Kjer ni konsenza, bomo poslušali tuje nasvete

Ljubljana – Tik preden je minister Pličanič vladi predlagal zakon o sistemski razdolžitvi (ZSR) in novelo stečajnega zakona, je ugotovil, da potrebujeta še dodatno usklajevanje, tako znotraj domačih kot z mednarodnimi institucijami. Za ta namen bodo prvi teden oktobra Slovenijo obiskali predstavniki IMF in evropske komisije, usklajevanje z ECB in EBRD pa poteka prek finančnega ministrstva in BS.

To ne bo prva izmenjava mnenj z institucijami, ki se jim je Slovenija s paktom stabilnosti zavezala pripraviti tudi ustrezne(jše) podlage za finančno in poslovno sanacijo gospodarstva, saj so predstavniki trojke pri usklajevanju rešitev v insolvenčni zakonodaji sodelovali že poleti. Čeprav je bilo najprej načrtovano, da bo vlada oba predloga poslala v državni zbor septembra, je predlagatelj, kot pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu, usklajevanje »zaradi velikega interesa« podaljšal v oktober.

Medtem pa se intenzivno usklajujejo tudi s slovenskimi strokovnjaki, gospodarstveniki, z drugimi zainteresiranimi strokovnimi javnostmi in domačimi institucijami (z Združenjema bank Slovenije, z gospodarsko in trgovinsko zbornico). Predloga obeh zakonov bosta tako sprejeta predvidoma do konca letošnjega leta. Časovni zamik, pravijo na ministrstvu, nima posebne vloge, saj je mogoče pričakovati, da bodo banke in podjetja določbe nove zakonodaje pripravljeni uporabiti šele po pripravi bilančnih podatkov za leto 2013, kar se bo zgodilo šele v prvih mesecih leta 2014.

Isti cilj, dve poti

Zakaj toliko usklajevanja, kaj je v zakonih tako problematičnega? Vsebina predlogov je zelo zapletena. Cilj obeh predpisov je isti in nesporen: ponuditi konsistentne rešitve, po katerih bodo lahko tudi v prezadolženih podjetjih, ki jim grozi insolventnost, vstopili ekonomski lastniki, izpeljali dokapitalizacijo, prevzeli krmilo, ohranili zdrava jedra. Kot se je izkazalo, pa v Sloveniji obstajata dve različni videnju, kako priti do tega. Od tod dva zakonska predloga.

Prva ponujena pot je zunajsodno prestrukturiranje podjetja s sodno potrditvijo, kar bolj podpirajo banke in finančne ustanove (ZSR, katerega ključni avtor je odvetnik Andrej Simonič). Druga pa je pot, ki nadgrajuje veljavni insolvenčni zakon (ZFPPIPP) s poenostavitvijo prisilne poravnave in posebnimi rešitvami za (velika) sistemsko pomembna podjetja, kjer bi se zgodile spremembe v glavnem v breme finančnih upnikov, medtem ko bi poslovni upniki, dobavitelji ostali neprizadeti. To je sodna pot, ki pa je bliže deležnikom iz gospodarstva, zbornic, pravosodja.

Razlastitev nesporna

Predloga se postopkovno oziroma pravno ne izključujeta, je prepričan Andrej Simonič, vsebinsko pa odpirata veliko dilem. Mnenja se krešejo predvsem okoli prioritete pri poplačilu, vprašanje je, ali naj bodo dobavitelji v enakem položaju kot finančni upniki. Eno pomembnih orodij pri teh postopkih je možnost razlastitve delničarjev, ki so slabo gospodarili s svojo lastnino. To, pravi sogovornik, se je zdelo na začetku problematično, zdaj pa je že skoraj nesporno. Tisti, ki v podjetje ne bodo mogli prinesti svežega denarja, bodo zadnji na vrsti za poplačilo. Podjetja, ki se prestrukturirajo, so kapitalsko navadno tako podhranjena, da pri likvidaciji lastnikom tako ali tako ne bi ostalo nič. Večji problem je, kako prisiliti k izglasovani konverziji tudi tiste upnike, ki se z njo ne strinjajo.

»Kdo od zagovornikov ene ali druge opcije ima prav, je težko reči. Ne gre samo za strokovno, ampak tudi vrednostno, s tem pa politično vprašanje,« razmišlja Simonič.

Zato bodo imeli pomembno besedo pri tem, katero pot bo izbral slovenski pravni red (pri vrašanjih, o katerih se doma ne moremo poenotiti), predstavniki trojke. Pri tem je treba poudariti, da tudi ti nimajo enotnega recepta za ozdravitev insolventnih podjetij in »sankcioniranje« investitorjev ter iščejo najustreznejše rešitve, upoštevaje nacionalne okoliščine.

Merkur in Trimo

In kako bi nova pravila olajšala sanacijo konkretnih podjetij? Merkur že tretje leto izvaja izglasovano prisilno poravnavo. A ker so vsi upniki hoteli iz Merkurja dobiti čim več v denarju in čim manj v kapitalu, ima družba še zdaj velike težave z likvidnostjo, medtem ko se gospodarske razmere še zaostrujejo. Količnik med dolgom in Ebitdo je odločno previsok, pravzaprav se je že od vsega začetka vedelo, da je tak načrt prestrukturiranja nevzdržen.

Če bi predlagana zakonodaja veljala že pred leti, bi lahko upniki sklenili krovni sporazum s poravnavo, ki bi omogočila nižji količnik. Za mizo bi se usedli upniki s podobnimi interesi, večina bi sprejela odločitev, ki bi zavezovala tudi druge. Podobne bi bile koristi v Trimu, katerega usoda že dlje časa visi na nitki. Pogajanja med bankami potekajo že dolgo, pa ne pridejo do konca. Ne morejo se namreč dogovoriti z upravo, po drugi strani pa ni soglasja med bankami, ker so v različnem položaju: ene bi rade izstopile, druge še naprej financirale, ene so financirale menedžerski odkup, ne morejo ven. Dokler je potrebno stoodstotno soglasje, bo ta vozel nemogoče rešiti. Prisilne poravnave oziroma stečaja nočejo predlagati, ker bi okrnilo poslovanje, dobavitelji bi začeli zapirati avanse.

Če bi zakon veljal, bi banke sestavile koalicijo in izglasovale sporazum s preglasovanjem manjšine bank, in če uprava tega ne bi hotela podpisati, bi lahko predlagali takojšen stečaj. Lastniške karte bi se na novo razdelile, saj bi upniki to postavili kot pogoj za zmanjšanje terjatev.