Tiskane izdaje
Ljubljana – Kupce, ki se ozirajo po naših podjetjih, lahko v grobem razdelimo v dve skupini: na strateške in finančne vlagatelje, med katerimi so najpogosteje različni skladi. Prvim je slovenska javnost veliko bolj naklonjena kot drugim, v katerih vidi predvsem špekulativni kapital. A vseh finančnih investitorjev ni mogoče metati v isti koš.
Ključna razlika med strateškim iim je, da prvi praviloma išče očiščeno zdravo družbo, ki se bo vklopila v njegovo dejavnost, zaradi česar je to praviloma tudi bolj dolgoročen lastnik. Finančni vlagatelji nasprotno podjetje kupijo, ga po potrebi prestrukturirajo in odprodajo nepotrebne dejavnosti, nato pa se čez tri do pet let iz podjetja z dobičkom umaknejo. Kupci lahko potem postanejo strateški vlagatelji ali kak drug sklad.
Drago Ščernjavič iz sindikata državnih organov pravi, da je bolj naklonjen iskanju strateškega lastnika, saj da je to »bolj čista zgodba«. »Skladi pa poceni kupijo in nato drago prodajo,« ugotavlja in dodaja, da gre lahko tudi za špekulantske nakupe. Ščernjavič pri teh razmišljanjih ni osamljen. Tudi oblast pri prodaji državnih družb vedno znova kot cilj izpostavlja zgolj strateške lastnike.
Direktor za transakcije in prestrukturiranje pri KPMG Boštjan Malus ugotavlja, da je ta nenaklonjenost finančnim investitorjem kot kupcem povezana s skromnimi izkušnjami s temi skladi pri nas. V Sloveniji so namreč finančni skladi doslej prevzeli malo podjetji. Dodaja, da sklad že pri odločitvi za transakcijo gleda, kdaj in kakšen bo njegov izhod iz naložbe, saj mora zadovoljiti pričakovanja svojih vlagateljev: »Skladi se odločijo za izstop v treh do sedmih letih, strateški investitor pa gleda bolj dolgoročno. Treba je opozoriti, da strateški lastnik ni specialist, da bi se ukvarjal s prestrukturiranjem podjetja ali pa odprodajanjem poslovno nepotrebnih delov podjetja.« Skladi nasprotno znajo prestrukturirati družbo in jo narediti zanimivo za stratege.
Sanatorji podjetij
Prav zato ekonomist dr. Marko Jaklič meni, da bi morali spodbujati prihod kapitalskih skladov, ki bi nam pomagali prestrukturirati bolni del gospodarstva. Kot pravi, takšni vlagatelji prinašajo »pameten denar«. »Pameten denar pomeni, da upravitelj sklada natančno ve, kaj hoče s prevzetim podjetjem narediti,« pojasnjuje. Tako Malus kot Jaklič ugotavljata, da takšno lastništvo še zdaleč nujno ne pomeni zgolj reze v podjetje. Po Jakličevih besedah znajo takšni skladi ohraniti zdravo jedro in vlagajo tudi v razvoj, saj je njihov interes povečanje vrednosti naložbe. Tudi pri nas imajo nekatere družbe dobre izkušnje s takšnim lastništvom.
Telemach
Družba Telemach je že več let v lasti investicijskih skladov. Leta 2009, ko je družba poslovala z izgubo, jo je prevzel evropski investicijski sklad Mid Europe Partners, jo povezal s srbskim SBB in optimiziral poslovanje. Skupina je od takrat povečevala prihodke in dobiček, ki je leta 2013 znašal sedem milijonov evrov. Povečalo se je tudi število zaposlenih: konec leta 2013 je tam delalo 293. Družba je med letoma 2011 in 2013 za naložbe namenila več kot 47 milijonov evrov. Postopno se je izboljšalo tudi poslovanje samega Telemacha, ki je leta 2013 po več letih izgub sklenil z dobičkom. Marca letos je skupino United group, s tem pa tudi Telemach, prevzel ameriški sklad KKR, ki je konec septembra letos upravljal 96 milijard dolarjev premoženja v 15 državah. Mid Europe Partners je po dosegljivih podatkih z izstopom iz skupine ustvaril trikratni donos. Letošnje poslovanje še ni znano.
