Tiskane izdaje
Zamenjava vrha DUTB ...
Vlada je letos odstavila vodilne Švede v Družbi za upravljanje terjatv bank (DUTB). Marca je zamenjala tri člane upravnega odbora z Markom Simonetijem, Imrejem Baloghom in Janezom Širovnikom, nato pa je zaradi »izgube zaupanja« zaradi izplačil nagrad in ostalih prejemkov glavnemu izvršnemu direktorju Torbjörnu Månssonu razrešila predsednika upravnega odbora Larsa Nyberga in odpoklicala Månssona. Nov glavni izvršni direktor je postal Imre Balogh, dotedanji predsednik uprave Probanke. Nyberg je ob zamenjavi ocenil, da odpoklic vodstva ni posledica plačne politike, ampak pritiskov lobijev, saj da v Savi »smrdi po korupciji v vsakem kotu«. DUTB, ki se je letos med drugim zapletla v vojno s Savo in T-2 ter uspešno vodila sanacijo Cimosa, so obiskali tudi kriminalisti. Ti preiskujejo domnevno oškodovanje za 2,8 milijona evrov zaradi sklenitve svetovalne pogodbe z družbo Quartz+Co, kjer je bil solastnik tudi Månsson.
... in SDH
Marko Jazbec, Anja Strojin Štampar in Nade Drobne Popovič vodijo novo upravo Slovenskega državnega holdinga (SDH). Na to mesto jih je namesto Mateja Pirca in Mateja Runjaka imenoval nov nadzorni svet SDH, ki ga je na predlog vlade poleti imenoval državni zbor. Slovenija je dobila tudi strategijo upravljanja približno 12 milijard evrov vrednih neposrednih in posrednih kapitalskih naložb države, ki prinaša smernice za delo SDH. Strategija vsebuje tudi klasifikacijo, ki državne naložbe razdeluje med strateške, pomembne in portfeljske.
Neuspešna prodaja Telekoma
Politično-gospodarska – v tem vrstnem redu – tema pomladi in poletja 2015 je bilo še drugo neuspešno prodajanje/privatiziranje Telekoma Slovenije. Prvi šok je očitno bil, da se je zanj zanimal samo sklad Cinven, ne pa veliki nemški telekom. Med vrsticami se je dalo razbrati, da v Deutsche Telekomu niso pripravljeni svojih nakupov preplačevati, verjetno pa so se tudi iz prve zgodbe 2007/2008 kaj naučili.
Uradna slovenska končna razlaga je, da je od nakupa (po nekaj protestnih pohodih levice ter nedeljskih in nočnih sejah slovenske vlade in formalnega lastnika, SDH) odstopil Cinven, ki se mu je najprej mudilo, ko pa je prišlo poletje in so se prej odprte finančne linije pred počitnicami zaprle, je čakanje na makedonskega regulatorja trga, ki je odločal o odobritvi prodaje makedonske hčerinske družbe Telekoma Slovenije hčerinski družbi avstrijskega telekoma postalo razlog za prekinitev postopka – očitno idealen razplet za obe strani.
Jeseni se je Telekom Slovenije še prikazal na tretjih straneh novic kot partner ameriškega sklada Apollo, ki naj bi bil resen kandidat za nakup srbskega telekoma. A se je v Beogradu malodane ponovila slovenska zgodba – in Telekom Srbija ter Telekom Slovenije se bosta prestrukturirala z lastnimi močmi. Z manjšo razliko: v Beogradu vsaj govorijo o tujem poslovodstvu.
Pivovarna Laško nova zvezda pod okriljem Heinekena
Skoraj štirinajst let po začetku pivovarske vojne je Pivovarna Laško dobila novega lastnika. To je postal nizozemski Heineken, ki je na aprilski dražbi za delnico laške pivovarne ponudil največ in iz tekme prepričljivo izrinil vse ostale tekmece, v domače banke pa vbrizgnil še 180-milijonov evrov in s tem poplačal celoten dolg Pivovarne Laško do njenih bančnih upnic. V Heinekenu zagotavljajo, da bodo tudi poslej obdržali obe proizvodnji ter blagovni znamki Laško in Union, se pa kmalu obeta konsolidacija, saj načrtujejo združitev obeh pivovarn v eno pravno osebo. Z novim lastnikom je v Laško prišla tudi mednarodna uprava.
