Gospodarstvo tone bolj, kot nam hočejo prikazati

Modelar. Pilot. Menedžer glasbenih skupin. Fotograf. Oblikovalec. Sitotiskar. Predvsem pa podjetnik. Podjetje Iva Boscarola, Pipistrel iz Ajdovščine, je eno vodilnih v svetu za izdelovanje manjših letal. Letos mineva četrt stoletja, odkar je netopir poletel.

Zračna plovila ste izdelovali že pred letom 1989. Kaj tako pomembnega se je zgodilo takrat, da letos slavite 25-letnico Pipistrela?

Prej sem se ukvarjal z amatersko gradnjo. Letos mineva 25 let, odkar smo začeli uporabljati ime Pipistrel. Ko sem se odločil, da bom bolj resno izdeloval motorne zmaje, sem vedel, da bo takratni jugoslovanski trg premajhen, da jih bom moral izvažati. Zato sem moral poiskati ime, razumljivo tudi v tujini. Motorni zmaji so med letom zvečer podobni velikim netopirjem. Domačini so govorili, da so v zraku Boscarolovi netopirji. Podjetje sem poimenoval z nekoliko predelanim latinskim imenom za eno od vrst netopirjev, Pipistrellus.

Kaj je ekonomista odpeljalo v aviatične vode?

Po izobrazbi sem res ekonomist, vendar je od mladih nog moj hobi letalstvo. V Ajdovščini je letališče že od prve svetovne vojne in letala tukajšnjega aerokluba so mi vedno brnela nad glavo. Najprej sem bil modelar, potem jadralni letalec. Letenje je kot droga. Ko te prime, te težko izpusti. Letel pa sem, ko sem lahko prišel do letala. V Jugoslaviji si letel brezplačno in takrat, ko si prišel na vrsto. Ker pa sem se že kot študent ukvarjal z raznimi dejavnostmi, od menedžerstva glasbenih skupin do fotografije, od sitotiska do dizajna, sem na vrsto prišel bolj poredko.

Zato ste si omislili svoje letalo?

Nabavil sem motornega zmaja. Po delih sem ga pripeljal iz Italije. Vendar je bil bolj na meji varnega letenja, poleg tega sem višje postave in s kolegi smo sami naredili novega. Ker sem bil aktiven pri organizaciji letalskih mitingov v Ajdovščini, so ga videli piloti iz vse Jugoslavije in tudi Italije. Začeli so me nagovarjati, da bi kakšnega naredil še za njih, in tako sem odkril novo poslovno priložnost.

Kako ste jo uresničili?

Šel sem v Beograd, na oddelek za letalstvo prometnega ministrstva, in jim povedal, da bom izdeloval letala. Najprej so se mi smejali, vendar mi je z vztrajnostjo uspelo izpolniti pogoje za legalno izdelavo. Leta 1987 sem postal prvi zasebni proizvajalec zrakoplovov v Jugoslaviji. Potem je državo vzel hudič in v Sloveniji sem moral tako rekoč vse začeti na novo.

Takrat ste izdelovali samo motorne zmaje?

Da, vsega skupaj smo jih naredili kakšnih 500. Izvažali smo jih po vsej Evropi in celo do Filipinov, prek podjetij z izvozno licenco, saj je kot zasebnik nisem mogel dobiti.

Kdaj ste se preusmerili na letala?

Na začetku 90. letih prejšnjega stoletja so v Evropi začeli pripravljati novo zakonodajo, pri čemer sem sodeloval, da bi za do 450 kilogramov težka letala uvedli novo kategorijo. Rodila se je kategorija ultralahkih letal. V tej kategoriji je vse, kar lahko leti in je v zraku s potniki in gorivom vred lažje od 450 kilogramov. Tehnologija je šla naprej, lahko so začeli izdelovati ultralahka letala z zaprto kabino in zanje se je odločalo vse več ljudi. Motorno zmajarstvo je doživelo zaton. Zdaj so motorni zmaji kot vinilne plošče, čeprav je leteti z njimi najlepše, najbolj prvinsko. Kakor koli, sredi 90. let smo se znašli pred odločitvijo: ali propademo, kot je večina drugih proizvajalcev motornih zmajev, ali pa se preusmerimo v letala. Seveda smo se odločili za letala.

Je bil ponovni začetek težak?

