Konec Expa: skozi slovenski paviljon je šlo več ljudi kot skozi japonskega

Milano – Slovenija je dolgo omahovala in tik pred zdajci vendarle zagotovila pet milijonov evrov za samostojno predstavitev na milanskem Expu 2015, ki jutri po pol leta svetovne razstave zapira vrata. S tem si je izborila prostor med največjimi, kjer so nedaleč stran stali paviljoni za dvesto milijonov. Vložek se je izplačal, trdi generalna komisarka slovenske predstavitve Jerneja Lampret. Vlagalo se je v ugled, tega pa ni nikdar dovolj, dodaja.

Ste veseli, da je Expa konec?

Na koncu si vesel, da je slabo vreme in da se poslavljamo. Več kot toliko časa se na takšen način ne da živeti. Ni bilo nedelje in praznikov, temveč je bil vse skupaj en dolg ponedeljek. Je pa tudi čustvena izkušnja, ko se poslavljamo od ljudi, ki jih verjetno nikoli več ne bomo videli. Prvega novembra bo tukaj že puščava.

Pred kratkim je slovenski paviljon gostil milijontega obiskovalca. Kam se sploh uvršča takšen dosežek na Expu?

Izjemno smo zadovoljni. Vendarle ni bistvo milijon gostov, pomembnejše je, da jih je milijon paviljon zapustilo s pozitivnim občutkom. Zato smo tukaj: da so ljudje začutili Slovenijo in da jih ta občutek v paviljonu mogoče popelje tudi v našo državo, da bi zaradi pozitivne izkušnje morebiti laže kupovali slovenske izdelke. Z milijonom obiskovalcev smo jih sprejeli več kot nekatere države, ki so veliko večje od Slovenije. Države so imele različne koncepte, kako obiskovalce popeljati skozi paviljon. Tam, kjer so pripravili videopredstavitve, so imeli zelo omejene kapacitete obiska. Tako je šlo skozi slovenski paviljon več ljudi kakor skozi japonskega, na primer.

Obiskovalcem ste predstavljali več tem. Kaj so najbolje sprejeli?

Proti našim pričakovanjem so bile soline zelo izpostavljene s hojo po soli. O takšni prezentaciji lahko naše soline resno razmislijo, saj je bila tukaj to zgodba o uspehu. Zeleni srčki z napisom I Feel Slovenia so bili nepogrešljiv del razstave. Italijanska nacionalna televizija je predstavila tri produkte, brez katerih ne bi smeli zapustiti Expa. Eden od teh so bili naši srčki. Pomemben je bil tudi način organizacije dela, da smo vsakemu obiskovalcu v nekaj minutah predstavili vsebino paviljona. Z nekaj samokritike pa moram priznati, da smo te tri stvari vnesli šele po odprtju.

Slovenija je precej mencala, ali bi se samostojno predstavila na Expu. Je vredno vajo ponoviti leta 2020 v Dubaju?

Zagotovo. Nujno. Tudi države s tradicionalnim ugledom v svetu, kot sta Švica ali Avstrija, pravijo, da se je na Expu treba pojavljati. Švicarjem, denimo, največ da blagovna znamka Made by Swiss. Mi se moramo pojavljati zato, da povečamo svoj ugled. S tem hkrati delamo za gospodarstvo, kulturo, turizem in druge. To je največ, kar lahko država da na takšnih predstavitvah. Poglejte, Expo je obiskalo več kakor 21 milijonov ljudi, 1.070.000 jih je obiskalo slovenski paviljon, veliko se jih je zadržalo pred njim, ker smo imeli veliko dogajanja. Poleg obiskovalcev pa so pomembni tudi preostali udeleženci. To je izjemen potencial za ustvarjanje medsebojnih odnosov. Zato mora Slovenija na tako velikih dogodkih sodelovati s pravimi zgodbami. Kar pa ni preprosto. Kot država, ki si še vedno utrjuje položaj v svetu, na Expu moramo sodelovati. Pravzaprav imamo po eni strani precej lahko delo, saj so vsi presenečeni nad tem, kar jim predstavljamo. Kakor koli si doma predstavljamo, da smo pomembni in da nas vsi poznajo – pač ni tako. Poudarjati pa moramo tudi, da smo varna država.

Kako je Expo izkoristilo slovensko gospodarstvo?

Ta razstava je bila zelo dobra šola za vse. Na začetku so mnogi mislili, da je to zgolj gospodarski sejem. Toda največ, kar lahko da država, je ugled. Gospodarstvo se je dogajalo v ozadju. Ne smemo pozabiti, da bo na temo energije prihodnosti Kazahstan gostil Expo leta 2017 v manjšem formatu, ki bo trajal tri mesece, kjer bo organizator poskrbel za infrastrukturo. Stroški bodo manjši, Slovenija pa se mora po mojem o udeležbi odločiti do decembra. Predvsem pa mora gospodarstvo povedati, ali imamo dovolj vsebine. V Kazahstanu bo vse skupaj veliko bolj gospodarsko usmerjeno.

Kje bodo končali paviljon in tisti, ki ste v njem delali?

Ministrstvo za šolstvo je pokazalo zanimanje za paviljon. Bomo videli. V Milanu je delala izjemna ekipa, ki je zaslužna za uspeh. To ekipo s temi izkušnjami bi lahko tudi obdržali. Ne da bi država poskrbela zanje, temveč da bi s tem poskrbela zase, da bi tudi v prihodnje lahko izpeljala podobne dogodke. Ni nas bilo veliko. Nekateri zdaj ne vedo, kaj bodo delali po Expu.

Rdeča nit Expa je bila hrana, trajnostna preskrba za ves svet, izničenje lakote. Kako uspešna je bila razstava v tem pogledu?

To je zelo težka tema, za katero pa je odgovoren predvsem organizator. Države imajo toliko svojega dela in interesov, da je od njih zelo težko pričakovati, da bodo takšne kritične vsebine vnesle v svoje paviljone. Ne smemo se tudi slepiti, da so to teme, ki so zanimive za obiskovalca. Takšne bi bile le, če bi jih predstavili zelo populistično. Prepričana sem, da bi se na tem področju dalo narediti več. Za vse, kar se je dogajalo v ozadju, ne vemo, upam pa, da so v tega pol leta našli kakšen odgovor več na to temo. Sam Expo na takšna vprašanja tudi ne more odgovoriti. To je stvar strokovne javnosti.

Expo je tako zahteven projekt, da ga niti ena največjih evropskih držav ni sposobna izpeljati sama brez finančne podpore korporacij, ki so bile v Milanu izenačene z državami. Rdeča nit je trajnostna preskrba sveta, osrednje mesto pa si je izboril McDonald's. Je bil ta paradoks moteč?

Vse to je res, ampak to niso bila vprašanja za države, ki smo se tukaj predstavljale. Strinjam se, da je velik paradoks, če poskušamo uresničevati te visokoleteče cilje organizacije, ki pripravlja Expo. Paradoks je tudi to, da bomo jutri vse skupaj podrli in odnesli. Toda – še enkrat – najpomembnejše je, da je Slovenija tukaj med velikimi. S svojim vplivom Expa ne bomo spremenili, bomo pa naredili veliko škode, če nas v prihodnje ne bo zraven.