Ime dneva: Andrej Božič, Steklarna Hrastnik

Hrastnik – Andrej Božič, Brežičan, letnik 1960, diplomant ljubljanske Ekonomske fakultete, si je v mladosti želel predvsem leteti. A namesto do zvezd v vesolju se mu je v življenju uspelo zavihteti na vse drugačne vrhove – domačih in tujih gospodarskih družb. Nazadnje, januarja 2010, je končal v vrhu hrastniških steklarjev.

»V bistvu je prišel v službo k Lahu,« so rekli ljudje v glažuti, kakor Hrastničani pravijo podjetju, ki s približno 700 zaposlenimi pomeni kar 33 odstotkov vseh delovnih mest v občini. Mislili so na privatizacijskega mogotca Igorja Laha, ki Steklarno obvladuje prek ciprskega Ampelus holdinga. In ki v resnici »nastavlja« njene/svoje direktorje.

Andrej Božič je Lahova druga izbira za Steklarno – po Romanu Strgarju, ki je nadzornikom konec leta 2009, že po štirih letih, ponudil odstop. Steklarna je za Božiča za zdaj zadnja izbira: po krškem Vipapu, papirnici Goričane, predstavništvu multinacionalke ABB, po Iskri Ero iz skupine Hidria, po Drogi, nemški tovarni papirja Mondi Raubling ter po BB Consultingu. Ko je prevzel vodenje v Hrastniku, se je obvezal, da bo najprej »popravil« komunikacijo in plačni sistem. Oboje so zaposleni sprejeli z olajšanjem. Steklarji so ljudje, ki še verjamejo na besedo. Po poltretjem letu pravijo, da je tudi Andrej Božič človek, ki besedo, ko jo enkrat da, drži.

Vidi se, da je Božič med steklarje prišel iz svetovalnega podjetja s področja komuniciranja. Prisega na motivacijo ljudi. Na delavca, ki bo do podjetja čutil pripadnost in želel prispevati svoj delež k uspešnosti. Zato je Steklarna po njegovem prihodu postala podjetje, prijazno do družine in eno družbeno najodgovornejših ter spet zaželen zaposlovalec.

Božič stavi na medsebojno spoštovanje, toleriranje drugačnosti, na kreativnost in predvsem na iskanje rešitev, ne pa krivcev – pa naj bo to med poslovnimi partnerji ali v »intimi« glažute. To, pravi, je odgovornost vodstva. Božičeva odgovornost, torej, ki jo za zdaj očitno uspešno izpolnjuje. Tisti, ki prihajajo k njemu s problemi, morajo vedeti, da ga slabi izgovori in skomiganje z rameni ujezijo, kakor je nekoč izjavil za interni časopis. Bolje jo bodo odnesli tisti, ki se bodo ravnali po njegovem motu: »Da ne gre, vem sam. Povej mi, kako bo šlo.«

Bogdan Ledinek, prvi sindikalist steklarjev, pravi, da je Božič človek »z močnimi načeli, z veliko energije in vztrajnosti, človek, ki ve, kaj hoče in kakšna je prava pot«. Poleg vsega premore tudi posluh za delavca, kar so v tovarni opazili takoj. »Seveda vodenje takšnega podjetja in položaj na trgu ter na drugi strani želje in potrebe nas, zaposlenih, ne gredo vedno v isti smeri, vendar se nam je do zdaj uspelo še zmeraj nekako kompromisno dogovarjati. Ne nazadnje se to vidi tudi v razvoju samega podjetja,« je za Delo o prvem med steklarji povedal Ledinek. Božič sebe ocenjuje kot »socialno zelo občutljivega«. A tem občutkom, pravi, se predaja predvsem »zvečer – v zavetju doma«.

Leto 2012 je čas, ko morajo steklarji s sicer 150-letno tradicijo izdelovanja stekla postaviti temelje za prihodnjih pet let. Dobro so zastavili že v prvi polovici leta: prodali so za desetino več kot v istem obdobju 2011, dobička pa jim je ostalo 1,3 milijona ali neverjetnih 1,2 milijona evrov več kot ob polletju lani. Steklarna Hrastnik, pravi Božič, je v svetovnem merilu majhna, v resnici pa ravno prav velika, da »meša štrene največjim«. Za zdaj prav to tudi počne.