Tiskane izdaje
Ob prihodu je dejal, da je čas za takšne pogovore preveč občutljiv. Prodaja Telekoma Slovenije je namreč negotova, spremljajo jo tudi določeni očitki. Poleg tega je koalicija ta teden pilila še zadnja nerešena vprašanja o strategiji upravljanja in klasifikaciji ter na koncu z desetimi meseci zamude dokument le potrdila. Državni sekretar, pristojen za državno premoženje, Metod Dragonja se je z nami o vsem tem vendarle pogovarjal.
Strategija upravljanja, ki jo je vlada sprejela v četrtek, je s koalicijskim usklajevanjem in javno razpravo doživela kar nekaj sprememb. Ste osebno zdaj zadovoljni s tem dokumentom ali je to lepljenka želja?
To bi bilo vprašanje za finančnega ministra. Treba je vedeti, da je priprava te strategije obsežna naloga. Bilo je veliko usklajevanja, od javnih razprav do sestankov s posameznimi družbami v državni lasti, ki so dale svoje poglede, veliko smo sodelovali s Slovenskim državnim holdingom (SDH). Osebno sem zadovoljen in upam, da se nam strategije ne bo treba sramovati.
Strategija je državna podjetja razdelila v tri skupine: na tiste za prodajo in na pomembne, kjer bi država ohranila četrtinski delež, in strateške, kjer bi ostala vsaj polovična lastnica. Med tiste za prodajo je na prvi pogled uvrstila 46 podjetij, a v resnici gre le za tiste, ki so že na prodaj, banke in še nekaj problematičnih ali manjših deležev. Je torej eden od ciljev te strategije, da država skoraj v celoti ohrani državno lastništvo v gospodarstvu, čeprav je to najvišje v EU?
Ne, to ni eden od ciljev. V tej strategiji je sedem ciljev. Ključni je izboljšati kakovost upravljanja, naslednji pa izboljšanje donosa. Pri strateških naložbah smo sledili merilom Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), torej da država ohrani lastniški položaj v družbah, ki izrabljajo lokacijsko rento ali naravni vir, tam, kjer je ponudba izrazito omejena, in da ima država večjo vlogo v podjetjih, ki so pomembna za delovanje države, torej v infrastrukturi in energetiki. In v tem delu po strukturi državnih družb ne odstopamo od povprečja OECD. Nadpovprečni smo po deležu podjetij v državni lasti, ampak na podlagi tega predloga strategije se bo Slovenija lahko premikala v smeri povprečne zastopanosti države v lastništvu podjetij v primerjavi z državami članicami OECD, kjer so najbolj razvite države na svetu.
Strategija po novem dopušča, da lahko država tudi kupuje kapitalske deleže. Ali to pomeni, da namerava država v prihodnje še povečevati obseg državnih naložb?
Država bo lahko lastniške deleže deloma konsolidirala in jih pridobivala, če bo to potrebno. Predvsem pa želimo poudariti, da mora SDH prevzeti ne le vlogo upravljavca, ki nastavlja kadre v državnih podjetjih, ampak tudi razvojno vlogo. Torej mora imeti možnost bodisi za svoj ali za račun države povečati vlogo v kateri od družb, ki je posebej pomembna, bodisi na novo vstopiti v katero od družb, če presodi, da je to potrebno. Tukaj ne bo šlo za avtonomno odločitev SDH; za vse odločitve, povezane s povečevanjem lastništva, bo moral pridobiti soglasje vlade.
Eno od spornih vprašanj, ki je ta teden delilo koalicijo, je bilo uvrstitev Zavarovalnice Triglav. Desus je zahteval, da mora biti to strateška naložba, medtem ko je ministrstvo za finance zagovarjalo, da naj bo ta naložba pomembna. Zdaj naj bi bila strateška le začasno in nato postala pomembna. Zakaj menite, da bi morala to biti pomembna naložba?
Oblikovali smo kompromis, ki omogoča, da bo pomemben lastniški delež zavarovalnice namenjen demografskemu skladu za dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema, preostanek kapitala pa za razvoj zavarovalnice. Desus to naložbo vidi kot ključno premoženje prihodnjega demografskega sklada, mi pa gledamo predvsem, da je treba zagotoviti dolgoročno rast Zavarovalnice Triglav ne le po vrednosti družbe, ampak tudi rast poslovanja. Predlog ministrstva za finance je, da je Triglav pomembna naložba, da mora imeti odprt lastniški koncept, ki omogoča uvrstitev na borzo ali povezavo s strateškim vlagateljem z dolgoročnimi cilji. Če bomo zaprli lastništvo Zavarovalnice Triglav, bomo dolgoročno zniževali vrednost te družbe. Menimo, da bi lahko ta zavarovalnica igrala večjo vlogo v regionalnem povezovanju v graditvi zavarovalniških trgov in da za to potrebuje dodaten kapital. Zato bi bila možnost financiranja z zasebnim kapitalom smiselna.