Delo z lastniki iz Idrije
Eden od pogojev za prodajo Pivovarne Laško je bila (tudi) odprodaja njenih hčerinskih naložb. Mednje se uvršča medijska hiša Delo, ki je iz dolgoletnega sobivanja pod okriljem Pivovarne Laško letos padla v objem idrijskega FMR, povezanega s koncernom Kolektor Stojana Petriča. Tudi Delo je bilo prodano na dražbi (FMR se je pomeril z mariborsko družbo Pronet), a dosežena kupnina v višini 7,3 milijona evrov je daleč od sanjskih skoraj 100 milijonov evrov, kolikor je za medijsko družbo pred osmimi leti odštela Pivovarna Laško. Predstavniki FMR zagotavljajo, da so največjo časopisno hišo kupili izključno iz ekonomskih razlogov in da pri nakupu ni bilo drugih ozadij, kot novi lastniki pa želijo s korporativnim upravljanjem prispevati k temu, da bo Delo uspešno poslovalo in na tak način ustvarjalo dobre temelje za ohranitev in razvoj neodvisnega in raziskovalnega novinarstva.
Elan prodan in očiščen starih grehov
Zaradi starih grehov smo morali v letu 2015 prodati tudi Elan (več kot 570 zaposlenih) nad katerim je več let visela grožnja s stečajem zaradi domnevno nedovoljene državne pomoči. Do pomembnega premika v reševanju agonije begunjskega proizvajalca smuči je prišlo letos spomladi, ko so usodo Elana v svoje roke vzeli upniki, zlasti glavna upnica DUTB, ki je prodala svojo 14-milijonsko terjatev do begunjske družbe svetovni finančni korporaciji Bank of America Merrill Lynch (BAMLI), s tem pa odprla tudi pot za kasnejšo prodajo Elana ruski investicijski skupini VR Capital, ki upravlja največji finančni sklad v Rusiji. Glavno vprašanje pri prodaji Elana ni bila višina kupnine za njegove lastnike, temveč vračilo približno 12 milijonov evrov nedovoljene državne pomoči. Finančni sklad VR Capital naj bi ostal lastnik Elana najmanj pet let, svojih načrtov z begunjsko družbo pa javnosti še ni predstavil.
Američani z NKBM gradijo vodilno slovensko banko
Ameriški sklad Appolo je skupaj z Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) za 250 milijonov evrov kupil NKBM. Prodaja naj bi bila sicer zaključena v prvem četrtletju prihodnjega leta, saj nameravajo v mariborski banki pred zaključkom transakcije prodati svojo srbsko KBM banko. Apollo je ob nakupu napovedal, da bo NKBM postala vodilna slovenska banka. Korak k uresničitvi tega cilja so Američani napravili ta mesec, ko so kupili eno manjših slovenskih bank Raiffeisen banko. Leto je na bančnem področju zaznamovala tudi združitev Abanke in Banke Celje.
Ljubljanska borza v rokah zagrebške
EBRD bo poslej bedela tudi nad razvojem Ljubljanske borze, ki je tik pred silvestrovim dobila novega lastnika. Ljubljansko borzo smo dobili pred 26 let, leta 2008 smo jo prodali Dunajski borzi oziroma skupini CEESEG, ta pa jo je prodala Zagrebški borzi vrednostnih papirjev – posel je bil končan 30. decembra. Poznavalci menijo, da je Zagrebška borza kupila ljubljansko po bistveno nižji ceni, kakor jo je leta 2008 kupila dunajska, ta je takrat zanjo odštela približno 47 milijonov evrov. Zagrebška borza ima zelo razvejano lastniško strukturo, saj je njen kapital v lasti kar 52 delničarjev, večina je bank (tujih in hrvaških) in finančnih družb. Del denarja za nakup Ljubljanske borze je zagrebški zagotovila tudi EBRD.
Foto: Blaž Samec/Delo
Trimo prodan poljski Innovi
Pogajalski fotofiniš je odločal tudi o kupcu za trebanjski Trimo – v začetku decembra so ga banke prodale poljskemu investicijskemu skladu Innova Capital. Vstopa poljskega kapitala so se razveselili predvsem v Trebnjem, saj je Innova iz tekme izločila neposrednega tekmeca Trima irsko družbo Kingspan, ki je na nakup trebanjskega proizvajalca prežala skoraj dolgi dve leti. Vsaj tako glasni pomisleki proti prodaji so bili povezani z njeno časovnico, saj je Trimo (več kot 800 zaposlenih) v letošnjem letu precej izboljšal poslovanje, s tem pa se načeloma povečujejo tudi možnosti za dober izplen ob prodaji - da Trimo v očeh kupcev torej ni le prodaja iz nuje, temveč dobra priložnost, za katero so pripravljeni seči globoko v žep. Glavno vprašanje, povezano s kupnino je, ali bomo s prodajo Trima davkoplačevalci iztržili najmanj toliko, kolikor so vanj vložile podržavljene banke ob konverziji terjatev v lastniški delež in se znebili še Trimovega dolga do bank, ki ga je ostalo še za približno 33 milijonov evrov.
