Kako so tajkuni prevzemali Istrabenz in sesuli primorsko gospodarstvo

Koper – Kaj pravzaprav počne Igor Bavčar, glavni igralec dosjeja Istrabenz, danes? Dobili smo ga po telefonu med vožnjo iz Osijeka proti Ljubljani. Posluje dalje, da vedeti. Kako, kje, pri kom, s katerim podjetjem, ne pove, ker vendar mora nekako preživeti, pravi.

Bančni račun in premoženje mu je sodišče blokiralo, zato je bolje, če ostane nekoliko »v senci«. Kljub temu privoli, da mu postavimo pisna vprašanja. A nanje potem ne odgovori. Zanima nas, s čim se ukvarja. Vprašamo ga tudi nekaj podrobnosti iz časa njegovega vodenja Istrabenza: koliko denarja je Istrabenz namenil odkupu Petrolovih delnic, zakaj je bila sklenjena razvpita opcijska pogodba med Igorjem Bavčarjem in Microtrustom, zakaj je del denarja iz te opcijske pogodbe (po nekaterih virih) hotel tudi Srečko Kenda, koliko preveč denarja je bilo plačanega za prenovo hotela Palace, kako bo poravnal račune s Stanetom Valantom in: ali bo šel v prihodnjih letih v politiko ali ostal v gospodarstvu.

Pa Bavčarju ni bilo do vsaj približnih odgovorov. »Vaša zavajajoča in zlonamerna vprašanja nimajo nič opraviti z elementarnimi dejstvi in me sploh ne zadevajo. Kaže, da race v smislu »slišali smo, da bo Igor Bavčar zapustil Slovenijo«, zadovoljujejo vaše novinarske kriterije, pri katerih vam ne želim asistirati.«

Iskrica med Kosmino 
in Bavčarjem

Primer Istrabenz je zaradi obsega poslov in števila ter načina vpletenih (ljudi in podjetij) po vsej verjetnosti mati vseh slovenskih tajkunskih zgodb. Začela se je povsem nedolžno že leta 1991, ko je neki mlad, upov poln kader napisal anonimno pismo in z njim hotel očrniti direktorja Janka Kosmino, ta pa je zaradi razčiščevanja zadeve samoiniciativno obiskal tedanjega notranjega ministra Igorja Bavčarja. Tedaj je med Bavčarjem in Kosmino preskočila iskrica. »Italijanska družba Agip je bila pripravljena lastniško vstopiti v naše podjetje. Kasneje se je med interesenti pojavil tudi OMV. Ker pa sem se hotel izogniti očitkom, da zasledujemo majhne, zasebne in lokalne interese, sem povprašal Igorja Bavčarja in Dimitrija Rupla, ki sta nam takrat svetovala, naj za partnerja izberemo raje OMV,« je Kosmina razkril, kako se je leta 1992 posvetoval s tedanjim državnim vrhom pred odločitvijo o povezovanju z OMV AG.

Avstrijska družba je pridobila nenavaden, natanko 50-odstotni delež v distributerski naftni družbi OMV Istra in četrtinski delež holdinga Istrabenz, d. d. Že leta 1997 je vodenje Istrabenzovega nadzornega sveta prevzel Gorazd Čuk, Bavčarjeva »desna roka«, nekateri so mu pravili Bavčarjev »blagajnik«.

Kosmina osumljen 
pranja denarja

Januarja leta 2000 so koprski kriminalisti in policisti pri Janku Kosmini doma začeli hišno preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja pranja dejanja. Ugotovili so namreč, da je na bančni račun v Trstu od avstrijskega OMV z Dunaja (nazadnje leta 1994) prejel 69.000 mark nenavadne »nagrade« za svetovanje. Janko Kosmina zdaj pojasnjuje, da je opravljal funkcijo treh direktorjev (direktor OMV AG Istra, Istrabenz, d. d., in Marine Koper) in da je prejemal samo eno direktorsko plačo, zato so mu Dunajčani pač nekoliko pomagali.

Z ovadbo ni bilo nič, saj je državni tožilec ugotovil, da ni šlo za pranje denarja, ker je bil denar pridobljen zakonito, kaznivo dejanje davčne zatajitve pa je ob prijavi za nekaj tednov zastaralo. Kdo ga je ovadil natanko 15 dni po zastaranju, ne ve niti sam Kosmina. V Delu smo že pred časom zapisali, da so tudi ob tem dogodku mnogi prepričani, da je imel Igor Bavčar kot nekdanji notranji minister kar dober pregled nad dogajanjem v Kopru.