Država je za bančno luknjo, ki je tudi posledica propadlih menedžerskih ali, če hočete, tajkunskih zgodb, namenila pet milijard evrov, zdaj pa je dve podjetji iz tega kroga – Savo in Terme Čatež – nenadoma prepoznala kot narodnogospodarsko pomembni. Zakaj? Krediti Save in lastnika Term Čatež so pristali na slabi banki, Sava je imela lani izgubo, z manj kot četrtinskim deležem v Termah pa je država doslej imela več težav kot koristi.
Terme Čatež niso več pomembna, ampak portfeljska naložba. Po obsežni razpravi v vladni skupini, ki je pripravila osnutek strategije, smo ocenili, da je turizem strateška dejavnost s tako imenovanimi mrežnimi učinki, zato smo kot pomembni opredelili dve družbi, ki bosta lahko izvajali vlogo nosilca turističnega razvoja. Seveda kot možnost, ki se bo morala v vseh nadaljnjih korakih še potrditi.
Sava torej ostaja pomembna naložba?
Tako je. Sava zdaj upravlja okoli 30 hotelov in zagotavlja pomembne učinke glede prodaje turističnih produktov. To je bila ključna odločitev. K temu je veliko prispevalo tudi gospodarsko ministrstvo, ki je pristojno za to področje.
... in minister prihaja iz te dejavnosti ...
In minister je strokovnjak za turizem. Mislim, da nismo pretiravali, dali pa smo jasno usmeritev, da je turizem ena od strateških dejavnosti, ki potrebuje nosilce. Ti se bodo pa morali dokazati. Minister Zdravko Počivalšek pa se je osebno izločil iz oblikovanja stališč v tem delu in pri odločanju o klasifikaciji družb na področju turizma.
Terme Olimia in Terme Olimia bazeni se združujejo. Prva družba je v strategiji opredeljena kot pomembna naložba, Terme Olimia bazeni pa je na že sprejetem privatizacijskem seznamu. Ali to pomeni, da se ta umika iz prodajnih načrtov?
Ta združitev je že izpeljana. Skupna družba ima pisano strukturo lastnikov, tudi takšne v posredni državni lasti, in ti bodo zdaj morali narediti načrt za nadaljnji razvoj skupine. Tukaj je pomemben tudi regionalni razvojni vidik, saj gre za območje Kozjanskega. Gre za zgled družbe, ki se je v zadnjih 30, 40 letih zelo aktivno razvila. Gre za uspešen model povezave z lokalno skupnostjo in turističnega produkta.
Strategijo mora potrditi še državni zbor. Vemo, kako deluje to kolesje. Pričakujete, da bo strategija tam doživela dodatne spremembe?
Kakšen amandma gotovo še bo. Že zdaj smo vnesli nekaj dodatnih sprememb na pobudo koalicijskih poslancev. Ena takih je uvrstitev Loterije Slovenije med strateške naložbe, ki jo poslanci gledajo podobno kot civilne in invalidske organizacije, ki so zainteresirane za dohodke iz te družbe. Mislim, da kakšnih zelo drastičnih sprememb v državnem zboru ni pričakovati. Tukaj nismo sledili niti kakšnim skrajnim privatizacijskim tendencam niti skrajnemu državnemu lastništvu, ampak smo razvrščali po kriterijih in povsod poskušali utemeljiti, zakaj menimo, da je tako bolje.
Prodaja Telekoma Slovenije postaja vse bolj negotova. Za Mladino ste izjavili, da je mogoče sklepati, da se je edini preostali kupec, Cinven, v postopku dogovarjal z Deutsche Telekomom. Oba to zanikata. Razpolagate s kakšnimi dokazi o takšnem dogovarjanju ali pa je bilo to le lansiranje dodatnega razloga, da do posla ne pride?