Leta 1995 je bil trg že razdeljen, poleg tega smo iz države, o kateri so takrat v tujini mislili, da je v njej vojna, če so sploh vedeli, da Slovenija obstaja. Usmerili smo se v še nepokrit del trga, v jadralna letala s pomožnim motorjem oziroma motorna jadralna letala. Gre za letala z bolj vitkimi krili, v katerih lahko pilot, ko je v zraku, ugasne motor in leti kot z jadralnim letalom. Tega v ultralahki kategoriji ni bilo.

Kaj je bila točka preloma, ko ste iz garažnega podjetnika postali upoštevanja vreden igralec v letalskem poslu?

Takrat že kar močni ekipi sodelavcev sem povedal, kaj nameravam. Po nekaj mesecih smo naredili prototip trupa in polovico krila ter šli v Nemčijo na sejem, da bi videli, ali je za naš projekt kaj zanimanja. In zanimanje je bilo. Z avansi smo dobili toliko denarja, da smo lahko financirali celoten razvoj; kupci so vedeli, da bodo na izdelke čakali tri leta, vendar so jih hoteli imeti, ker takšnih letal preprosto ni bilo. Pobrali smo tudi kup nagrad. To je bila točka preloma. Letalo Sinus, še danes ga odlično prodajamo. Serijsko smo ga začeli izdelovati leta 1998.

Koliko letečih naprav ste izdelali do zdaj?

Več kot tisoč letal. Z motornimi zmaji vred pa več kot 1500.

Je katero od njih doživelo nesrečo?

Seveda, nesreče so v letalstvu stalnica, a veliko situacij reši vgrajeno padalo, ki z aktiviranjem rešuje letalo s potniki vred že na nizki višini. Samo lani so taka padala rešila tri letala in pet življenj, ko so piloti izgubili nadzor nad letalom bodisi v oblaku ali jim je zmanjkalo goriva nad terenom, kjer ni bilo mogoče pristati. Lani pa je bilo z našimi letali v treh nesrečah tudi pet mrtvih. V dolini Soče, nad reko Pad v Italiji in v Kanadi so se zaleteli v električne žice. A tu gre za napake pilotov, doslej še nismo imeli nesreče zaradi tehnične napake. Mediji pri vsaki hudi avtomobilski nesreči najprej vprašajo, ali je bil voznik pijan, pri letalski nesreči pa, ali je odpovedal motor. Čeprav je več pijanih pilotov kot šoferjev. To je dejstvo.

So vaša letala uporabna še za kaj drugega kot za letalske užitke posameznikov?

Letala prodajamo v 68 držav. So v različnih kategorijah, ne samo ultralahka, in za različne namene. Vedno več je kupcev, ki jih kupujejo zaradi njihovih lastnosti; te so primerljive z večjimi in težjimi letali. Naša letala lahko brez pristanka letijo 4500 kilometrov, letijo čez Mount Everest, pristanejo na Antarktiki. Za pogon uporabljajo navaden bencin, ne dragega letalskega. To v določenih razmerah pomeni veliko prednost pred konkurenco. Letala tekmecev težko splezajo do letališč na Tibetu na 5000 metrih. Naša pa lahko tam poletijo in nadzirajo mejo na 8000 metrih. Uporabljajo jih za nadzor meje, iskanje pogrešanih, fotografiranje iz zraka, za kartografijo, za tridimenzionalno skeniranje terena, za raziskovanje ozračja in za osnovno šolanje pilotov.

Kakšno je razmerje med športnimi in drugimi uporabniki?

Približno pol – pol. V prihodnje bo naraščalo v prid drugih.

Koliko stanejo vaša letala?

Dobite ga za 70.000 evrov, lahko pa stane pol milijona. Vse je odvisno od modela in vgrajene opreme.

Pipistrel slovi kot eno najbolj inovativnih podjetij, ne samo v Sloveniji, ampak v svetovnem merilu. Na čem temelji inovativnost?

Ko nas je European Bussiness Awards leta 2010 med 15.000 podjetji razglasil za najbolj inovativno podjetje v Evropi, so ocenjevali ravnanje z zaposlenimi, delovne razmere, kakšen je pristop do izdelka, trga, okolja. V našem podjetju je inovativnost način dela. Ne samo pri letalih. Ko sem leta 2007 zasnoval objekt, v katerem se pogovarjava, sem ga zasnoval kot energetsko samozadostnega. Ima enajst sistemov za proizvodnjo in racionalno rabo elektrike. Celotno podjetje lahko deluje brez zunanjih virov elektrike. Proizvedemo je več, kot jo porabimo. Vse, kar delamo, delamo z namenom, da smo toliko drugačni od drugih, da bomo lahko preživeli.

