Jubilejni fokus: Kako se je kalila atomska energija

Gradnja Nuklearne elektrarne Krško se je začela leta 1974. Pred štiridesetimi leti je Slovenija naredila največji tehnološki preboj v zgodovini, a ni šlo brez težav. Uparjalnik za jedrsko elektrarno se je namreč sredi Gorskega kotarja s prikolico vred prevrnil v jarek.

Decembra 1974 je Josip Broz Tito v Krškem prijel za zidarsko orodje in zabetoniral temeljni kamen za nuklearko. Ob tem je izrekel nekaj misli neverjetnem napredku ter bratstvu in enotnosti, ki napredek zagotavljata. Razglasil je, da Jugoslavija vstopa v atomsko dobo.

Kljub dejstvu, da je imel Broz znaten talent za politični marketing, pa je treba priznati, da je začetek gradnje krške jedrske elektrarne v resnici predstavlja pomemben tehnološki preboj. Jedrske elektrarne danes stojijo v 31 državah sveta. Krško elektrarno so začeli graditi 20 let zatem, ko so Sovjeti kot prvi na svetu ob pomoči jedrske reakcije začeli pridelovati elektriko. Jedrska elektrarna, ki je zahtevala dobro usposobljene strokovnjake, je bila hkrati pomemben strateški projekt. Ne zato, ker bi omogočala tudi izdelavo orožij za množično uničevanje, pač pa zato, ker sta se tedanji slovenski in hrvaški politični vodstvi odločili, da bo v krško elektrarno vgrajena ameriška tehnologija.

Prav s prenosom tehnologije pa je povezan najbolj dramatičen trenutek gradnje elektrarne. Bolj natančno: ni šlo za prenos, pač pa za prevoz tehnologije. Domača gradbena in inženirska podjetja so bila dovolj usposobljena, da so z betoniranjem nadaljevala tam, kjer je končal JB Tito. A do Krškega je bilo potrebno pripeljati reaktorsko posodo, uparjalnik … Glavne tehnološke komponente pa so sestavili v ZDA, v družbi Westinghouse.

Orjaške tehnološke komponente so z ladjo pripeljali do Kvarnerja, tam pa so kose tovora, ki so tehtali več kot 300 ton, naložili na kompozicijo kamionov in posebno prikolico. Za vleko prikolice mariborske Hidromontaže je bilo namreč potrebnih več tovornjakov, celotna kompozicija tovornjakov in prikolice pa je v dolžino merila okrog 100 metrov.

Ker avtocest, ki bi povezovale jadranska pristanišča in Krško, še ni bilo, je bil transport toliko bolj tvegan. Septembra 1977, ko je šel na pot proti Krškemu uparjalnik, se je projekt gradnje krške jedrske elektrarne prevesil v kritično fazo. Najprej so se namreč sprli prevozniki in hrvaška samoupravna interesna skupnosti za ceste. Cestne oblasti so Hidromontaži vzele dovoljenje za prevoz. Ko je šel tovor vendarle na pot, pa se je na enem od ovinkov v Gorskem kotarju zgodilo najhujše. Prikolica z dragocenim uparjalnikom se je v Gornjem Jelenjem prevrnila.

Prva poročila o nesreči so bila skopa; nekatera so bila tudi katastrofična. A izkazalo se je, da uparjalnik ni bil poškodovan. Pospešek je dobil tudi ljudski humor. »Kdo je bolj razvit, Nemčija ali Jugoslavija?« se je glasilo vprašanje. »Jugoslavija, jasno,« je trdil odgovor. »V Nemčiji v obcestnem jarku v najboljšem primeru najdete star čevelj. V Jugoslaviji pa v obcestnem jarku najdete povsem nov uparjalnik za jedrsko elektrarno.«

A tovor so vendarle postavili nazaj na prikolico

Da bi največji tovor v zgodovini slovenskih in hrvaških cest bolj ali manj varno ter zanesljivo pripeljali do Krškega, so morali ob rekonstrukciji cest, zlasti ovinkov, posebej poskrbeti tudi za mostove. Ko je kompozicija z uparjalnikom prispela do Save, so napravo, če bi se katastrofe na poti stopnjevale in bi se zaradi prevelike teže zrušil most, za vsak primer privezali še na posebne jeklene vrvi.

A tovor je srečno prišel na cilj. JB Tito, mož, ki je zabetoniral temeljni kamen in se veselil uspehov bratstva in enotnosti, pa trenutka, ko so ob pomoči jedrske reakcije v Krškem vodo spremljali v paro, paro pa v električno energijo, ni dočakal. Krško elektrarno, znanilko atomske dobe, so poskusno pognali leta 1981. Od leta 1983 je priključena na električno omrežje.