Tiskane izdaje
Ljubljana - Slovenija in Hrvaška sta se menda vendarle dogovorili o Cimosu. Zdaj je vse v rokah Palladia Finanziaria, smo izvedeli neuradno. Če bodo Italijani vztrajali pri odstopu od posla, država razmišlja o drugi možnosti, po kateri bi SDH in DUTB ostala lastnika in bi sama izvedla prestrukturiranje podjetja, je dejal gospodarski minister Zdravko Počivalšek.
Hrvaška slaba banka (DAB) je popoldne po naših neuradnih informacijah privolila v ponudbo prodajalcev Cimosa, ki so jim jo poslali za rešitev spora. Pogodba med Hrvaško in Slovenijo o Cimosu naj bi bila po sinočnji napovedi hrvaškega ministra za državno premoženje Gorana Marića podpisana v ponedeljek ali torek. Zdaj bodo prodajalci poskušali prepričati italijanski sklad, da ne odstopi od nakupa, kot je napovedal.
Italijanskega kupca Palladio Finanziaria po informacijah Počivalška še vedno zanima nakup Cimosa. Negotovo je le, kako verodostojen in kredibilen je hrvaški partner, s kakšnim jamstvom bosta DUTB in SDH prepričala kupce, da Hrvati tokrat mislijo resno. Ustrezno jamstvo s parafo končne pogodbe bi morali dati že jutri.
Zaposleni iz Cimosa so bili hvaležni ministru Počivalšku, ki je s svojim odločnim nastopom v ponedeljek zvečer ob umiku italijanskega kupca precej pomiril dobavitelje in kupce. »Imeli smo kar nekaj telefonskih klicev, vendar manj, kot bi jih bilo sicer. Kaže, da je minister deloval dovolj prepričljivo, da hrvaške špekulacije ne pomenijo konca Cimosa.« Tako nam je povedal neimenovani, a dobro obveščeni vir iz Cimosa. Prepričan je tudi, da so očitki italijanskemu kupcu o neresnosti in špekulativnem prevzemu Cimosa povsem neprimerni: »Palladio se je eno leto resno ukvarjal s proučevanjem koprske skupine in investiral precej denarja v svetovalce. Dvomim, da bi kdo žrtvoval toliko energije in sredstev iz špekulativnih namenov.«
Počivalšek: Italijani so pustili priprta vrata
Tudi minister Počivalšek je prepričan, da so Italijani pustili priprta vrata za dogovor. »Naredili bomo vse, da Cimos rešimo in ultimat Hrvatom velja, dokler kupec ne bo dobil ustreznih jamstev. Po tistem, kar smo lahko izvedeli od obeh ministrov za finance, je zdaj končna rešitev le stvar tehnike.«
Po ministrovih besedah Slovenija ni privolila v plačilo sedmih milijonov evrov Hrvaški zato, ker bi priznavala upravičenost hrvaške terjatve (do dolga do Riječke banke), ampak zgolj zato, da bi problem spravila z dnevnega reda in rešila čim več delovnih mest. Zato je bila obljuba o plačilu sedmih milijonov evrov za slovenske lastnike še sprejemljiva poteza. Vendar je to zadnji znesek, ki ga lahko žrtvuje lastnik. Minister za gospodarstvo pravi, da hrvaški pogajalci zdaj privolijo v že dosežen dogovor z Otočca, da kupec jamči število delovnih mest le za eno leto, in to za vse zaposlene enako (ne glede na državo).
Dodajmo, da so za dodaten zaplet poskrbeli Hrvati, ki se nikakor niso hoteli sprijazniti s tem, da je Cimosu uspelo pred dobrim letom v hrvaško zemljiško knjigo vpisati lastništvo nepremičnin v Roču in Buzetu. Te nepremičnine so ocenili na približno dva milijona evrov in hoteli tudi zanje dodatno nekaj iztržiti. Pri tem so vztrajali, čeprav so bili s svojim tožbenim zahtevkom na prvi stopnji že zavrnjeni. Pravniki, ki so jih najeli slovenski lastniki, zatrjujejo, da tudi v tem primeru Hrvaška nima nobene pravne podlage za oporekanje vpisu Cimosovega lastništva.
Če podjetja ne bo mogoče rešiti drugače, je še načrt B
Minister Počivalšek je povedal, da je še zmeraj optimist, čeprav mora po vseh izkušnjah upoštevati možnost, da se lahko še kaj zalomi. »Toda o stečaju ni govora, ker ni nobenega razloga zanj in je podjetje predragoceno. Tudi če načrta A ne bi mogli izpeljati, imamo načrt B. In sicer da bi načrt prestrukturiranja izvedla lastnika DUTB in SDH. Oba lahko investirata v takšno podjetje, kar se ne bo štelo za državno pomoč,« je dejal Počivalšek in s tem potrdil naše poročanje, da država razmišlja o drugi možnosti, po kateri bi SDH in DUTB ostala lastnika in bi sama izvedla prestrukturiranje podjetja.