Prodali banko, ki prinaša 
več kot 20 milijonov dobička na leto

Iz novinarskih raziskav lahko povzamemo ugotovitve, da je bil Igor Bavčar dobro seznanjen tudi s poslom prodaje Banke Koper italijanski banki SanPaolo IMI. Janko Kosmina trdi, da se je koprski trojček direktorjev (Kosmina, Korelič, Kranjc) o tem poslu na državni ravni dogovarjal samo z Mitjo Gasparijem, številne informacije pa kažejo, da sta Igor Bavčar in Janko Kosmina o Bavčarjevem prihodu v Istrabenz vedela že lep čas, preden so to konec leta 2001 razkrili javnosti.

»Bavčar že dolgo spremlja dogajanje v Istrabenzu in je o poslovanju podjetja obveščen bolje kot marsikateri drugi politik. Po drugi strani pa bo podjetje potrebovalo dobrega politika za usklajevanje vseh odnosov in interesov v tako razvejani družbi,« je leta 2001 novinarjem dejal Kosmina in utemeljil prihod dotedanjega ministra za evropske zadeve v Koper. V upravi so poleg Bavčarja sedeli še borzni specialist Srečko Kenda, finančnik Aldo Gabrijel in Niko Trošt, ki je v Istrabenz prišel iz novogoriškega Hita. Intesa San Paolo je na koncu za banko, ki ustvarja dobro desetino vsega slovenskega bančnega dobička (v povprečju med 20 in 30 milijoni evrov na leto), v celoti plačala približno 210 milijonov evrov. Istrabenzu je samo od te prodaje »kapnilo« 70 milijonov evrov.

Leta 2002 je Istrabenz kupil veliko turističnih družb. Za portoroška podjetja je takrat odštel približno 55 milijonov evrov (težko je natančno sešteti zneske in ovrednotiti različne posle), hotele in turizem v Postojni leta 2003 za skupaj nekaj manj kot pet milijonov evrov (prodali so jih julija 2010 za 12,4 milijona evrov), Grand hotel Adriatic v Opatiji leta 2004 za 15,2 milijona (zdaj imajo menda kupca EPS Real Estate, ki po neuradnih virih zanjo ponuja 23 milijonov evrov)... Za prenovo Palacea so po prvih načrtih predvideli 27,3 milijona evrov, v resnici je šlo zanjo več kot sto milijonov evrov. Poznavalci trdijo, da je prenova Kempinski Palacea bistveno preplačana in da so bili pri njej zelo razsipni, a računov doslej ni nihče podrobno pregledal.

Prodali še naftnega distributerja

Posebno poglavje je bilo kupovanje Droge in Kolinske, odstavljanje in odstopi direktorjev, združevanje obeh družb, odpuščanje zaposlenih, kupovanje prehranskih podjetij v Srbiji (za Grand Promo in Soko Štark je šlo nekaj manj kot sto milijonov evrov)... Na koncu je Istrabenz leta 2010 Drogo Kolinsko prodal za 243 milijonov evrov hrvaškemu podjetniku Emilu Tedeschiju in njegovi Atlantic Grupi ter s tem (glede na knjigovodsko vrednost) ustvaril za 28 milijonov evrov dobička.

Eden od pomembnejših korakov v postopku kasnejšega poskusa menedžerskega prevzema Istrabenza se je zgodil pri prodaji OMV Istra avstrijskemu partnerju. Igor Bavčar in Kosmina sta takrat razlagala, da distribucija naftnih derivatov v takšnem solastništvu Istrabenzu prinaša čisto izgubo. Zato naj bi bilo edino smiselno polovični delež OMV Istra prodati Avstrijcem. To se je zgodilo za vsega skupaj 95 milijonov evrov.

Vzporedno pa je OMV AG prodal svoj četrtinski delež Istrabenza peščici zelo nenavadnih podjetij: LHB Frankfurt (hčerinska banka NLB, v nadzornem svetu je sedel Igor Bavčar) je kupil 6,24 odstotka, Maksima Holding (v kateri je imel Istrabenz približno četrtinski delež in jo je kasneje posredno prevzel Igor Bavčar) je kupila 4,19 odstotka, Pivovarna Laško, Aktiva Invest (Darka Horvata) in Gorenje so kupili po 3,86 odstotka, FB Investicije (takrat v lasti Rigelnikove Factor banke) pa je kupila 2,99 odstotka Istrabenza, d. d. Skupaj so za kupnino zbrali 40 milijonov evrov. Istrabenz so torej kupili po 31 evrov za delnico, čeprav je delnica ITBG na borzi dosegala že 41 evrov. Upravičeno lahko sklepamo, da sta bila prodaja OMV Istra in nakup četrtine Istrabenza prvi korak k menedžerskemu prevzemu, ki ga je dolgo prej zasnovala skupina med seboj povezanih političnih poslovnežev z Bavčarjem na čelu.