Za Palomo se bodo pomerili Slovaki in Poljaki
Ko je že kazalo, da bo poljski kapital (sklad Abris Capital) osvojil tudi Palomo, se je tik pred zdajci zapletlo, saj se je prejšnji teden v igro za nakup sladkovrške proizvajalke higienskega papirja znova »prebil« kupec iz Slovaške (družba Eco-invest). Paloma (več kot 700 zaposlenih) je ena od družb s seznama 15-tih večinsko državnih podjetij, ki so predvidena za prodajo, potrebuje pa tudi svež kapital za razvoj in nujne investicije v posodobitev proizvodnje, ki je že precej dotrajana, in to v času, ko higienski papirji zaznavajo konstantno rast potrošnje in povpraševanja s trga. O kupcu Palome bo odločala januarja skupščina, glavno besedo pri tem pa bo imela država kot 71-odstotna lastnica Palome. Na dokapitalizacijo Palome je vezanih tudi 4,5 milijona evrov svežega posojila Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD).
Foto: Tadej Regent/Delo
Žito pristalo v objemu Podravke
Napet je bil tudi boj za ljubljansko Žito, ki je pristalo v rokah Podravke. Čeprav koprivniška družba ne peče kruha, ki še vedno velja za glavni izdelek Žita, je Podravka za delnico ljubljanskega pekarskega podjetja ponudila največ in iz tekme prepričljivo izločila vse ostale interesente, tudi tiste, ki so bolj povezani s pekarsko dejavnostjo, denimo družbo Don Don metliškega podjetnika Aleša Mozetiča. Novi hrvaški lastnik načrtov z Žitom še ni razkril, je pa napovedal, da je nakup Žita prvi in eden najpomembnejših korakov Podravke h konsolidaciji živilske industrije v jadranski regiji. Podravka in Žito imata razvejan prodajni asortiman izdelkov, v nekaterih, denimo v rižu, testeninah, čajih in začimbah, pa se tudi prekrivata, zato je ena največjih neznank prodaje, ali bo Podravka morda opuščala ali celo odprodala katere od programov.
Don Don glavni pek v Mercatorju
Če je Žito postalo glavni pek v Podravki, je Don Don metliškega podjetnika Aleša Mozetiča z nakupom Pekarne Grosuplje postal glavni pek ne le v Mercatorju temveč tudi širše na Balkanu – tudi v Srbiji, kjer Don Don že ima enajst pekarn in dva mlina. Skupina Don Don je svojo poslovno pot začela v devetdesetih s peko krofov, do danes pa prerasla v pekarsko skupino s približno 100 milijonov evrov prometa na leto, kar jo seveda postavlja na prvo mesto med pekarskimi podjetji v regiji. Aleš Mozetič vidi prihodnost tako v strateškem partnerstvu z Mercatorjem kakor tudi v dopeki oz. industrializaciji, kjer veliki pekarji bijejo najhujši konkurenčni boj. V naslednjih dveh letih nameravajo dokončati tudi že začeto gradnjo največje tovarne za toast v regiji. Gradijo jo v Kragujevcu, z delom naj bi začela spomladi 2017.
Foto: Leon Vidic/Delo
Jeklarji v perutninski posel, Glaser odletel
Za Perutnino Ptuj je bilo leto, v katerem so zaznamovali 110-letnico delovanja družbe, vsaj dvakrat prelomno. Prvič, ker se ji je na zahtevo bank upnic, zgodila dokapitalizacija s 40 milijonskim vložkom Slovenske industrije jekla (Sij). Ta je po pridobljenem 45,82-odstotnem lastniškem deležu v nadaljevanju preko sklenjene opcijske pogodbe z upravo za odkup njenega lastniškega deleža v Holdingu PMP, ki je 5,53-odstotni lastnik Perutnine, postala večinska lastnica ptujske družbe in je skladno z napovedjo objavila tudi prevzemno ponudbo za odkup vseh delnic Perutnine Ptuj (ponudba po 8 evrov za delnico velja do 25. februarja 2016). Drugič prelomno za družbo pa je po kriminalističnih preiskavah in ponujenem odstopu uprave najverjetneje bližnja zamenjava dolgoletnega vodstva te poslovno sicer uspešne slovenske družbe.
