Tiskane izdaje
Dodaja še, da so cene elektrike v Sloveniji v zadnjem obdobju stabilne. To je tudi posledica dogajanja na večjih energetskih borzah, kjer je cena za prihodnje leto še vedno na rekordno nizki ravni in znaša od 31 do 41 evrov za megavatno uro. »Na agenciji zato menimo, da bodo sedanji dobavitelji priložnosti na trgu iskali v poslovnih strategijah, ki predvidevajo tudi združevanja,« pravi Pračkova. Slovenski trg je zaradi svoje majhnosti in dobre povezanosti s sosednjimi trgi namreč odvisen od cen električne energije v regiji. »Stroški za podporno shemo oziroma obnovljive vire energije so se v Sloveniji zvišali predvsem zaradi povečanega vstopa sončnih elektrarn v podporno shemo. Dejstvo, s katerim se srečujejo tudi druge države EU, pa je, da naša skupna skrb za ekologijo, ki določa tudi energetsko politiko, močno vpliva na aktualno dogajanje na trgu in proizvajalce. Subvencije za obnovljive vire so namreč ob hkratnem povečevanju deleža proizvodnje električne energije te vrste ter ob ukrepih za učinkovito rabo energije gotovo tako vplivale na zniževanje cen, da postajajo konvencionalni viri in s tem preostala proizvodnja elektrike predragi. Stroški določenih proizvodnih enot so postali celo višji, kot so cene na trgu,« ugotavlja tudi Pračkova.
Možnosti podpor
»Konkurenčne proizvodnje v Sloveniji je zelo malo, Teš 6 ni konkurenčen, jedrska elektrarna je na meji. Težko bomo konkurirali nemškim družbam in vetrnicam. V končni fazi bi mehanizem CRM lahko imenovali kar taksa na Teš 6. Sončne elektrarne so sicer enake, dobile bodo najmanj 1,2 milijarde evrov subvencij, ne da bi v to všteli, koliko je stala infrastruktura zanje. Lahko pa bi postavili več malih hidroelektrarn, vendar so ti projekti obtičali v predalih, najlažje je bilo zaslužiti s sončnimi elektrarnami,« meni Andrej Ribič, predsednik uprave Elektra Ljubljana.
Predsednik uprave Gen-I Robert Golob pa pravi, da mehanizem CRM načelno ne bi smel biti povezan s sedanjimi, temveč z novimi elektrarnami, ki bi jih financirali operaterji prenosnih omrežij in bi bile namenjene povečanju prepustnosti čezmejnih povezav. Druga zgodba je dovolj stabilna lokalna preskrba z elektriko in tudi morebitni mehanizmi podpore bi morali biti drugačni. O Tešu 6 golob pravi, da na srečo ni njegova zgodba, da pa vodstvo HSE vleče prave poteze za uvedbo ekonomsko stabilnega sistema poslovanja.
Trg je odprt,
»Konkurenčnost slovenskega trga z električno energijo in zemeljskim plinom se postopno izboljšuje, trg se razvija in postaja tudi konkurenčnejši. Res pa je, da so manjša in srednja podjetja lahko fleksibilnejša, saj so odkupni obsegi manjši kot v primeru večjih, energetsko intenzivnih podjetij. Ta so do zdaj imela veliko manj možnosti pri izbiri alternativnih dobaviteljev, vendar se tudi to postopno spreminja. Poleg dobaviteljev energentov je treba poudariti zelo visoko posredno obdavčitev energentov v zadnjih letih s prispevki in dajatvami, ki so se v zadnjem obdobju še povečevali, in to nerazumno disproporcionalno: prispevek za OVE na zemeljski plin se je 1. januarja podvojil,« pravi Denis Mancevič iz Slovenske industrije jekla.
V Steklarni Hrastnik menijo, da struktura slovenskega trga električne energije ni optimalna, ker je zelo izpostavljena tveganjem. »Povezave in združitve, ki potekajo, pa nakazujejo, da bomo dobili močno koncentriran trg, kar tveganja lahko še poveča,« pravijo v Steklarni Hrastnik.