Postopek vodi SDH skupaj s svetovalci, tako da ministrstvo za finance neposredno pri tem ne sodeluje. Sprejeli smo le enega od vlagateljev na njihovo zaprosilo in izrazili naša pričakovanja glede kupnine, ki jo država pričakuje, in dali zagotovila, da bodo postopki potekali pregledno. To predstavitev vlagatelja smo prijavili tudi kot lobistični stik pri komisiji za preprečevanje korupcije. Več težko komentiram, ker sami v postopku ne sodelujemo. To pa ne pomeni, da ne moremo dati kakšne ocene glede postopkov in da ne moremo izraziti pričakovanja glede cene.
Kateri vlagatelj pa se je obrnil na vas?
To je bil Cinven.
Torej vi ne razpolagate s konkretnimi dokazi, da sta se Cinven in Deutsche Telekom pri nakupu našega Telekoma dogovarjala?
Na to ne moremo neposredno odgovoriti. Mi lahko ocenjujemo postopke, sklepamo, predvsem pa vidimo, koliko so pričakovanja lastnika, v tem primeru je to Republika Slovenija, izpolnjena. Brez tega ni pogojev, da se tako kompleksen posel lahko zaključi.
Tukaj mislite predvsem na ceno?
Predvsem na ceno.
Vlada je očitno že računala na možnost neprodaje Telekoma, saj je to družbo vključila v strategijo, kjer zanj predvideva uvrstitev delnic na mednarodni kapitalski trg. Zakaj takšna odločitev?
To je alternativna rešitev. Prva možnost je strateški vlagatelj, druga možnost pa je uvrstitev delnice na mednarodni kapitalski trg. Cilj tega je doseči pošteno vrednost, ki odgovarja realni vrednosti te družbe. Šlo bi za prodajo določenih svežnjev države. Kako veliki bodo ti svežnji, pa je stvar nadaljnjih odločitev.
Potem tudi še ni dorečeno, ali bi se država v tem planu B iz Telekoma umaknila v celoti ali ohranila določen kontrolni delež?
To je stvar nadaljnjih odločitev in ocen trga.
Klasifikacija družbe le razvršča v strateške, pomembne in portfeljske, ne opredeljuje pa ciljnih deležev. Kdo bo torej odločal, ali bo država v strateški naložbi, kjer ima na primer 100-odstotni delež, ohranila vse lastništvo ali pa ga bo znižala na 50 odstotkov plus delnico?
Zakon opredeljuje minimalne deleže, ki jih je treba doseči za posamezno vrsto naložb, hkrati pa določa, da SDH ni treba dokupovati deleža do teh minimalnih odstotkov. V kakšnem obsegu se bo država umikala, pa je odvisno zlasti od ekonomskih in razvojnih interesov družb in ne toliko javnofinančnih interesov. Torej če bodo priložnosti, da tudi v tistih dejavnostih, ki so opredeljene kot strateške, skupaj s partnerji razvijemo kakšne projekte, se bo to izvedlo, ker strategija to omogoča. Gre torej za odprt koncept strategije.
Zato se torej pri Slovenskih železnicah, Luki Koper in Petrolu dopušča možnost vstopa zasebnih vlagateljev?
To potrjuje, da gre za odprt lastniški koncept, ki bo razvojno naravnan.
To se bo potem verjetno doreklo z letnim načrtom SDH?
Tako je.
To pa tudi pomeni, da se bo takrat vsa razprava o (ne)ohranitvi določenega deleža znova ponovila.
Če bo potreba po tem, bo to treba narediti. Strategija je okvir.
Edina banka, ki naj bi na dolgi rok ostala delno – četrtinsko – državna, je NLB, druge naj bi v celoti prodali. Po predlogu strategije se bi država iz NLB umaknila prek prve javne prodaje delnic (IPO). Zakaj? Je cilj skozi razpršeno lastništvo preostalih treh četrtin ohraniti državni vpliv?
Prek IPO se doseže več ciljev: doseganje boljše cene delnice in večja podpora zasebnega kapitala za povečevanje vrednosti družbe. Finančne institucije so posebne po tem, da bančna regulativa zahteva, da lastniki povečujejo kapitalsko ustreznost, sicer banka ne more rasti. S tem pristopom želimo omogočiti rast banke in državi primerno vrednost, ki bi na trgu ob ustreznih pogojih in ob razpršenem lastništvu morala biti primerljiva z vrednostjo, ki jo je mogoče doseči z vstopom enega lastnika.