Izdelujemo letala, ki so energetsko učinkovitejša od drugih, imajo večji dolet, so tišja. Ko sem s to filozofijo pred dvajsetimi leti začel, sem bil največji čudak ali najbolj neumen konstruktor v očeh konkurence; bencin je bil zastonj, hrup ni brigal nikogar. Danes hočejo vsi delati takšna letala, vendar imamo dve desetletji prednosti, zato nas težko lovijo.

Pri ocenjevanju inovativnosti je očitno veliko pomenil odnos do zaposlenih. Zdi pa se, da združenjem zaposlenih, se pravi sindikatom, niste posebno naklonjeni. Pred tremi leti ste celo dejali, da sindikati vodijo državo, in dokler bo tako, se ne bo nič spremenilo.

Rekel sem, da ne potrebujemo premiera, ker je to že 20 let gospod Semolič. Vsi bi radi dober standard, tudi jaz. Razlika je v tem, da moji zaposleni vedo, da mora iti ob koncu meseca iz proizvodnje deset letal. Zaposlenih ne omejujem pri odmorih za kavo, z delovnim časom, dopustom. Pravočasno dobijo regres, dodatek za malico in prevoz na delo, vedno tudi božičnico ali 14. plačo. Ampak delo moramo opraviti dovolj učinkovito, da lahko na koncu preživimo. Delavci si sami organizirajo delovno mesto, zanj skrbijo, da radi prihajajo na delo. Sindikatom zamerim, da se borijo za fiktivne pravice, ki jih delavci nimajo več. Morali bi se boriti za pogoje, s katerimi bi dvignili gospodarstvo in bi delavcem omogočili, da si zagotovijo standard, kot si ga želijo.

Kako je s sindikalnim delovanjem pri vas?

Nimamo sindikata.

Dvomim, da imate toliko časa, da bi se s vsakim od 95 zaposlenih pogajali o pogojih dela.

Vsi smo enaki. Nimamo hude hierarhije. Zaposlujejo vodje oddelkov, ki določajo tudi višino plače in dodatke za uspešnost. O vsem se lahko pogovorimo. Glede tega smo zelo socialistično podjetje.

Samoupravljanje?

Ja, samoupravljanje je super stvar, če so zaposleni in vodstvo pametni in odgovorni, ha, ha. Jaz nisem še nobenega zaposlenega finančno kaznoval za napako, jih pa nagradim za uspeh. To je zelo velika motivacija. Načeloma ne delamo nadur, ne delamo ob sobotah in nedeljah, imamo eno izmeno. Domov gremo ob pol štirih. V osmih urah naredimo dovolj, da smo uspešni. Če ne bi bili, bi bil to moj problem, ne problem zaposlenih. Ker sem se odločil, da imam proizvodnjo tu, moram zaposlenim omogočiti primeren standard.

Koliko Ivo Boscarol plačuje svojim delavcem?

Povprečna bruto plača je 2625 evrov. Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo pa je 1:3,1. Vsi imamo solidne plače, nihče pa nima nizke ali visoke. Šestnajst zaposlenih ima višjo plačo kot jaz, ker imajo višjo izobrazbo ali drugačne delovne pogoje. S hčerko sva solastnika, vendar nisva niti evra dobička odnesla iz podjetja. Dobiček delimo z zaposlenimi in vlagamo v razvoj. Verjetno je pomenljiv podatek, da je podjetje v četrt stoletja zapustilo samo šest ljudi. Če imate korekten odnos do zaposlenih, ne potrebujete sindikata. Vam povem, da ga ne potrebujete!

Zdi se, da je Pipistrel vedno manj slovenski. Tehnologijo izdelovanja letal ste prodali v Kazahstan, novo tovarno boste odprli v Italiji. Zakaj?

Kazahstanski posel teče, a počasi. V tistih krajih gre vse počasi. Vendar gredo zadeve naprej. V Kazahstanu, na Kitajskem in v Indiji. V prihodnjih letih bo Pipistrel rasel eksponentno, ne več po 20 odstotkov na leto kot do zdaj. Postal bo globalni igralec.

Kaj pa tovarna v Gorici?

Slovenija še vedno ni podpisala bilateralnega sporazuma z Združenimi državami, zato letal tja ne moremo prodajati neposredno. Italija ta sporazum ima. Drugi razlog je, da v Ajdovščini od obrambnega ministrstva nismo mogli kupiti parcel za novo gradnjo. Poleg tega imamo tu sto dni burje na leto, v Gorici pa je ni. Ampak glavni vzrok je seveda Amerika. Je prevelik trg, da bi ga kar tako pustili. Pred dvema tednoma smo podpisali pogodbo za gradnjo in do konca leta naj bi bila hala pokrita. Prva faza, 6000 kvadratnih metrov, bo uporabna konec prihodnjega leta, leto pozneje pa bomo zgradili še 4000 kvadratnih metrov. Torej za hektar pokritih površin.