Združitve so nujne
Slovenski trg elektrike je zares odprt šest let, trg plina se bo dokončno odprl prihodnje leto. Golob meni, da povezovanje med trgovci in vstop različnih tipov tujih trgovcev, pomeni drugo fazo odpiranja trga. Zdaj so trgovci prisiljeni uporabljati različne modele za poslovanje, tudi združevanje. Povezovanje Gen-I in Elektroenergije je, kot pravi, primer, ko najcenejši ponudnik prevzema najdražjega. To bi moralo razveseliti agencijo za varstvo konkurence, še posebno pa porabnike. »Kljub zaostrenim razmeram je na tem trgu mogoče poslovati pozitivno, pomembna pa je ekonomija obsega. Tudi zato hoče RWE čim prej pridobiti veliko odjemalcev in se pri tem ne ozira na stroške,« pravi Golob in dodaja, da v Slovenijo očitno prenaša hrvaški model, kjer še po treh letih poslujejo negativno. HEP pa je zmagal na razpisih za dobavo elektrike v Mestni občini Ljubljana in Cimosu. V Gen-I pravijo, da se na razpise odjemalcev s preveč tveganimi pogoji ne prijavljajo.
»RWE je le eden od že kar številnih dobaviteljev, ki delujejo na našem trgu, in njegov vstop na slovenski trg ne prinaša kakšnih pomembnih sprememb. Od vstopa novih dobaviteljev oziroma trgovcev na veleprodajni trg v zadnjem obdobju nismo prejeli nobene pritožbe oziroma suma, da obstajajo kakršne koli nepravilnosti pri izvajanju njihovih aktivnosti,« pravi Pračkova.
Že prepleteno lastništvo
»Slovenski trg z zemeljskim plinom je po številu dobaviteljev ter cenovni ravni za odjemalce zelo konkurenčen. Na trgu je uveljavljenih veliko prodajnih produktov, ki se pripravljajo na podlagi zahtev kupcev. Tako imajo kupci možnost kupovati zemeljski plin po fiksni ceni ali indeksu oziroma imeti kombinacijo obeh v trajanju pogodbenega obdobja. Cene prodajnih produktov se določajo na podlagi likvidnih borznih indeksov ter javno objavljenih stroškov transporta energije in so posledično zelo transparentne,« pravijo v Geoplinu, dodajajo pa, da je po drugi strani v Sloveniji podobno lastništvo v večini glavnih igralcev, zato lahko pričakujemo nadaljnje zaostrovanje tržnega boja in vstop nove konkurence iz tujine. »Konsolidacija ponudnikov znotraj istega lastništva bo neizogibna,« menijo v Geoplinu, ki je v delni lasti Petrola, ta pa ima v lasti tudi polovico Gen-I, ki prevzema Elektroenergijo. Za povrhu je Petrol tudi trgovec z elektriko in plinom.
Poraba zemeljskega plina se je v Sloveniji sicer stabilizirala. Trend padanja v široki potrošnji se nadaljuje zaradi nadomestnih energentov ter ukrepov za učinkovito rabo energije. »Na segmentu industrije pa lahko zaznamo rahlo povečanje porabe pri sedanjih porabnikih, žal pa na prenosni sistem ni priključenih večjih novih porabnikov,« še pravijo v Geoplinu.
Menijo tudi, da bo okoljevarstveno dovoljenje za postavitev čistilne naprave v Petišovcih spodbudilo razvoj pridobivanja zemeljskega plina v Sloveniji in omogočilo izkoriščanje potenciala, kar je »vsekakor dobrodošlo glede zanesljivosti preskrbe, saj se s tem potencialno zmanjšuje uvozna odvisnost«.
Posebna, že nepotrebna omrežnina
Velike naprave (odjemalci) morajo plačevati konično tarifo za elektriko med 6. in 14. uro. Zaradi tega se pritožujejo, na Elesu pa jim odgovarjajo, da ta tarifa ni več nujna. »Metoda obračuna omrežnine za vse končne odjemalce določa, da se omrežnina obračunava na podlagi podatkov o mesečno ugotovljeni obračunski moči in količini električne energije, ki jo je prevzel posamezen končni odjemalec v posameznih urah dneva. S tem hočemo doseči, da tarife izražajo stroške, ki jih povzročajo posamezne odjemne skupine, hkrati pa končne odjemalce spodbujajo k optimalni uporabi omrežja. Dosežene konice obremenitve zunaj časa kritične konične tarife – ure konične tarife določa Eles na podlagi stopnje največje obremenitve elektroenergetskega sistema, ki med delovniki traja le nekaj ur – so pri določenih večjih družbah tudi do štirikrat večje od konične obremenitve, ki se upošteva pri obračunu omrežnine. Upoštevati moramo, da je omrežje prilagojeno največjim obremenitvam, kar se kaže v stroških za infrastrukturo ter njeno delovanje in vzdrževanje. Veljavna metoda obračuna omrežnine tako spodbuja uporabnike k prilagajanju in s tem vpliva na izvedbo potrebnih investicij v omrežje ter posledično na omrežnino, ki pokriva stroške sistemskega in distribucijskega operaterja omrežja,« pravi Pračkova.