Tudi sogovorniki v Kopru so pritrdili, da v preteklosti kupci niso nikoli oporekali državnemu lastništvu Cimosa, vse dokler se v zadnjih letih ni pokazalo, kako slabo so državni lastniki v zadnjih desetih letih vodili družbo. Ne nazadnje so v postopku prisilne poravnave sodelovali tudi kupci (z dokapitalitzacijo) in dobavitelji (z odpisom približno polovice svojih terjatev). To, da so pri prisilni poravnavi sodelovali tudi dobavitelji in kupci, je bil poglavitni argument za postopek prisilne poravnave, ki ga je zahteval DUTB.
Prisilni poravnavi so mnogi v Sloveniji oporekali, saj je imela očitno močne negativne učinke na Cimos. BMW, denimo, si je medtem poiskal (vzporednega) nadomestnega dobavitelja, saj ni hotel tvegati odvisnosti od Cimosove nejasne usode. Zdaj Cimos dobro posluje in uprava ima popoln nadzor nad poslovanjem. Negotovo je le, ali se ne bi kmalu spet kje zapletlo. Strateški lastnik lahko ponudi več kot državni zaradi drugačnega sistema vodenja, zaradi velike lastne vpetosti v avtomobilsko industrijo, lastne proizvodne in prodajne mreže na svetovni ravni ter zaradi sinergij, ki jih lahko omogoči združitev dveh podobnih proizvajalcev.
Nesrečno vodeno prestrukturiranje
Če ne pride do prodaje Cimosa, bo treba oceniti posledice in morebitno odgovornost. Te pa ne more v celoti prevzeti le slovenska stran, je danes v Bruslju dejala finančna ministrica Mateja Vraničar Erman. Dodala je, da se bo treba vprašati, ali je bila napaka storjena v DUTB ali SDH.
Prestrukturiranje in prodaja Cimosa je že vse od ustanovitve ključna naloga DUTB, kjer je projekt vodil Finec Janne Harjunpää. Svetovalna družba Alvarez & Marsal je predlagala zunajsodno finančno poravnavo, s čimer se DUTB ni strinjala in Cimosu predlagala nove svetovalce, in sicer KPMG in Admetam. Sanacija se je zasukala v drugo smer; družba je šla v prisilno poravnavo. Ta je bila potrjena, podjetje so finančno podprli tudi nekateri kupci, s konverzijo terjatev v kapital pa so največje upnice postale DUTB, država in NLB.
Ocene takšne poteze so različne. Predsednik uprave Cimosa Gerd Rosendahl je v intervjuju za Sobotno prilogo ocenil, da brez prisilne poravnave Cimos ne bi preživel. Marko Jaklič, z ljubljanske ekonomske fakultete, pa je po drugi strani pred časom opozoril, da čeprav so kupci finančno pomagali Cimosu, je to načelo njihovo zaupanje. Veliki izdelovalci avtomobilov namreč ne morejo čez noč menjati dobaviteljev, zato je bil tak strošek zanje sprejemljiv. Hkrati pa se začnejo ozirati po alternativah.
Za tem se je začela prodaja Cimosa. V DUTB so imeli sprva nerealna pričakovanja, po 200- in večmilijonski kupnini, ki jo je na koncu na realna postavila ponudba Palladia Finanziaria, ki so pristali na 100.000 evrov kupnine in prevzem 110 milijonov evrov dolga.
Prodaja se je vlekla zelo dolgo, da tečejo prodajni postopki prepočasi, je lani maja opozarjal tudi Zdravko Počivalšek. Vmes so se zamenjali tudi ključni ljudje, glavni izvršni direktor DUTB je postal Imre Balogh, Harjunpää je zapustil Slovenijo, projekt Cimos je prevzel Klaus Schuster, nekdanji predsednik izredne uprave Factor banke, vodenje SDH pa je od Marka Jazbeca prevzela Lidia Glavina.
Cimos je primer izredno nesrečno vodenega procesa prestrukturiranja, je dejal partner in vodja A. T. Kearneyja v vzhodni Evropi Branko Žibret, a poudaril, da je ključna prihodnost. »Glede na dejavnost, kupce in prihodke je Cimos podjetje, ki bi se ga pri nas lahko samo želeli,« je rekel Žibret in ocenil, da ni potrebe za stečaj in propad podjetja. Problem podjetja je namreč vedno bila zadolženost in ne dobičkonosnost. »Podjetje bi veljalo rešiti. Glede na število zaposlenih, od Cimosa odvisnih družin, plačanih davkov in prispevkov, vložek ne bi smel biti problematičen,« je rekel Žibret. Vendar je treba postopek izvesti profesionalno, najprej pa vzpostaviti zaupanje do kupcev in zaposlenih.