Treba je povedati, da je privatizacija bank zahtevna naloga, saj zdaj ni čas za prodajo bank. V Evropi poteka konsolidacija bank. Kljub temu bomo ta proces pripravljali in se potem odločali, ali so razmere dozorele.
Ena banka, NKBM, se že prodaja. Vemo, da so tukaj odprti nekateri postopki, povezani z odpisom podrejenih obveznic pri sanaciji bank. Je to lahko težava tudi pri drugih primerih?
Vsak primer ima svoje posebnosti in tveganja. Vse slovenske banke so izpostavljene različnim tožbam lastnikov podrejenih finančnih instrumentov. To je treba ustrezno upoštevati tudi pri privatizaciji, če izredni ukrepi Banke Slovenije ne bodo preživeli pravnih postopkov, in predvideti, kako se ta tveganja porazdelijo. To je trenutno najbolj zahteven del tudi za NKBM.
Model razpršenega lastništva naj bi po dogovoru v koaliciji obveljal še pri petih drugih pomembnih naložbah, kjer bi država ohranila četrtinski delež. Krki, Savi, Pozavarovalnici Sava, Petrolu in Triglavu. Ali ministrstvo za finance to rešitev podpira?
Naš predlog je, da gradimo na odprtem konceptu in možnosti povečevanja vrednosti podjetij.
Kako pa bi bilo mogoče takšno razpršenost vlagateljev sploh doseči? Ali ne gre tukaj za omejevanje zasebnih vlagateljev in prostega trga kapitala?
Na prvi pogled se zdi, da to ni dosegljivo, ampak to se običajno regulira s statutom družbe tako, da če posamezni vlagatelj preseže to omejitev, izgubi glasovalne pravice.
Vendar ali to ne bi posledično pomenilo zniževanja kupnine?
To je naš glavni argument, da se s takšno določbo država odpoveduje tako imenovanim kontrolnim premijam.
Se ne bojite, da bi se višji kupnini država morala odpovedati tudi pri Telekomu, če bo obveljal scenarij B?
Uvrstitev na borzo v izhodišču pomeni razpršitev lastništva.
Tak model bo podjetjem onemogočil tudi pridobitev strateškega lastnika, kot v primeru Sija?
Da, s tem se zapira ta možnost.
Država mora do konca leta ustanoviti demografski sklad, vir zanj naj bi bili med drugim tudi deleži kupnin. Če prodaj ne bo, bo tudi teh prilivov zelo malo. Od kod torej denar za ta sklad?
Eden od ciljev te strategije je tudi zagotavljanje dolgoročnosti pokojninskega sistema, zato je demografski sklad predviden kot eden od ciljev. Viri za ta sklad so lahko viri iz premoženjske bilance države, na dodatne vire davčnega značaja ni realno računati. Takšni skladi se oblikujejo, kadar imate presežke. Logika rezervnega demografskega sklada je bila povzeta iz nekaterih okolij, ki ustvarjajo viške. Mi pa imamo situacijo, ko imamo državo v deficitu, zato v tej situaciji ni realno posebej akumulirati premoženja in predvidevati dodatnih fiskalnih virov. Realno je, da se zanj nameni del premoženja – to je premoženje Kada, delež države v Zavarovalnici Triglav in del kupnin od privatizacije, vse drugo bo določil poseben zakon.
Različne analize so pokazale slabo upravljanje državnih družb pri nas. GZS je celo izračunala, da nas je to v zadnjih devetih letih stalo 13 milijard evrov. Tudi iz strategije je razvidno, da so mnoge družbe manj donosne kot primerljive. Strategija zdaj predvideva povečanje donosa državnih podjetij na 8 odstotkov do leta 2020. Kako nameravate to doseči? Kaj se bo spremenilo?
To dosežete tako, da povečate učinkovitost in profesionalnost upravljanja državnega premoženja in da odstavite tiste, ki te donose znižujejo. Vsekakor se zasleduje tudi širša družbena odgovornost teh podjetij, vendar imamo situacijo, da so osnovni pokazatelji donosnosti naložb, ki se prodajajo, na primer po bruto dodani vrednosti, bistveno odstopajo od primerljivih podjetij. Zato smo predvideli, v kakšnem obsegu bi te izboljšave morale biti dosežene, in to je usmeritev SDH, nadzornim svetom in upravam državnih družb. Lahko rečem, da je ta projekcija donosov izdelana za strateška in pomembna podjetja na ravni vsakega posameznega podjetja, tako da gremo od spodaj navzgor, in to ni na pamet postavljen cilj.