Agencija je pred kratkim izvedla javno posvetovanje o morebitnih spremembah omrežninskega akta tudi pri obračunu omrežnine. V času javne obravnave je prejela pobude velikih odjemalcev, predvsem predstavnikov jeklarske industrije, ki predlagajo revidiranje obračuna samo za tovrstne odjemalce. »Agencija bo predlog obravnavala in ocenila morebitne vplive na omrežnino ter enako obravnavo vseh končnih odjemalcev,« še napoveduje Pračkova.
»Prispevek za obračunsko moč je v družbi Litostroj jeklo v prvih petih mesecih letos znašal 41,4 odstotka stroška omrežnine oziroma 10,9 odstotka stroška električne energije,« pravijo v Litostroju. V družbi Metal Ravne so ti stroški na ravni 1,3 milijona evrov na leto. »V Acroniju se je proizvodnji do zdaj uspelo prilagajati režimu konične tarife, vendar predvidevamo nadaljnjo rast proizvodnje, v sklopu katere določene prilagoditve te vrste ne bodo več mogoče. Že zdaj omenjeni režim delovanja v Acroniju (posebno v obratu jeklarna) pomeni podoptimalno načrtovanje proizvodnje. Zato se pridružujemo oceni Elesa, da obstoj takega režima ni več potreben, saj močno omejuje proizvodna podjetja, poleg tega da so se tudi razmere od trenutka uvedbe režima konične tarife močno spremenile, delovanje omrežja je stabilno, poraba energentov, tako elektrike kot zemeljskega plina, pa se zmanjšuje,« opozarja Mancevič.
»V času konične tarife običajno ne proizvajamo. To pa pomeni prekinjanje proizvodnje in posledično višjo specifično porabo energije, ker se ob prekinitvah agregati ohlajajo. Višji so tudi stroški dela, saj se zaradi konične tarife dela v času, ki je za delavce manj ugoden (sobote, nedelje, prazniki). Skupaj z drugimi velikimi porabniki energije si prizadevamo za spremembo sistema konične tarife. Struktura porabe električne energije se je v času od nastanka tega sistema bistveno spremenila, največjih porabnikov, velikih trgovskih centrov, sploh še ni bilo,« pravi Gorazd Tratnik, pomočnik direktorja Štore Steel. »Konična tarifa pomeni približno deset odstotkov omrežnine, omrežnina pa niti približno ne upravičuje zneskov. Menimo, da se porablja netransparentno in nenamensko,« dodajajo v Papirnici Vevče. V Steklarni Hrastnik, ki ima precej enakomeren odjem električne energije, saj obratuje 24 ur na dan vse dni v letu, pravijo, da jih bolj kot konična tarifa motijo posredne obdavčitve energentov, ki naj bi jih opravila država, kot so ukrepi URE (obnovljivi viri energije) in URE (učinkovita raba energije) ter cene omrežnin.
Za večjo konkurenčnost
»Pri preskrbi z zemeljskim plinom imamo približno 15 odstotkov višje stroške od konkurence v Nemčiji in Italiji, na področju električne energije pa približno 12 odstotkov višje od konkurence v Nemčiji in 20 odstotkov višje od konkurence v Romuniji,« pravi Gnamuš in dodaja, da je cena delovne sile pri nas in v Nemčiji skoraj enaka. »Veliko stroškov dela je skritih v prikriti zaščitniški zakonodaji, ki naj bi ščitila delavce, a se posredno prek dodatnih dajatev debeli država. Za podkrepitev te trditve je treba samo pravilno pregledati stroške dela, seveda bruto strošek kot osebni dohodek, plačila bolniškega staleža, nezmožnost hitrega ukrepanja pri zaposlovanju in odpuščanju, in podobno, na obeh straneh. Rešitev je že precej prežvečena, a je še vedno nočemo sprejeti. Znižati je treba stroške družbene nadstavbe, kot ji je bilo nekoč rečeno. Za povečanje konkurenčnosti je nujna uvedba zadnjih mogočih tehnologij, kar je treba upoštevati pri obdavčitvi podjetij, nehati je treba razglabljati, kaj so perspektivne gospodarske panoge, ampak to kar pogledati na statistični urad. Na takih podatkih in anketi iz gospodarstva je treba urediti šolski sistem, ki bo proizvajal potreben in za trg zanimiv kader. Potem smo pa že na vlaku, ki pelje proti Švici. Še vedno sicer v ekonomskem razredu, a z boljšo perspektivo za mlade, ki bodo morali hote ali nehote poskrbeti za vse več upokojencev,« meni Gnamuš.