Steklarna Rogaška
Steklarno Rogaška je leta 2013 od ljubljanske nadškofije kupila družba WWRD, ki je v lasti ameriškega sklada KPS Capital Partners s 5,7 milijarde dolarjev premoženja, sama pa upravlja tudi irsko steklarno Waterford. Novi lastnik podrobnosti o poslovanju ne razkriva, zatrjuje pa, da izgube ni več in da je steklarna dobila nove posle. Števila zaposlenih niso zmanjševali, delavcem pa so januarja plače celo zvišali za pet odstotkov. Decembra letos je rogaška družba odprla novo, 1,5 milijona evrov vredno talilno peč za kristal. Prihodnje leto naj bi zamenjali še drugo talilno peč in izpeljali naložbo v obrat za kislinsko poliranje in nevtralizacijo. Vse skupaj naj bi bilo vredno 3,3 milijona evrov.
Tomplast
Skupina Tomplast je od leta 2007 v lasti zasebnega investicijskega sklada Arx Equity Partners, ki podpira srednje velika podjetja po srednji in vzhodni Evropi. Mirnska družba, ki se ukvarja s predelavo termoplastov, že več let stabilno posluje, število zaposlenih v skupini pa se je od leta 2009 do leta 2013 s 155 povečalo na 202.
Fotona in Helios
Manj obetavna pa je za zdaj zgodba z domžalskim Heliosom, ki ga je s finančno pomočjo ameriških skladov GSO in Tempelton letos prevzel avstrijski Ring. Od začetka nakupa je namreč delo v podjetju izgubilo okoli 200 ljudi. Kakšna bo usoda družbe Fotona, ki jo je letos prevzel ameriški finančni sklad Gores Group skupaj s podjetjem Technology4Medicine, še ni jasno. Družba je z informacijami o dogajanju v podjetju skopa, iz zapisnika decembrske skupščine pa je mogoče ugotoviti, da si nameravajo novi lastniki tako kot prej država izplačati dobiček. Poleg tega pa je skupščina družbe ameriškima podjetjema Fotona Holdings LLC in Fotona LLC, ki sta v lasti prevzemnikov, odobrila posojilo.
Skladi kot pomoč DUTB
Jaklič meni, da bi morali vstop finančnih investitorjev, ki so vešči prestrukturiranja, podpirati predvsem pri podjetjih v težavah, tudi pri tistih, ki so pristala na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB). Kot pravi, DUTB nima namenskega denarja za to: »DUTB bi se moral dogovoriti, da bi takšni skladi prevzeli čim več terjatev bank.«
Malus ugotavlja, da so problemi podjetij različni: »Nekatera podjetja je mogoče reševati s strateškimi partnerji, so pa družbe, ki so zdrave in so v težave zašle zaradi določenih preteklih transakcij. Pri teh je pomembna časovna komponenta, saj se v podjetjih s problemi začnejo tudi notranja trenja, odhajati začnejo kvalitetni kadri itn. Zato bi jih bilo v nekaterih primerih bolje čim prej prodati, da se s tem ukvarja nekdo, ki je specialist za to.«
A tudi skladi se izogibajo Slovenije. »Z zadnjimi transakcijami, ki so bile razmeroma velike za Slovenijo, smo prišli na radar investicijskih skladov, a tudi skladi so različni. Eni se ukvarjajo izključno s prestrukturiranjem. Ti ponavadi iščejo primerno velikost. Ne splača se jim namreč ukvarjati z majhnimi podjetji, ker tudi ko jih bodo prestrukturirali, bo zaslužek premajhen, saj bo ostala majhna osnovna dejavnost. V Sloveniji je problem velikost podjetij, in to je razlog, zakaj se nas skladi izogibajo,« pojasnjuje Malus.