Torej lahko v prihodnje pričakujemo tudi zamenjavo kakšnih direktorjev ali nadzornikov, če se ti cilji ne bodo dosegali?
Tako bi moralo biti.
Prejšnji postopek izbire nadzornikov ni prinesel politično sprejemljivega rezultata. Kdaj lahko pričakujemo nov razpis za nadzorni svet SDH?
Minister se je odločil, da bo imenoval novo komisijo, k temu ga zavezuje tudi sklep vlade. Minister ima že usklajeno sestavo in bo sklep o tem podpisal kmalu. Komisija mora nato v petih delovnih dneh objaviti razpis. Komisija bo tudi odločila, ali se bodo upoštevale tudi vloge prejšnjega razpisa. Bistveno pa je, da komisija zdaj upošteva pripombe vlade, ki so bile razlog, da v prvem poskusu imenovanje nadzornikov ni bilo uspešno končano. Prejšnja komisija ni dovolj upoštevala meril, ki zadevajo nekaznovanost, začetih kazenskih postopkov in potencialnih konfliktov interesov.
V zadnjih mesecih je bilo veliko kritik na delo Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Kako ste po zamenjavi vodstva zadovoljni z delovanjem te ustanove?
Vedno so možnosti za izboljšave. Ampak najprej je bilo treba odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo računsko sodišče, in urediti politiko prejemkov. Zdaj je pomembno, da se ustrezno poveča vloga te inštitucije pri prestrukturiranju podjetij. Da to ne bo le inštitucija, ki bo preneseno premoženje čim bolj učinkovito prodajala, ampak da bo zasledovala tudi cilje, da bodo družbe, katerih terjatve so bile prenesene, dolgoročno uspešno prestrukturirane finančno, poslovno ali lastniško. V zakonu o upravljanju terjatev bank (ZUKSB) DUTB ni imel možnosti financiranja podjetij in izdajanja jamstev v prehodnem obdobju, a ta možnost se bo z novelo zakona odprla. Gre za prehodne oblike, da se te družbe postavijo na noge in lahko delujejo naprej. Tak primer prestrukturiranja je bil Cimos, podobnih podjetij je na DUTB še kakšnih 90.
Koliko pa lahko podjetja glede na pravila o državnih pomočeh na ta orodja DUTB sploh računajo?
Vse državne inštitucije so vpete v ta pravila. Tukaj mora DUTB vedno pokazati, da je scenarij prestrukturiranja podjetij boljši in da ustvarja več vrednosti prek tega kot z drugimi scenariji, kot je stečaj ali pasivno prestrukturiranje. Evropski komisiji mora torej dokazati, da bo tako iztržila več.
Ali to pomeni, da po sprejetju novele ZUKSB primerov, kot je Aero, ki je zaradi likvidnostnih težav šlo v stečaj, čeprav so se zanj zanimali kupci, ne bi bilo več?
To naj bi to zagotovilo. Čeprav so bili pri Aeru tudi drugi problemi, saj je bila osnovna dodana vrednost družbe bila prenizka.
Če je prav razumeti, bo po noveli ZUKSB lahko DUTB iz družbe izluščil zdravo jedro in ga skupaj z vlagateljem prenesel na novo družbo?
Pridobiva možnost, da na tak način družbo prestrukturira.
Z novelo ZUKSB nameravate življenjsko dobo DUTB podaljšati na deset let, hkrati pa odpirate možnost za pripojitev dveh državnih bank v nadzorovani likvidaciji – Probanka in Factor banka, ki naj bi vrata zaprli prihodnje leto. Obstaja ta načrt združitve?
Ti banki sta že v nadzorovani likvidaciji. Gre pa za vprašanje, kdaj bosta izgubili bančno licenco. To se bo zgodilo, ko ne bosta imeli več depozitov, saj mora Banka Slovenije ščititi deponente. In takrat ne bo več smiselno imeti treh pravnih oseb, ki se ukvarjajo s slabim premoženjem, ampak bo smiselna združitev.