Iz te tovarne bodo prihajala vaša nova letala, štirisedežne panthere. Kdaj jih lahko kupci pričakujejo?

Prva naročila smo dobili že pred dvema letoma in pol, čeprav bodo na trgu v najboljšem primeru leta 2015. Noben kupec ni zahteval bančne garancije za avans; ponosen sem na takšno zaupanje. Panthera pa mora opraviti še certifikacijo. Ta je v letalstvu približno enako draga in zahtevna kot sam razvoj letala. Za panthero stane sedem milijonov, pridobivanje traja tri leta. Mislim, da bo tovarna postavljena v pravem času za serijsko izdelavo novega letala. Zaposlili bomo do 200 ljudi.

Vedno ste imeli veliko povedati čez slovensko politiko, posebno takrat, ko je bila na oblasti levica. Kakšno je vaše mnenje o odhajajoči vladi Alenke Bratušek?

Naj najprej povem, da nikoli nisem bil član nobene stranke, čeprav me ljudje povezujejo s Peterletom, LDS, Janšo. Politiki sem vedno podal roko, če so me vprašali za nasvet ali mnenje, saj sem hotel izboljšati stvari. In vedno sem tudi kritiziral neumne stvari. Morda sem bil celo bolj povezan z levo politiko, saj sem po duši liberalec, čeprav si me je nekako bolj lastila desna stran. Ker nisem član nobene stranke, ne prodajam v Sloveniji in delam s svojim denarjem, pa lahko vedno povem, kar mislim. Kar zadeva vlado Alenke Bratušek: oče me je učil, da varčuješ takrat, ko imaš. Ko nimaš, je prepozno. Tej vladi zamerim predvsem to, da je javne finance in socialni mir reševala z zadolževanjem, ne z racionalizacijo porabe. Kar smo si v zadnjih letih izposodili, bomo zelo težko vrnili.

Kako vpliva na državo politična kriza, ki jo pretresa zadnjih pet let?

Katastrofalno. Ne nasedajte predvolilnim balončkom o gospodarski rasti, izvozu. Realnost je zelo kruta. Zgrozil sem se, ko sem na Delovi lestvici največjih izvoznikov v letu 2013 zagledal Pipistrel – podjetje s 95 zaposlenimi in enajstimi milijoni izvoza – na 85. mestu. Naše podjetje bi moralo biti zanemarljivo, ne pa na lestvici. Slovensko gospodarstvo tone bolj, kot hočejo prikazati javnosti!

Si upate ugibati, kaj se bo zgodilo po drugih predčasnih državnozborskih volitvah zapored?

Slovenski volivci so razdeljeni. Tako kot na prejšnjih volitvah bodo na levi ustanovili več strank, da bodo nabrale čim več glasov. Po volitvah se bodo združile v koalicijo, jeziček na tehtnici pa bo minister za karkoli gospod Erjavec. On bo tako kot vedno dejansko sestavljal vlado in usmerjal njeno delo, ker bo izsiljeval z izstopom. Koalicija, če bo leva ali desna, bo nastala zaradi vladanja, ne v dobro Slovenije. Njen cilj bo ostati na oblasti čim dlje in uživati oblastne privilegije. Minister za gospodarstvo bo spet le podpiral zakonodajo brez gospodarske logike, gospod Semolič bo še vedno premier iz ozadja in bo diktiral, kako socialna bo država, čeprav ne bo od kod vzeti. Ne vem, kaj lahko pričakujemo novega. Vse bo po starem.

Katera stranka vam je pravzaprav najbližje?

Pred zadnjimi volitvami, v času pravljic, kakor mu pravim, sem nasedel gospodu Virantu, da bo res nekaj naredil. Verjetno me ni še nihče v življenju tako razočaral kot on. Res sem mislil, da bi mi bila lahko blizu Državljanska lista. Zdelo se mi je, da bi lahko ljudje kot Rado Pezdir in Janez Šušteršič kaj spremenili. Potem se je stranka spremenila v glasovalni stroj za višanje davkov. Zdaj nimam preference in zelo malo je možnosti, da bom sploh šel na volitve.

Ker boste na dopustu.

Ne, ampak ker je vse skupaj brez veze. Nič se ne bo spremenilo.