»V številnih evropskih državah prevladuje zavedanje pomena tako imenovane bazične industrije, ki je večinoma tudi energetsko intenzivna; omenjena podjetja namreč pomenijo steber zaposlovanja, rasti novih delovnih mest in tudi rasti BDP, saj gre večinoma za izrazito izvozno naravnana podjetja. Vlade po vsej Evropi zato sprejemajo številne ukrepe za izboljšanje tako splošne konkurenčnosti gospodarstva (davčne reforme, uvedba socialne kapice, spodbude za razvoj in raziskave ipd.) kot tudi ukrepe, usmerjene v ohranitev omenjenih industrij v svojih državah (konkurenčnost trga energentov, zniževanje posrednih davčnih obremenitev za energetsko najobčutljivejše panoge ipd.),« pravi Mancevič.
»Znane so nam primerjave posameznih elementov stroškov, ki kažejo na slabšo konkurenčnost v slovenskem okolju. Največji problem slovenskega poslovnega okolja so birokratske ovire pri investiranju in moderniziranju proizvodnih procesov,« meni Tratnik.
Smrekar iz Papirnice Vevče je povedal, da so v prvih šestih mesecih letos za plin plačali približno deset odstotkov več kot papirnica v Avstriji z enakim proizvodnim programom. V preteklih letih je bila ta razlika več kot 30-odstotna. Električno energijo pa že več let kupujejo v tujini, zato imajo primerljive cene. »Vsako podjetje samo zase pozna načine in v okviru možnosti nenehno niža specifično porabo vseh oblik energije. Pri regulativi pa je nujna strategija slovenske energetike za vsaj 15 let vnaprej, upoštevajoč jedrsko energijo, termoelektrarne, hidroelektrarne in distribucijsko omrežje. Strokovnjaki iz akademskih krogov so pri tem dobrodošli, vendar je njihove predloge vedno treba jemati s pridržkom, ker se njihovo znanje opira na tuje izkušnje, ne vedno primerljive s Slovenijo in pogosto vzete iz konteksta, poleg tega vidijo Slovenijo navadno le s stališča svoje stroke,« opozarja Smrekar.
Konkurenca Steklarne Hrastnik se večinoma srečuje z manjšo birokracijo, manj obdavčenim delom, hitrejšim pridobivanjem dovoljenj ter lažjim pridobivanjem evropskih sredstev in podobno. »Kar se tiče stroškov energentov, pa imamo deset odstotkov višjo ceno zemeljskega plina kot konkurenca predvsem zaradi različnih dajatev državi. In prav cena plina je eden od dejavnikov, ki vpliva na našo nekonkurenčnost pri ponudbi izdelkov z nižjo dodano vrednostjo,« pravijo.
Novi ponudnik na trgu
»Odziv na našo ponudbo potrjuje pričakovanja, da je energetska učinkovitost tema, ki slovenske odjemalce zelo zanima. Prepričani smo, da bomo zato dosegli sicer ambiciozen, vendar po našem mnenju tudi realističen cilj – desetodstotni tržni delež na slovenskem trgu do leta 2020,« pravijo v RWE. Strinjajo se, da so sedanje ravni cen električne energije prenizke in ne spodbujajo novih vlaganj. Vendar so pri prodaji različni segmenti. Gospodinjski segment v Sloveniji tako zaznamujejo racionalne marže, ki so primerljive z drugimi državami. »V posameznih industrijskih segmentih je drugače, marže so nizke, zato se bomo o našem vstopu odločali od primera do primera,« pravijo v RWE.