Zdaj ne gre več le za pozicijo teh bank, ampak se išče tudi način za vzpostavitev še ene možnosti za prenos slabih kreditov, ki so ostali na bankah, na drug tip slabe banke. DUTB je v popolni državni lasti in ima garancijo za izdane obveznice. In vse, kar se tam dogaja, je ne le podvrženo pravilom o državnih pomočeh, ampak je tudi del statistik, ki se nanašajo na javni dolg. Na poslovnih bankah pa je še kar nekaj slabih kreditov, zlasti nerezidentov ali tistih brez zavarovanj. Bančni sistem ima potrebo, da se zniževanje slabih kreditov nadaljuje, vendar to ne more več potekati v državni sferi. To se mora zdaj nadaljevati z zasebnim kapitalom in tržnimi mehanizmi.
Gre za idejo o nekakšni zasebni slabi banki? Da bi slabe terjatve bank odkupovali zasebni vlagatelji, se zavzema tudi Banka Slovenije.
Zasebni skladi bodo vlagali v eno od teh oblik, banke pa bi po poštenih tržnih vrednostih prenesle slabe kredite. Tak koncept se ne more uveljavljati znotraj DUTB. Ta alternativa bo zahtevala veliko bolj aktivno vlogo bank pri reševanju slabih kreditov in njihovem zniževanju. V svetu velja, da če imajo banke v posojilnem portfelju več kot 7 odstotkov slabih kreditov, že imajo problematične portfelje. Državne in zasebne banke bodo zato morale njihov delež sistematično zniževati. Ne pričakujemo, da bi država sprejemala dodatne slabe kredite, bo pa lahko prevzela premoženje katere od bank v likvidaciji.
Kakšno vsoto slabih posojil pa bi lahko prenesli na to »zasebno slabo banko«?
Po podatkih Banke Slovenije je slabih kreditov še za štiri milijarde evrov. Nekateri od teh kreditov so bili že prestrukturirani, tako ostane še približno milijarda posojil zunaj Slovenije in dve milijardi v malih in srednjih podjetjih. Vsega se ne bo dalo prenesti naenkrat, bo pa to odvisno tudi od interesa zasebnih vlagateljev.
DUTB je pomemben prodajalec terjatev ali deležev podjetij. Pri tem je, denimo, kot v primeru Elana ali Litostroj jekla, nenavadno, da se ne povezuje z drugimi državnimi lastniki, kot so SDH, PDP ... Se vam zaradi doseganja kupnine pa tudi iskanja najboljšega vlagatelja to ne bi zdelo smiselno?
Na prvi pogled je videti, da je to tako, vendar se DUTB zelo aktivno povezuje z drugimi deležniki, ampak vse informacije javnosti niso dostopne. V Elanu je DUTB zagotovil, da bo sanacija družbe zagotovljena do te mere, da bo vrnjena državna pomoč, čeprav še vedno menimo, da ta ni bila nezakonita. Ker se želimo izogniti postopkom pred evropskim sodiščem, smo na ministrstvu sprejeli koncept, da bo ta pomoč vrnjena s spremembo lastništva.
Še vedno je nenavadno, da v to niso bili vključeni drugi državni lastniki, ki so dalj časa prodajali Elan. V primeru Litostroj jekla pa DUTB sam prodaja terjatve in delež, čeprav sta solastnika tudi državni Probanka in Abanka.
Teh primerov ne poznam tako dobro. V primeru Litostroj jekla ima DUTB možnost novega vlagatelja, ki bo dal ustrezno kupnino, če tega ne bo, pa bo DUTB moral sam zagotoviti prestrukturiranje zdravega dela družbe.
Če prav razumem, torej le niste tako nezadovoljni z delom DUTB? Novela ZUKSB namreč predvideva večjo nadzorno moč ministrstva za finance.
Ključni problem je bil nerazumevanje, kako DUTB deluje. Večinoma je imela javnost percepcijo, da gre kupnina iz prenesenih slabih kreditov v proračun. Kupnina od premoženja DUTB gre nazaj bankam za poplačilo obveznic. Država bo lahko kaj dobila šele na koncu, ko bo DUTB končala svoje delo. Drugo napačno razumevanje je bilo, da lahko DUTB odloča, kaj je na prodaj. Po definiciji so vse prenesene terjatve na prodaj, vprašanje je le, kako prodajati, da se doseže čim večji izkupiček. Tretja težava pa so bile situacije, povezane s konceptom slabe banke. Tukaj je objektivno treba povedati, da DUTB ni mogel vplivati na to, kaj in po kakšni ceni je bilo premoženje preneseno nanje. Mislim, da se je DUTB profiliral kot normalna slaba banka. Prav pa je, da imamo do te inštitucije visoka pričakovanja in da deluje po najvišjih standardih upravljanja.
