držav. Za kupce v Belgiji, Španiji in na Portugalskem delajo enak jogurt kot za slovenske, tudi pri izvedbi s sadnim pripravkom ni razlike. Za Italijane, ki si večinoma želijo bolj sladke izdelke, pa so recepturo prilagodili.

»Ko mi na slovenskem trgu lansiramo en izdelek, gre ta znotraj skupine Lactalis v predstavitev na raznih srečanjih, zato ga vidijo in pokusijo tudi v drugih državah. Dobremu odzivu sledi povpraševanje. Lahko neposredno, da jih izdelek zanima tak, kot je, ali pa, če lahko za določene naročnike naredimo malo manj ali pa bolj mastnega, z drugačnimi sadnimi pripravki. Tako poteka komunikacija z marketinškimi ekipami teh držav in našo razvojno ekipo v Ljubljani, ki upošteva njihove pripombe in želje, na podlagi katerih razvijemo izdelek za njihov trg. Oni so tisti, ki ga potrdijo, ker poznajo svoj trg, svoje potrošnike,« razloži Juvančičeva.

Nazaj k »starim« žitom

Tako kot po okusu (bolj sladek, manj kisel ipd.) je izvorno sicer enak slovenski izdelek za kupce na drugih trgih lahko drugačen tudi po embalaži. Tudi tu pri njegovem razvoju kolikor je mogoče (v okviru tehnoloških možnosti) in v dogovoru z naročniki upoštevajo njihove želje.

Tudi v Žitu po besedah Mateje Modic, direktorice razvojnotehnološkega sektorja, ostaja po spremembi lastništva osnovno vodilo razvoj visokokakovostnih izdelkov v skladu s prehranskimi trendi in zahtevami potrošnikov. Tako razvijajo izdelke za domači trg kot tudi »specifične izdelke za posamezne tuje trge«, s katerimi sledijo značilnostim povpraševanja na njih.

»Upoštevamo zlasti trende v smeri funkcionalnih izdelkov s povečano vsebnostjo predvsem naravno prisotnih sestavin, kot so prehranske vlaknine, povečana vsebnost beljakovin, mineralov ... Ravnamo se tudi po načelu manj je več, kar pomeni razvoj manj kompleksnih, a seveda kakovostnih izdelkov z enostavnimi deklaracijami. Pa vračanju nazaj, k porabi starih žit in psevdo žit, kot so na primer pira in druge stare vrste pšenice, ajda, kvinoja, amarant, in uporabi stročnic, ki so pomemben vir v prehrani dobrodošlih rastlinskih beljakovin,« našteva Modičeva in dodaja, da si pri razvoju izdelkov prizadevajo za zmanjšanje alergenov v njih, v duhu smernic za zdravo prehrano pa tudi za zmanjšanje vsebnosti sladkorja in soli. Pri razvoju embalaže pa da jih vodi izbiranje materialov in tehnologij, ki ob ustrezni zaščiti izdelka čim manj obremenjujejo okolje.

Poudarja, da se jim z novim lastništvom niso odprle le nove prodajne priložnosti za izdelke, s katerimi so že na trgu, ampak tudi za nove, ki jih snujejo. Številne priložnosti se jim odpirajo na razvojnem področju, kjer poteka »intenzivno sodelovanje z izmenjavo mnenj, znanja in izkušenj pa tudi s konkretnim razvojnim sodelovanjem na posameznih področjih«.

V največji mlekarni v slovenski lasti, v Mlekarni Celeia, ki nenehno preseneča z novimi izdelki in tudi z inovativnimi prodajnimi prijemi (s poudarjanjem izključno slovenskega porekla, pridelano iz mleka brez GSO ipd.), se tudi v teh za mlekarsko industrijo težkih časih, kot pravi Darja Teržan, ne odrekajo naložbam. »Imamo zelo jasno razvojno strategijo do leta 2018, ki je zelo razvojno in inovativno usmerjena. Tako tudi letos nadaljujemo investicijski cikel, ki nam omogoča nadaljnji razvoj mlekarne, povečan odkup slovenskega mleka ter nove, inovativne izdelke. Omejitve so predvsem v spremembi prioritet ob novem programu razvoja podeželja, kjer mlečni sektor ni prioriteta, tako kot je bilo v preteklem obdobju. Zato bo nadaljevanje investicijskega ciklusa še bolj zahtevno, kot je bilo doslej,« priznava Teržanova.