Hoja po tanki meji

V dneh ko poslovne kroge še vedno vznemirjajo sporne zamenjave v nadzornem svetu in upravi NLB in ko premier Miro Cerar poslancem pojasnjuje, da si vlada že od začetka prizadeva storiti vse, da bi se politika umaknila iz gospodarstva ter upravljanje prepustila pristojnim, na dan prihajajo vedno nove informacije, ki kažejo, da barka v resnici plove v drugo smer.

Tako sta minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in državni sekretar Metod Dragonja, ki zastopa finančnega ministra, za Delo brez zadržkov priznala tisto, kar se je že nekaj časa šušljalo: da na sejah nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH) nista le pasivna poslušalca, ampak na njih aktivno sodelujeta, izražata mnenja, pojasnjujeta in dajeta predloge. In to kljub temu, da sta na seje vabljena zgolj kot zunanja člana brez glasovalnih pravic.

To možnost jima je s prenovo zakona o SDH omogočila prav aktualna koalicija, čeprav je bil eden ključnih namenov ustanovitve SDH prav ločitev politike od neposrednega upravljanja državnih družb. Najprej se je v predlog zakona pritihotapilo določilo, da sta na seje petčlanskega nadzornega sveta SDH vabljena tudi finančni minister in predsednik komisije za nadzor javnih financ, ki prejemata tudi vse nadzorniško gradivo. A po imenovanju Počivalška za ministra se je med temi zunanjimi člani znašel še gospodarski minister.

Osnovni namen tega določila je najbrž bil omogočiti predstavnikom vlade in opozicije, da so obveščeni o tem, kaj se dogaja z državnim premoženjem, ne pa da se ti v to aktivno vključujejo in celo sugerirajo, kako naj SDH v določenih primerih ravna. Zunanji člani formalno resda nimajo pravice do odločanja na sejah nadzornega sveta, a predstavnika vlade tam vendarle zastopata lastnika, kar ustvarja določen pritisk na organe SDH. Ta meja je zato lahko zelo tanka, predvsem pa je zgolj od pokončnosti nadzornikov in uprave odvisno, ali bodo »predlogom« vladnih predstavnikov podlegli ali ne. Vmešavanje politike v upravljanje podjetij pa ni le v neskladju z dobro korporativno prakso, ampak tudi v nasprotju z zakonom o SDH, ki pravi, da holding ni vezan na navodila državnih organov.

Nobena skrivnost ni, da je SDH za del vladajoče koalicije že dolgo moteč element, saj politikom vendarle onemogoča dnevno šarjenje po državnih podjetjih, kakršnega so bili vajenih v preteklem obdobju. Gotovo je s tem povezano tudi krčevito nasprotovanje Desusa, da bi imel SDH kakršno koli upravljavsko vlogo pri novem demografskem skladu, čeprav za naložbe enega in drugega velja ista državna strategija. Zahtevajo, da ima roko nad tem vlada.

Seveda se lahko odločimo tudi, da bomo žezlo za upravljanje državnih podjetij spet vrnili v vladne roke. A potem naj politični funkcionarji ne iščejo obvodov, ampak naj postanejo redni člani nadzornega sveta SDH in prevzamejo tudi odgovornost za upravljavske odločitve, tudi takšne, kot je bila nedavna zamenjava nadzornikov v NLB.