Foto: Tadej Regent/Delo
O drugem tiru veliko vprašanj, a brez odgovorov
Škofja Loka je po štiridesetih letih končno dobila poljansko obvoznico (na selško bo še čakala) in tako prehitela Blejce. Z obvoznicami in nadvozi čez tire se lahko pohvalijo še v nekaterih slovenskih naseljih, vendar je s tem veselice z izdatno evropsko soudeležbo na razpadajočih slovenskih državnih cestah več ali manj konec. V tekočem evropskem finančnem sedemletju bo denar, zaenkrat vsaj tako kaže, predvsem za železniško infrastrukturo.
Še naprej se bo namreč posodabljalo železno cesto na evropskih koridorjih, to je na mediteranskem in baltsko-jadranskem, ki več ali manj sovpadata z nekdanjim V. koridorjem, medtem ko je nekdanji X. koridor že na smetišču zgodovine. Vsaj njegov slovenski potek. Do Beograda namreč pride sedaj iz Budimpešte - tam ga tudi posodabljajo.
Ko se na Slovenskem govori o tirih, je najpogosteje omenjen II. tir, no, nova proga med Divačo in Koprom. O njej se ne ve ne koliko bi zares stala, ne kdo jo bo financiral, ne kdaj bi jo lahko dobili. Še tega se ne ve, kdaj bo Slovenija kandidirala za evropski denar. Enkrat v letu 2016 naj bi dobili revizijo obstoječega projekta (v glavnem podzemskega, za nekaj čez 1,3 milijarde evrov, z DDV). Ve pa se, da bo brez nje razvoj Luke Koper zastal.
Teš 6 še vedno kroji usodo
Razmere v slovenski energetiki je še naprej diktiral sveže dokončan Teš 6, že januarja se je izkazalo, da se »nadomestni« novi blok ne more zagnati brez pare, ki jo proizvede druga enota. To je povzročalo trenja med Tešem in občino Velenje zaradi mogočih motenj ogrevanja in predloga nekoliko višjih cen. Težave komercialnih bank, ki so jamčile za posojilo Evropske investicijske banke, pa so Holding Slovenske elektrarne prisilile v iskanje nadomestnega premostitvenega posojila in izdajatelja obveznic za 300 milijonov evrov. Napoved sprotne racionalizacije poslovanja skupine HSE in neobstoj vizije razvoja slovenske energetike je povod za napovedano stavko delavcev energetike.
Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Hrvatska elektroprivreda (HEP) je zmagovalka arbitražnega postopka proti Sloveniji, ki je v letih 2002 in 2003 ustavila dobavo elektrike iz Nuklearne elektrarne Krško na Hrvaško. Zaradi tega bo HEP od Slovenije dobil krepkih 40 milijonov evrov, s tem denarjem pa bo imel še bolj odprto pot na slovenski trg z elektriko. Začel je z nekoliko slabo donosnimi posli, ki se jih domači trgovci izogibajo, nadaljuje pa s precej bolj dolgoročnimi.
Odpadkov ne bo več
Slovenijo je okoljevarstveno zaznamovalo odprtje najsodobnejše tovarne za predelavo odpadkov v Evropi. Iz regijskega centra v Ljubljani bo na odlagališče šla le še desetina tja pripeljanih odpadkov, druge bodo razvrstili med materiale za predelavo in za kompost. Med predelavo bioloških odpadkov bo ob tem nastajal metan, iz njega pa elektrika in toplota za vse potrebe delovanja centra in še za oddajo v omrežje. Ljubljana je sicer prvo glavno mesto s strategijo »Nič odpadkov«.
Zgodovinski dosežek v Parizu
Na okoljskem in še več drugih področjih podnebni vrh v Parizu pomeni zgodovinski presežek, saj je v negotovih svetovnih razmerah spravil skupaj 195 držav. Njihove zaveze še ne prinašajo omejitve svetovnega segrevanja na največ dve stopinji Celzija do konca stoletja, vendar sporazum določa mehanizem poročanja in izboljševanja zavez vsakih pet let. Še več upanja daje jasen obrat velikih svetovnih korporacij k čiščenju svojih nabavnih sistemov. »Fosilna goriva še niso pokopana, a se že slišijo lopate,« so dogovor zato komentirale okoljevarstvene organizacije. Evropska unija bi lahko že marca svoje cilje še povečala, potem sledi razdeljevanje bremen oziroma priložnosti med države članice.
